Jedro

Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in lahko presoja le, ali je glede na take ugotovitve pravilno uporabljen materialni predpis, ki določa prekršek oziroma če so pravilno uporabljene materialne določbe ZP-1, ali so izkazane bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter pravilnosti odločitve o izrečenih sankcijah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 210,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... z dne 16. 5. 2020 ter storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 140,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, izpodbija pa tudi odločitev o sankcijah (1., 3. in 4. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je bil storilcu plačilni nalog izdan zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ki ga je storil 16. 5. 2020 ob 01.05 uri, s tem, ko je vozil osebno vozilo v cestnem prometu pod vplivom alkohola, saj je s preizkusom z elektronskim alkotestom bilo ugotovljeno, da ima v organizmu najmanj 0,40 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Za storjeni prekršek mu je bila izrečena globa v višini 900,00 EUR ter stranska sankcija 16 kazenskih točk v cestnem prometu.

5.Storilec je v zahtevi za sodno varstvo smiselno zatrjeval, da ni bil voznik motornega vozila, saj je navajal, da je v času, ko so do njega pristopili policisti, vozilo bilo parkirano z ugasnjenim motorjem, v vozilu pa ni bilo nikogar. Glede na taka zatrjevanja je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo storilca ter priči – poslujoča policista B. L. ter D. J. in prebralo listine v spisu. Po tako izvedenem postopku je na podlagi skrbne ocene storilčevega zagovora ter izpovedb zaslišanih prič ugotovilo, da ni mogoče slediti storilčevim navedbam, da ni bil voznik motornega vozila v času storitve prekrška, saj sta oba poslujoča policista prepričljivo izpovedala, da sta osebno zaznala, da je storilec pred ustavitvijo vozila le-tega vozil po P. ulici, nato pa ustavil na parkirišču na naslovu P. 1, kjer sta iz vozila izstopili dva sopotnika (moški in ženska), storilec pa je v trenutku, ko je policist J. pristopil do njega, bil za volanom vozila, ki ga je predhodno vozil.

6.Ker sodbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče ob obravnavanju pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo na te ugotovitve vezano in lahko presoja le, ali je glede na take ugotovitve pravilno uporabljen materialni predpis, ki določa prekršek oziroma če so pravilno uporabljene materialne določbe ZP-1, ali so izkazane bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter pravilnosti odločitve o izrečenih sankcijah.

7.Storilec v pritožbi navaja, da je dokument nepravilno citiran oziroma da se okoliščine ne skladajo z dogajanjem, da ni bila upoštevana nobena pripomba s strani udeleženca, ki se ga ta spis tiče, da sta policista priredila oziroma uskladila svoj govor, da se je v trenutku, ko sta do njega pristopila policista, na parkirišču nahajal zunaj avtomobila in se pogovarjal z znancema, avtomobil pa je bil parkiran z ugasnjenim motorjem, da je policistoma na njuno zahtevo izročil vozniško dovoljenje skupaj s prometnim dovoljenjem, da je upošteval odredbo za opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, saj bi v primeru odklonitve sledile sankcije, ki jih ni želel, da sta mu policista na vprašanje zakaj mora opraviti preizkus alkoholiziranosti odgovorila, da opravljata nadzor javnega reda in miru ter prometa, zaradi česar je predvideval, da gre le za preizkus prisotnosti alkohola na javnem kraju in da je zato tudi podpisal podpisnik o opravljenem preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, nakar so ga obtožili vožnje pod vplivom alkohola, s čimer pa se nikakor ne strinja. S temi navedbami storilec sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo izvedene dokaze ter napačno ugotovilo dejansko stanje glede očitanega prekrška, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so te pritožbene navedbe neupoštevne.

8.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se verodostojnost lahko potrdi o dogodku na poziv razjasnitve, kar je razumeti kot predlog za zaslišanje storilca pred pritožbenim sodiščem, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tak dokazni predlog zasleduje izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar v postopku s pritožbo zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo glede na zgoraj pojasnjeno ni možno. Tako temu pritožbenemu predlogu ni mogoče slediti.

9.Ob zgoraj povzetih ugotovitvah, da je storilec nedvomno bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila in da je na podlagi opravljenega preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom bilo nedvoumno ugotovljeno, da ima v organizmu najmanj 0,40 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, je sodišče prve stopnje storilcu tudi utemeljeno očitalo, da je prekršek storil z direktnim naklepom, saj se je kot voznik motornega vozila z vozniškim dovoljenjem nedvomno zavedal, da ne sme voziti v cestnem prometu pod vplivom alkohola, pa je to kljub temu storil in je tako tudi hotel ravnati, kar pomeni, da je ravnal z direktnim naklepom.

10.Pri preizkusu izrečenih sankcij je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila globa za strojeni prekršek storilcu izrečena v zakonsko predpisanem znesku tj. 900,00 EUR, prav tako pa so mu utemeljeno izrečene kazenske točke v številu, kot so predpisane za tovrstni prekršek. Storilec v zvezi z izrečenimi sankcijami v pritožbi navaja zgolj, da glede pripisa globe in stranske sankcije predstavljata absurd, takih pavšalnih in neargumentiranih navedb pa ni mogoče preizkusiti, zaradi česar jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 210,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo pozvan s strani prekrškovnega organa.

Zveza:

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 66, 66/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.