Jedro

Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožničinih premoženjskih in socialnih razmer, ko je sprejelo odločitev, da se plačilo sodne takse le odloži in ne tudi zmanjša. Standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se presoja po merilih, ki jih določa ZBPP, kar pomeni, da mesečni dohodek ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Prejemki tožničine družine na člane ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, kar je podlaga ne le za odložitev obveznosti plačila sodne takse, temveč tudi za njeno zmanjšanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da tožnica prejema nadomestilo za čas brezposelnosti, kar je časovno omejen prejemek in bo s časom ugasnil. Zaradi navedenega so ob pogojih za odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe sodišča prve stopnje podani tudi pogoji za njeno znižanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišče prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek sodne takse, ki jo je dolžna plačati tožnica, zniža na znesek 140,00 EUR, njeno plačilo pa se odloži do izdaje odločbe sodišča prve stopnje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 39,71 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. BPP 511/2014, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnici plačilo sodne takse v znesku 306,00 EUR odložilo do izdaje odločbe sodišča. Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Najava, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 38/2008 s spremembami), saj je izhajalo iz zmotnega stališča, da sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti le, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 o tem, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči, če bi bila do takšne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo relevantnega minimalnega dohodka v času vložitve tožbe in predloga za taksno oprostitev, ki je znašal 269,20 EUR in ne 265,22 EUR, kot je zmotno ugotavljalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je kot dohodek tožničine družine neutemeljeno upoštevalo tudi dohodke tožničinega sina, ki jih je kot študent pridobil s študentskim delom, saj sta oba otroka tožnice polnoletna in se nobeden od njiju redno ne šola. V skladu s 26. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) bi sodišče prve stopnje pri minimalnem dohodku tožnice moralo upoštevati utež 1 oziroma znesek 269,90 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dohodek tožničine družine znaša 218,00 EUR, kar je manj od minimalnega dohodka. Ob tem sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih razlogov, zaradi katerih tožnica ne bi bila upravičena do denarne socialne pomoči, zato bi moralo tožnico v celoti oprostiti plačila sodnih taks. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da naj sodišče ugotavlja zgolj premoženjsko stanje prosilca oziroma njegove družine oziroma doseganja minimalnega dohodka in da ne ugotavlja drugih pogojev za dodelitev denarne socialne pomoči, kot so krivdni razlogi in podobno. Sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks ne more ugotavljati izpolnjevanja vseh pogojev po tretjem odstavku 6. člena ZSVarPre za dodelitev denarne socialne pomoči, saj ni možno pričakovati, da bo sodišče ugotavljalo neobstoj več kot trinajstih krivdnih razlogov iz drugega odstavka 28. člena ZSVarPre. Enako ni mogoče pričakovati, da bi prosilec ob vložitvi vloge ali v postopku navajal ali izkazoval okoliščine za izključitev krivdnih razlogov, saj to ne more biti namen odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks. V primeru dobesednega izvrševanja odločbe Ustavnega sodišča bi bil prosilcem, ki so iz krivdnih razlogov v položaju, zaradi katerega nimajo sredstev za plačilo sodne takse, onemogočen dostop do sodišča in sodnega varstva. Kljub vsemu navedenemu, tožnica zgolj iz previdnosti, uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo izpolnjevanja vseh pogojev, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do denarne socialne pomoči. Sicer pa tožnica izpolnjuje tudi pogoje za delno oprostitev plačila sodnih taks, zato ji ni razumljivo, zakaj ji je sodišče prve stopnje priznalo zgolj odlog plačila. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo zgolj to, da je najprimerneje, da tožnici odloži plačilo sodne takse, kar pa ne predstavlja vsebinske obrazložitve. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, zakaj meni, da je tožnica sposobna plačati sodno takso v polnem znesku. V sodni praksi se je izoblikovalo ustaljeno stališče, da se standard občutnega zmanjšanja sredstev smiselno presoja po merilih, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 96/2004 s spremembami). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prejemki tožničine družine na člana ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, zato bi sodišče prve stopnje že na tej podlagi tožnico moralo oprostiti ali pa delno oprostiti plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožnica zaradi slabega premoženjskega stanja upravičena do brezplačne pravne pomoči za zastopanje v tem sporu, kar pomeni, da tožnica v resnici ni zmožna v celoti plačati sodne takse. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter v celoti ugodi predlogu tožnice za delno oprostitev plačila sodne takse, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je sploh ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo povsem razumljive razloge, zakaj šteje, da je potrebno tožnici plačilo sodne takse odložiti do izdaje odločbe sodišča, zato ni res, da izpodbijanega sklepa sploh ne bi bilo možno preizkusiti.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje tožnico moralo v celoti oprostiti plačila sodnih taks, ker bi bila tožnica upravičena do denarne socialne pomoči, če bi zanjo zaprosila. Z odločbo U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 je namreč ustavno sodišče ugotovilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Ustavno sodišče je hkrati določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da do odprave protiustavnosti, ugotovljene s to odločbo, sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.

Navedeno pomeni, da je ob reševanju pritožbe dejansko potrebno ugotoviti, ali bi bila tožnica upravičena do denarne socialne pomoči. V skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZSVarPre so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki zase in za svoje družinske člane ne morejo zagotoviti sredstev v višini minimalnega dohodka iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati. V skladu z 8. členom ZSVarPre osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 269,20 EUR. Iz listin, ki jih je predložila tožnica v zvezi z vlogo za oprostitev plačila takse izhaja, da tožničini prejemki znašajo 218,00 EUR ter da s tožnico živita še hčerka A.A., ki je brez zaposlitve in sin B.B., rojen 1995. leta, ki je študent. Na podlagi teh podatkov je potrebno šteti, da je tožnica dolžna vzdrževati sina, saj je ta študent in še ni dopolnil 26 let starosti. Navedeno pomeni, da je kot lastni dohodek družine potrebno upoštevati tako dohodke tožnice, kot tudi dohodke njenega sina. Iz podatkov, ki jih je dala tožnica, izhaja, da skupni prihodki družine znašajo 668,00 EUR mesečno. V skladu s 26. členom ZSVarPre se višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena istega zakona določi za tožnico s faktorjem (utežjo) 1, za njenega sina pa s faktorjem 0,7. Tožba pravilno opozarja, da osnovni znesek minimalnega dohodka v skladu z 8. členom ZSVarPre znaša 269,20 EUR, kar za tožničino družino, upoštevaje prej navedene faktorje, znaša 457,64 EUR. Prihodki tožničine družine navedeni znesek presegajo, saj znašajo skupno 668,00 EUR. Navedeno pomeni, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči že na podlagi preseganja minimalnega dohodka.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožničinih premoženjskih in socialnih razmer, ko je sprejelo odločitev, da se plačilo sodne takse le odloži in ne tudi zmanjša. Pritožba utemeljeno opozarja na sodno prakso po kateri se standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje presoja po merilih, ki jih določa ZBPP, kar pomeni, da mesečni dohodek ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prejemki tožničine družine na člane ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, kar je podlaga, ne le za odložitev obveznosti plačila sodne takse, temveč tudi za njeno zmanjšanje. Pri tem je še zlasti potrebno upoštevati, da tožnica prejema nadomestilo za čas brezposelnosti, kar pa je časovno omejen prejemek in bo s časom ugasnil. Zaradi navedenega so ob pogojih za odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe sodišča prve stopnje, podani tudi pogoji za njeno znižanje na znesek 140,00 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je odmerjeno takso znižalo na 140,00 EUR in se plačilo tako znižane sodne takse odloži do odločbe sodišča prve stopnje.

Tožnici je s pritožbo uspelo odmerjeno takso znižati za 54,25 %, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 73,20 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 10,00 EUR in 22 % DDV v znesku 13,20 EUR). Tožnica je upravičena do povrnitve 54,25 % tega zneska, kar znaša 39,71 EUR. Tožnici je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zato je tožena stranka ta znesek dolžna nakazati na račun sodišča prve stopnje.