Jedro

Ne drži trditev tožeče stranke v pritožbi, da v času pobotnega ugovora tožene stranke niso obstajali pogoji za pobot, ker terjatev v višini 50.000,00 EUR še ni zapadla. Račun št. 11GP/2007 z dne 27. 12. 2007 v višini 50.000,00 EUR, na katerega se nanaša pobotni ugovor, je namreč zapadel v plačilo že 08. 01. 2008. Tožena stranka pa je pridobila omenjeno terjatev s pogodbo o prevzemu terjatve z dne 22. 01. 2008. Tako je že obstajala terjatev tožene stranke ob vložitvi ugovora z dne 14. 03. 2008.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V prvostopni sodbi je sodišče pod 1. točko ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke napram toženi stranki v višini 19.244,88 EUR, ki predstavlja glavnico v znesku 15.067,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2007 do 13. 07. 2010 v višini 4.001,98 EUR in stroške izvršilnega postopka v znesku 141,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 03. 2008 do 14. 07. 2010 v višini 33,75 EUR; v izpodbijanem delu v 2. točki izreka je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke napram tožeči stranki v višini 19.244,88 EUR in glede na to v 3. točki izreka po medsebojnem pobotu obeh terjatev sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 7775/2008 z dne 07. 03. 2008 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo; v 4. točki izreka je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper 2., 3. in 4. točko izreka prvostopne sodbe se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da pobotna terjatev tožene stranke v znesku 50.000,00 EUR še ni zapadla, da je nična pogodba o poslovnem sodelovanju, ki sta jo sklenili G. P. in tožeča stranka, v posledici tega pa je nična tudi pogodba o odstopu terjatev in pobotna terjatev tožene stranke. Tožena stranka tudi ni dokazala kršitve, ki je navedena v 3. odstavku 4. točke pogodbe o poslovnem sodelovanju, na osnovi katere je izdan račun št. 11GP/2007 v višini 50.000,00 EUR. Predlaga, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pobotni ugovor zavrne.

Stranski intervenient G. P. je na pritožbene navedbe odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljena pritožbena razloga nista podana. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pa je tudi pravilno materialnopravne predpise. Ne drži trditev tožeče stranke v pritožbi, da v času pobotnega ugovora tožene stranke niso obstajali pogoji za pobot, ker terjatev v višini 50.000,00 EUR še ni zapadla. Račun št. 11GP/2007 z dne 27. 12. 2007 v višini 50.000,00 EUR, na katerega se nanaša pobotni ugovor, je namreč zapadel v plačilo že 08. 01. 2008. Tožena stranka pa je pridobila omenjeno terjatev s pogodbo o prevzemu terjatve z dne 22. 01. 2008. Tako je že obstajala terjatev tožene stranke ob vložitvi ugovora z dne 14. 03. 2008. Po izjavi o pobotu se v skladu z 2. odstavkom 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ) šteje, da je pobot nastal takrat, ko so stekli pogoji zanj, kar je bilo z dnem zapadlosti terjatve, torej 08. 01. 2008. Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je prvostopno sodišče obresti tožnikove terjatve od vtoževane glavnice obračunalo do 13. 07. 2010, čeprav bi jih moralo zgolj do 08. 01. 2008, ko sta se obe terjatvi srečali. Ker zoper 1. točko izpodbijane sodbe ni pritožbe in ta ne vpliva na odločitev v 2. in 3. točki izreka, pritožbeno sodišče v navedeni izračun prvostopnega sodišča samo ni posegalo, saj na samo odločitev, ki se izpodbija, ne vpliva.

Ugovor tožeče stranke v pritožbi, da je nična pogodba o poslovnem sodelovanju, ki sta jo sklenila G. P. in tožeča stranka in da je posledično zato nična tudi pogodba o odstopu terjatev med G. P. in toženo stranko, zaradi česar je neupoštevna pobotna terjatev tožene stranke, pomeni v prvi vrsti navedbo novih dejstev, ki v pritožbenem postopku niso več dopustna (1. odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer ni mogoče upoštevati splošne trditve o ničnosti, ki ni konkretizirana in je tudi brez potrebne trditvene podlage. Na ničnost sicer pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar je ob pregledu pogodbe ni zasledilo. Gre za povsem običajno ekskluzivno pogodbo o sodelovanju, ki obsega v primeru kršitve tožeče stranke dogovorjeno odškodnino v višini 50.000,00 EUR. Takšen dogovor pa po oceni pritožbenega sodišča ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, ampak je normalna sankcija za primer kršitve dogovora ene stranke. Zato ugovora ničnosti pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s podrobno in utemeljeno obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dokazala kršitev Pogodbe o sodelovanju, saj je tožeča stranka v letu 2007 v nasprotju s pogodbo sklenila direkten posel z družbo O. O., kar izkazujejo predložena dokazila. V 4. členu pogodbe je določeno, da so vsi kupci, ki so našteti v 2. členu, tisti kupci, ki jih je pridobil G. P., da ima pri navedenih kupcih ekskluzivno pravico, med njimi pa je v 2. členu našteta tudi družba O. O. Zato je neutemeljen ugovor tožeče stranke v pritožbi, da posel, ki ga je tožeča stranka dejansko sklenila z družbo O. O. v oktobru 2007, ni posel, ki je naveden v Pogodbi o poslovnem sodelovanju. V Pogodbi o sodelovanju je razvidno, da se ekskluzivnost nanaša na celotno prodajo tako na konfekcijske proizvode kot na tkanine, torej da ni predvidena nobena izjema. Takšno sodelovanje družbe O. O. s tožečo stranko pa je potrdil kot priča zaslišan M. K., ki je bil od leta 2002 do 2010 direktor družbe O. O. V 3. odstavku 4. člena Pogodbe o sodelovanju je razvidna dolžnost tožeče stranke, da plača odškodnino v znesku 50.000,00 EUR v vseh primerih nespoštovanja dogovora, ki se nanaša na samostojno nastopanje pri poslih, ki bi morali potekati preko G. P., za katere je imel ekskluzivno pravico prodaje. Pogodba ne predvideva, da bi moral P. G. pismeno opozoriti tožnika, da krši pogodbo. Zadostuje, da je tožnik pogodbeni dogovor kršil, tožena stranka pa je kršitev tudi izkazala.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrditi v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.