Jedro

Odškodninska odgovornost tožene stranke bi temeljila na določilu 274. čl. zakona o izvršilnem postopku, oziroma pravnem pravilu, vsebovanem v par. 343 prejšnjega izvršilnega postopnika, po katerem mora upnik dolžniku povrniti škodo, prizadejano z začasno odredbo, za katero je ugotovljeno, da je bila neutemeljena ali da je upnik ni opravičil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 37.012.424 ITL z obrestmi. Ugotovilo je, da je imela tožeča stranka aprila 1970 ob zaključku sejma terjatev do tožene stranke v znesku 423.918 ITL in 2.850,00 din, tožena stranka pa do tožeče 452.816 ITL in 10.664,75 din. Terjatev tožene stranke je torej presegala terjatev tožeče. Zato je tožena stranka dne 15.10.1971 upravičeno predlagala začasno odredbo, ki jo je opravičila s plačilnim nalogom in sklepom o izvršbi. Eksponati tožeče stranke, ki so bili zaseženi z začasno odredbo in izvršilnim sklepom, so bili prodani na javni dražbi dne 16.10.1981, vendar je bila z izkupičkom poplačana samo hramba. Škodo zaradi zadrževanja eksponatov in njihove prodaje bi lahko preprečila tožeča stranka sama, če bi se poslužila pravnih sredstev, če bi svoj dolg plačala ali če bi položila varščino. Zato tožena stranka ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi prodaje blaga v izvršilnem postopku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Pritožbeno navedbo, da je bilo zaseženo blago bistveno več vredno kot je znašala terjatev tožene stranke, je zavrnilo kot nedovoljeno novoto.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zoper plačilni nalog ni ugovarjala, ker ni bilo pravnega pouka. Svojega dolga ni plačala, ker je imela hkrati terjatve do tožene stranke. Sklicuje se na drugostopni sklep z dne 11.3.1993, po katerem bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kolikšna je bila verjetna terjatev tožeče stranke v času, ko je bila izdana začasna odredba in koliko je ravnanje tožene stranke, ki se za blago ni zanimala, vplivalo na nastanek škode. Meni, da sodišče tega ni razčistilo. Navaja, da tožena stranka ni imela vpogleda v svoja lastna pravna dejanja. Izpodbija drugostopno stališče, da predstavljajo pritožbene navedbe o večji vrednosti eksponatov od terjatve tožene stranke nedovoljeno novoto in opozarja na svoje dosedanje navedbe s to vsebino. Meni, da začasna odredba sploh ni bila potrebna, ker je imela tožena stranka kot špediter eksponate v svoji detenciji. Iz tega razloga vprašanje sorazmerja terjatev sploh ni pomembno. Poudarja, da je v trenutku, ko je tožena stranka zasegla tožnikove eksponate, prevzela zanje odgovornost. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odškodninska odgovornost tožene stranke bi temeljila na določilu 274. čl. zakona o izvršilnem postopku, oziroma pravnem pravilu, vsebovanem v par. 343 prejšnjega izvršilnega postopnika, po katerem mora upnik dolžniku povrniti škodo, prizadejano z začasno odredbo, za katero je ugotovljeno, da je bila neutemeljena ali da je upnik ni opravičil. Ti pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke kot upnika v izvršilnem postopku pa niso podani. Tožena stranka je dosegla izdajo začasne odredbe pri Okrožnem gospodarskem sopdišču v Zagrebu opr. št. R 719/71 z dne 15.10.1971 zaradi zavarovanja svoje terjatve 452.816 LIT in 10.664,75 din. S to začasno odredbo je bilo tožeči stranki kot dolžniku v tedanjem postopku prepovedana odtujitev in obremenitev sejemskih eksponatov, toženi stranki kot upniku pa je bilo naloženo, da v 30 dneh opraviči to odredbo. To je tožena stranka storila s tem, da je dne 3.11.1971 vložila mandatno tožbo za navedena zneska v lirah in dinarjih in je Okrožno gospodarsko sodišče v Kopru izdalo plačilni nalog opr. št. Pl 7905/71 z dne 4.11.1971. Zopar ta nalog tožeča stranka - tedaj tožena - ni ugovarjala in je postal pravnomočen. Sedanja trditev tožeče stranke, da ni ugovarjala, ker plačilni nalog ni imel pravnega pouka, ne more vplivati na odškodninsko odgovornost tožene stranke. Gre za očitek sodišču, ne pa nasprotni stranki v sodnem postopku. Z vložitvijo mandatne tožbe, ki ji je bilo v celoti pravnomočno ugodeno, je tožena stranka opravičila začasno odredbo. Ker tožeča stranka plačilnemu nalogu ni ugovarjala in s tem dopustila, da je postal pravnomočen, dolga pa ni plačala, je tožena stranka dne 14.9.1972 utemeljeno predlagala izvršbo. Okrožno gospodarsko sodišče v Kopru je s sklepom opr. št. I 2771/72 z dne 14.9.1972 dovolilo izvršbo s popisom in zaplembo sejemskih eksponatov tožeče stranke in s prodajo na javni dražbi. Tožeča stranka je temu sklepu sicer ugovarjala, vendar je sodišče njen ugovor s sklepom opr. št. I 2771/72 z dne 30.5.1973 zavrglo. Iz tega sledi, da je tožena stranka ravnala povsem pravilno: začasno odredbo je opravičila s pravočasno vloženo tožbo, izposlovala pravnomočno obsodbo tožeče stranke na plačilo dolga in v sodnem izvršilnem postopku poskušala doseči poplačilo pravnomočno prisojenih zneskov. Začasna odredba je bila utemeljena in opravičena. Na to prav nič ne vpliva kasneje vložena tožba tožeče stranke. Ta tožba je bila vložena, ko je bil plačilni nalog po tožbi tožene stranke že dolgo pravnomočen in ko je že bila dovoljena izvržba. Tožeča stranka bi lahko obrezuspešila tožbo tožene stranke s pravočasnim ugovorom ali z nasprotno tožbo. Ker tega ni storila, bi se lahko izvržbe rešila s plačilom dolga. Ker tudi tega ni storila, je nase prevzela riziko izvršilnega postopka. Ni mogoče toženi stranki naprtiti odškodninske odgovornosti za dolgotrajnost tega postopka. V plačilni zamudi je bila tožeča stranka, zoper njo je bila pravnomočno dovoljena izvržba in v skladu z izvršilnim dovolilom so bili zaseženi eksponati prodani na javni dražbi. Ker izkupiček ni zadostopval niti za delno poplačilo terjatve tožene stranke, ni mogoče govoriti o nesorazmerju med večjo vrednostjo zaseženih eksponatov in zneskom izvršljive terjatve tožene stranke. Nesorazmerje se je izkazalo v obratni smeri in to na škodo obeh pravdnih strank. Tudi očitek, da sodni postopek sploh ni bil potreben, ker je tožena stranka imela v detenciji eksponate tožeče stranke, ni utemeljen. Tožena stranka se je poslužila zakonite sodne poti in v zvezi s tem je ne zadene nobena odškodninska odgovornost. Škoda, ki je nastala tožeči stranki, sploh ni posledica začasne odredbe, kajti od 14.9.1972, ko je bila dovoljena izvršba, so bili njeni eksponati zaseženi s sklepom o izvršbi in začasna odredba ni bila več aktualna. Če bi bile izpolnjene prepostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke po par. 343 izvršilnega postopnika oz. po čl. 274 ZIP, bi šlo lahko le za škodo, ki je nastala do 14.9.1972. Z vprašanjem, ali je do tedaj tožeči stranki nastala kakšna škoda, pa se sploh ni treba ukvarjati, ker ni podan temelj za odškod ninsko odgovornost tožene stranke. Zato tudi ni pomembno napačno stališče sodbe druge stopnje, na katerega tožeča stranka sicer utemeljeno opozarja, da namreč tožena stranka v pritožbi uveljavlja nedovoljene novote. Pritožbene trditve o nesorazmerju med vrednostjo eksponatov in terjatvijo tožene stranke niso novota, je pa to vprašanje glede na obrazloženo pravno stanje za rešitev tega spora brez pomena.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).