Jedro

Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite.

Vrhovno sodišče se strinja z nosilnim stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik, tudi če bi šteli, da pripada posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljali "otroci brez staršev", ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka je namreč ravno zato, ker je pritožnik otrok, ocenila, da bi bil v primeru takojšnje vrnitve v izvorno državo lahko podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in mu iz tega razloga priznala status subsidiarne zaščite. To logično pomeni, da po dopolnitvi polnoletnosti pri pritožniku ne bodo podani (s tožbo) zatrjevani razlogi preganjanja, pri čemer se Vrhovno sodišče glede na navedeno presojo sodišča prve stopnje ne opredeljuje do vprašanja, ali "otroci brez staršev" predstavljajo posebno družbeno skupino po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Pritožbeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-464/2015/46 (1312-12) z dne 21. 2. 2017, s katero je bil tožniku priznan status subsidiarne zaščite do 31. 12. 2019. 2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na razloge navedene odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) pojasnilo, da na njeno pravilnost ne vplivajo dejstva, da ni bila izdana v 30 dneh od prejema prejšnje sodbe, nepravilna navedba tožnikove zakonite zastopnice in neizveden postopek iskanja tožnikovih staršev. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v tej zadevi upoštevati trditve tožnikovega bratranca, saj njun skupen prihod v Slovenijo ne zagotavlja vsebinske podobnosti razlogov za mednarodno zaščito. Sicer pa tožnik po presoji sodišča prve stopnje ni upravičen do statusa begunca. Afganistan je namreč zapustil, ko je bil star eno leto, vrnil pa se bo kot polnoletna oseba. Glede na to, da bo razseljen v Kabul ali Herat, ki nista pod nadzorom talibanov in kjer je močna hazarska skupnost, ki jo je Afganistan sposoben zaščititi, tudi ne more imeti utemeljenega strahu, da bi bil preganjan zaradi narodnosti ali da bi ga Talibani prisilno mobilizirali. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno upoštevala informacije o izvorni državi. V nadaljevanju je še pojasnilo, da je sklicevanje na sodbo avstralskega sodišča in študijo Williama Maleya nedopustna tožbena novota. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s tožbenimi navedbami, da bi bil tožnik v Afganistanu ogrožen, ker tam nikoli ni zares živel in zato ne pozna dejanske situacije, vendar mu je tožena stranka ravno zato priznala status subsidiarne zaščite, s čimer je upoštevala načelo največje otrokove koristi. Ob sklicevanju na okoliščine iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je še pojasnilo, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za odločanje brez glavne obravnave. Menilo je, da tožnikovo zaslišanje tudi sicer ni potrebno, saj je bil zaslišan tako pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Podrejeno predlaga še spremembo sodbe tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke odpravi ter se pritožniku prizna mednarodna zaščita ali pa se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Navaja, da glede na njegovo izpovedbo v letu 2015 ni mogoče sklepati o obstoju stikov v letu 2017. Zato je nerazumljiva 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, saj so bila ista dejstva sodišču znana že ob izdaji prejšnje sodbe dne 7. 9. 2016, ko je bilo toženi stranki naloženo, naj sproži postopek iskanja staršev, pritožnik pa v zvezi s tem leta 2017 ni bil dodatno zaslišan. Nerazumljiva je tudi ugotovitev v 16. točki obrazložitve, in sicer da bi se pritožnik v postopku pred toženo stranko moral sklicevati na to, da se v Afganistanu počuti ogrožen kot otrok brez staršev. Navedeno je tudi v nasprotju z navodili sodišča prve stopnje iz 15. točke obrazložitve sodbe z dne 7. 9. 2016. Prav tako naj ne bi bil razumljiv zaključek sodišča v 16. in 18. točki obrazložitve, saj ni jasno, zakaj je treba ugotavljati, ali se oseba spominja dejanj preganjanja. Izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov niti v zvezi s tožbenimi trditvami, da pritožniku grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja. Zmotno naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo s tem, ko je sodišče prve stopnje kršilo načelo največje otrokove koristi in pritožnika ni obravnavalo kot pripadnika posebne družbene skupine. Sicer pa naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Pritožnik se namreč ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da avstralska sodna odločba in študija profesorja diplomacije Maleya nista splošno znani. V zvezi s stanjem v izvorni državi se pritožnik sklicuje na tožbene trditve in na zadnje objavljene informacije o napadu v Kabulu, ki naj bi se zgodil dne 31. 5. 2017.1

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**Dosedanji potek postopka**

5. Pritožniku je bila priznana subsidiarna zaščita do 31. 12. 2019 (1. točka izreka odločbe tožene stranke z dne 21. 2. 2017), torej do njegove polnoletnosti. Tožena stranka je namreč ocenila, da bi bil pritožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi poniževalnega ravnanja.

6. Iz istih razlogov pritožnik s tožbo zahteva priznanje statusa begunca, saj zatrjuje pripadnost posebni družbeni skupini (otroci sirote v Afganistanu). Iz njegovih navedb v zvezi z razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito pa je razvidno, da je Afganistan kot enoleten otrok zapustil skupaj s starši, ki so pred Talibani zbežali v Iran. Tam pa kot državljan Afganistana ne more dobiti dokumentov in se šolati. Če bi ga ujela policija, bi bil poslan nazaj v Afganistan, kjer bi ga zaradi hazarske narodnosti ogrožali Talibani. Zato mu je oče predlagal, da gre v Evropo (v Avstrijo).

7. V zvezi s priznanjem mednarodne zaščite pritožniku je Vrhovno sodišče že odločalo. V sklepu I Up 165/2016 z dne 4. 8. 2016 je ugotovilo, da se pritožbeni razlogi (tožene stranke) nanašajo le na odločitev sodišča o odpravi izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za status begunca (7. točka obrazložitve). Zato je presodilo, da je tak izrek nerazumljiv oziroma protisloven (8. in 18. točka obrazložitve), zaradi česar je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču, da opravi nov postopek.

**K I. točki izreka:**

8. Iz drugega odstavka 10. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II) je razvidno, da pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito organ za presojo najprej presodi, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za status begunca, in če jih ne, presodi, ali so upravičeni do subsidiarne zaščite. Navedena ureditev je uveljavljena tudi z Zakonom o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).2

9. Subsidiarna zaščita je poleg statusa begunca ena izmed oblik mednarodne zaščite.3 Skladno s prvim odstavkom 90. člena ZMZ-1 pa iz obeh oblik mednarodne zaščite izvirajo enake pravice.4

10. Vendar pa osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 92. člena ZMZ-1). Nasprotno osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznana subsidiarna zaščita, odločba o priznanju ali podaljšanju statusa z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dokler traja ta zaščita (drugi odstavek 92. člena ZMZ-1).

11. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja se je glede na navedena zakonska izhodišča Vrhovnemu sodišču zastavilo vprašanje, ali ima prosilec pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca. Skladno z drugim pododstavkom drugega odstavka 46. člena Procesne direktive II sme namreč država članica, kadar status subsidiarne zaščite omogoča iste pravice in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu, šteti, da je pritožba zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca nedopustna zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka.

12. ZMZ-1 glede na veljavno ureditev v Republiki Sloveniji nima posebnih določb o pravnem interesu za obravnavano tožbo,5 zaradi česar ga je treba presojati v luči navedenega prava EU. Ker je za njegovo razlago pristojno Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 166/2017 z dne 8. 11. 2017 na podlagi drugega in tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) sklenilo, da SEU predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi navedene določbe Procesne direktive II (I. točka izreka) ter postopek prekinilo do določitve SEU (II. točka izreka).

13. Vrhovno sodišče je zastavilo vprašanja: (1.) Ali je treba interes prosilca iz drugega pododstavka drugega odstavka 46. člena Procesne direktive II razlagati tako, da status subsidiarne zaščite ne omogoča istih pravic in koristi kot status begunca, kadar so po nacionalni zakonodaji sicer enake pravice in koristi, ki pripadajo osebi, ki ji je priznana mednarodna zaščita, ni pa enak način opredelitve trajanja oziroma prenehanja mednarodne zaščite, saj je beguncu priznan status za nedoločen čas in se odvzame, če prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan, subsidiarna zaščita pa se prizna za določeno obdobje in se podaljšuje, če za to obstajajo razlogi? (2.) Ali je treba interes prosilca iz drugega pododstavka drugega odstavka 46. člena Procesne direktive II razlagati tako, da status subsidiarne zaščite ne omogoča istih pravic in koristi kot status begunca, kadar so po nacionalni zakonodaji sicer enake pravice in koristi, ki pripadajo osebi, ki ji je priznana mednarodna zaščita, niso pa enaka nadaljnja upravičenja, ki temeljijo na teh pravicah in koristih? (3.) Ali je treba glede na prosilčev individualni položaj presojati, ali bi mu glede na njegove konkretne okoliščine s priznanjem statusa begunca šlo več pravic in koristi kot s priznanjem subsidiarne zaščite, ali pa zadostuje že sama zakonska ureditev, po kateri se razlikujejo nadaljnja upravičenja, ki temeljijo na pravicah in koristih obeh oblik mednarodne zaščite, da je podan interes iz drugega pododstavka 46. člena Procesne direktive II?

14. SEU je o zastavljenih vprašanjih za predhodno odločanje s sodbo z dne 18. 10. 2018 v zadevi C-662/17 (E. G. proti Republiki Sloveniji) razsodilo:

1. Drugi pododstavek drugega odstavka 46. člena Procesne direktive II je treba razlagati tako, da status subsidiarne zaščite, ki se priznava z zakonodajo države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ne omogoča „istih pravic in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu“ v smislu te določbe, tako da sodišče te države članice pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je ugotovljena neutemeljenost prošnje za priznanje statusa begunca, vendar se z njo prizna status subsidiarne zaščite, ne more zavreči kot nedopustnega zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka, če se izkaže, da te pravice in koristi, ki izhajajo iz teh dveh statusov mednarodne zaščite, na podlagi nacionalne zakonodaje, ki se uporablja, dejansko niso enake.

2. Takega pravnega sredstva ni mogoče zavreči kot nedopustnega, tudi če se glede na konkretni položaj prosilca ugotovi, da ta s priznanjem statusa begunca ne bi pridobil več pravic in koristi kot s priznanjem statusa subsidiarne zaščite, ker ne uveljavlja ali še ne uveljavlja pravic, ki se priznavajo na podlagi statusa begunca, ki pa se na podlagi statusa subsidiarne zaščite ne priznavajo oziroma se priznavajo v manjši meri.

15. V navedeni sodbi je torej SEU potrdilo, da je v obravnavani zadevi šlo za vprašanja prava Unije, o katerih je pristojno odločati. Zato je Vrhovno sodišče pri odločanju skladno s svojo dolžnostjo po temeljnih načelih Ustave (3.a člen)6 in prava Unije izhajalo iz navedenih stališč SEU.

16. Glede na to, da je postopek pred SEU končan, se prekinjeni postopek nadaljuje (tretji odstavek 113.a člena ZS, v zvezi z drugim odstavkom 208. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Glede odločitve SEU:**

17. Iz stališč, sprejetih v navedeni sodbi SEU C-662/17, je razvidno, da je treba izključitev pravice do pravnega sredstva iz drugega pododstavka drugega odstavka 46. člena Procesne direktive II, razlagati ozko, saj pomeni izjemo od pravice do učinkovitega pravnega sredstva in omejitev temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva (49. točka obrazložitve).

18. Zato je SEU jasno poudarilo, da mora imeti prosilec, če bi se izkazalo, da pogoj v zvezi z dejansko enakostjo pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, ni izpolnjen, kot velja za slovensko pravo glede pravice do prebivanja7 in nekaterih tako imenovanih "nadaljnjih upravičenj", možnost, da zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, vendar mu je priznan status subsidiarne zaščite, vloži pravno sredstvo, čeprav ta prosilec ne uveljavlja oziroma še ne uveljavlja ene od navedenih pravic, ki se na podlagi teh dveh statusov mednarodne zaščite različno priznavajo (67. točka obrazložitve).

19. Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU je torej treba po presoji Vrhovnega sodišča prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite.

**K II. točki izreka:**

20. Pritožba ni utemeljena.

21. Sodišče prve stopnje je v novem postopku sledilo utemeljitvi upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1),8 zaradi česar je odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku njegove izdaje (60. člen ZUS-1). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da v primeru, ko sodišče prve stopnje sàmo ne ugotavlja dejanskega stanja, v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati s tem povezanega pritožbenega razloga.9

22. Sodišče prve stopnje je torej brez glavne obravnave ugotovilo,10 da je tožena stranka pravilno presodila obstoj dejstev po izvedenem dokaznem postopku in ustrezni dokazni oceni. Navedeni preizkus upoštevnega dejanskega stanja, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen.11 Na mestu, kjer se pritožnik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, gre torej za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče glede na navedeno ne presoja.

23. Zato Vrhovno sodišče kot neupoštevne zavrača pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, ki se nanašajo na presojo tuje sodne prakse (avstralske sodne odločbe), predložene študije in stanja v izvorni državi (v zvezi s katerim pritožnik Vrhovnemu sodišču predlaga tudi pregled objavljenih informacij o napadu v Kabulu dne 31. 5. 2017).

24. Sodba torej temelji na ugotovitvah upravnega postopka, da je pritožnik skupaj s starši, ki so se bali Talibanov, kot enoleten otrok zbežal iz Afganistana v Iran. Tam ne more dobiti dokumentov in se šolati. Če bi ga ujela policija, bi bil poslan nazaj v Afganistan, kjer bi ga zaradi njegove hazarske narodnosti ogrožali Talibani. Zato je na očetov predlog šel v Evropo, kljub temu pa ima telefonske stike s starši, ki živijo v Isfahanu. Prošnjo za mednarodno zaščito tako utemeljuje s svojo narodnostjo, šiitsko veroizpovedjo, nepoznavanjem Afganistana, nezmožnostjo, da bi se izobraževal, strahom pred novačenjem s strani Talibanov in s splošno varnostno situacijo v tej državi. Glede na starost ob odhodu iz Afganistana nima izkušenj v zvezi z zatrjevanimi razlogi preganjanja, pri čemer je tudi sam dejal, da kot otrok ni bil ogrožen. Po dopolnitvi polnoletnosti, torej ko mu bo prenehal status subsidiarne zaščite, se bo vrnil v Afganistan, in sicer v Kabul ali Herat, ki nista pod nadzorom Talibanov in kjer je močna in vplivna hazarska skupnost, samomorilski napadi so redki in ni poročil o ugrabitvah in umorih pripadnikov te skupnosti. Prav tako ni nobenih informacij o izvorni državi, iz katerih bi bila razvidna ogroženost posameznika v primeru vrnitve v Afganistan zgolj zato, ker ga je s starši zapustil pred približno 15 leti, pri čemer je tudi iz pritožnikove izpovedbe razvidno, da se je njegov oče brez kakršnihkoli posledic tja kasneje že vrnil. Glede na omenjene informacije, osebne pritožnikove okoliščine in kraj vrnitve, pa tudi ni mogoče sklepati, da bi ga Talibani novačili.

25. Ob upoštevanju navedene procesne dejanske podlage ni utemeljen pritožbeni očitek o nejasnosti 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz razumljivih in logičnih razlogov je namreč razvidno, da toženi stranki ni bilo treba začeti postopka iskanja pritožnikovih staršev ravno zaradi (dejanske) ugotovitve, da pritožnik z njimi že ima stike.12 Zgolj pritožnikovo nestrinjanje z navedenimi razlogi torej še ne more privesti do nemožnosti vsebinskega sodnega preizkusa izpodbijane sodbe. Da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, mora namreč biti možnost preizkusa sodbe popolnoma izključena, če obrazložitev kljub pomanjkljivostim še vedno dopušča preizkus, pa procesna kršitev ni podana.13

26. Glede na predstavljeno stališče o tem, kdaj je podana bistvena kršitev določb postopka, po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen niti pritožbeni očitek o nerazumljivosti 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob upoštevanju ugotovljenih dejstev glede stanja v izvorni državi, je sodišče prve stopnje namreč pravilno in z jasnimi razlogi potrdilo uporabo merila iz 20. člena ZMZ-1 v zvezi z neobstojem pogojev za priznanje statusa begunca.14 Glede na to, da se bo po dopolnitvi polnoletnosti vrnil v Kabul ali Herat, ki nista pod nadzorom Talibanov in v zvezi s katerima ni poročil o ugrabitvah in umorih pripadnikov hazarske skupnosti, pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal (dovolj) utemeljenega strahu, da bo v navedenih predelih Afganistana preganjan ali diskriminiran zaradi svoje narodnosti ali etnične pripadnosti.15 Ker ni izkazana verjetnost, da bo pritožnik podvržen prepovedanemu ravnanju (preganjanju) v bodoče,16 sodišče prve stopnje logično ni bilo dolžno presojati obstoja vzročne zveze med s prošnjo za mednarodno zaščito zatrjevanimi razlogi preganjanja in (neizkazanimi) dejanji preganjanja (osmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

27. Zaradi navedene presoje pa v obravnavani zadevi ne more biti podana zatrjevana kršitev načela otrokove največje koristi, ki ga določata 15. in 16. člen ZMZ-1.17, 18 To načelo namreč pomeni le obveznost države določiti procesna jamstva, s katerimi se zagotovi, da bodo otroci, torej osebe, ki niso dopolnile 18 let,19 lahko razumeli in spremljali postopek za priznanje mednarodne zaščite ter (po starših ali zakonitem zastopniku) uveljavljali svojo pravico do enakega varstva pravic20 in poštenega sojenja.21 Glede na svojo pravno naravo (gre za pravno načelo) torej ne more preprečevati izvrševanja polja proste presoje države glede nadzora nad vstopom in bivanjem tujcev, ki so otroci,22, 23 in ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja za preganjanje v primeru vrnitve otrok v izvorno državo.24

28. Upoštevajoč navedeno vsebino načela največje otrokove koristi sicer ni pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da bi pritožnik v obravnavani zadevi med razlogi preganjanja moral posebej navesti pripadnost posebni skupini, ki naj bi jo predstavljali otroci brez staršev (ali t. i. "otroci brez spremstva").25, 26 Vendar to ni odločilen razlog (ratio decidendi) za odločitev sodišča prve stopnje o tožbi. Glede na tožbene navedbe27 je njegovo nosilno stališče, da pritožnik, tudi če bi šteli, da pripada posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljali "otroci brez staršev", ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka je namreč ravno zato, ker je pritožnik otrok, ocenila, da bi bil v primeru takojšnje vrnitve v izvorno državo lahko podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju,28 in mu iz tega razloga priznala status subsidiarne zaščite.29 To logično pomeni, da po dopolnitvi polnoletnosti pri pritožniku ne bodo podani (s tožbo) zatrjevani razlogi preganjanja, pri čemer se Vrhovno sodišče glede na navedeno presojo sodišča prve stopnje ne opredeljuje do vprašanja, ali "otroci brez staršev" predstavljajo posebno družbeno skupino po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. 29. Ob takem dejanskem in pravnem izhodišču po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti utemeljen niti pritožbeni očitek o nerazumljivosti 16. in 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ker naj bi sodišče prve stopnje tožbene ugovore (v zvezi z razlogi preganjanja) zavrnilo (že) zaradi ugotovitve, da se enoletni pritožnik ni mogel zavedati selitve v Iran. Z navedeno ugotovitvijo namreč niso bili utemeljeni razlogi glede odločilnih dejstev v zvezi s priznanjem statusa begunca, ampak je sodišče prve stopnje le odgovarjalo na tožbene navedbe.

30. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so obravnavani razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z navodili sodišča prve stopnje v sodbi I U 1166/2016 z dne 7. 9. 2016, Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da predmet pritožbene presoje že po naravi stvari ne more biti ugotavljanje skladnosti izpodbijane sodbe z drugo pravnomočno sodbo, s katero sodišče prve stopnje, ko je v prejšnjem postopku odločilo o tožnikovi tožbi,30 sploh ni sprejelo s pritožbo zatrjevanega stališča, da pritožnik pripada posebni družbeni skupini "otrok brez staršev" v Afganistanu.31 S tem povezane zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki niti niso konkretizirane do te mere, da je nanje sploh mogoče odgovoriti, zato že po splošni presoji Vrhovnega sodišča niso podane.

31. Pritožnik še meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenega ugovora, da je razlog preganjanja tudi njegovo politično prepričanje. Navedeni očitek ni utemeljen. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sledilo utemeljitvi upravnega akta, namreč ni smotrno ponavljanje razlogov o spornih vprašanjih. Če sodišče prve stopnje v takem primeru izrecno ne odgovori na vsako tožbeno navedbo, pomeni le, da v tem delu prevzema stališče tožene stranke32 in da zavrača tožbeni očitek, kar je v obravnavani zadevi tudi storilo. Zato ni utemeljena pritožbena trditev o s tem povezani bistveni kršitvi pravil postopka, saj pritožnik ne zatrjuje napačne uporabe določbe 71. člena ZUS-1. 32. Glede na navedeno je bila pritožniku po presoji Vrhovnega sodišča zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z neizpodbijano oceno, da bi vrnitev v izvorno državo pred dopolnjeno polnoletnostjo lahko povzročila ogroženost njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, zaradi česar mu je bila priznana subsidiarna zaščita.

33. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Pritožnik navaja naslednji enolični krajevnik vira (URL): https://www.rtvslo.si/svet/napad-v-srediscu-kabula-90-mrtvih-in-400-ranjenih/423779. 2 Po ZMZ-1 se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1). 3 Prvi odstavek 20. člena ZMZ-1 določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. 4 Glede na navedeno ureditev ima oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita (status begunca ali subsidiarna zaščita), pravico do (1) pridobitve informacij o statusu, pravicah in dolžnostih oseb z mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, (2) prebivanja v Republiki Sloveniji, (3) denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, (4) zdravstvenega varstva, (5) socialnega varstva, (6) izobraževanja, (7) zaposlitve in dela in (8) pomoči pri vključevanju v okolje. 5 Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. 6 Tretji odstavek 3.a člena Ustave zavezuje nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti upoštevajo sodno prakso SEU (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 6. točka obrazložitve). 7 SEU je ugotovilo, da že glede pravice do prebivanja, status subsidiarne zaščite, kot ga določa slovensko pravo, ne podeljuje istih pravic in koristi, kot jih omogoča status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu, saj trajanje dovoljenja za prebivanje, ki je vezano na status subsidiarne zaščite, ni usklajeno s trajanjem dovoljenja za prebivanje, do katerega so upravičene osebe, ki se jim prizna status begunca (54. točka obrazložitve). 8 To je ugotovilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (po tretji točki prvega odstavka 75. člena ZUS-1), razen če je sodišče prve stopnje samo ugotovilo dejansko stanje (tako na primer sodba I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017, 13. točka obrazložitve). 10 Sklicevalo se je na okoliščine iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 11 Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje lahko le preizkušalo, torej le nadzorovalo, ali je v predhodnem (upravnem) postopku ugotovljeno dejansko stanje skladno s podatki upravnih spisov, ali so uporabljeni dokazi pravilno presojeni, ali so dejstva v bistvenih (za odločitev pomembnih) točkah popolnoma ugotovljena ter, ali je iz ugotovljenih dejstev narejen pravilen sklep glede dejanskega stanja, na katero se akt opira. Pri preizkušanju gre za nadzor, ki temelji na splošnočloveškem izkustvenem bogastvu, zakonih logičnega mišljenja in sodniškem strokovnem znanju (glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 373, točka 4.1., glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018, op. št. 6). 12 Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 16. člena ZMZ-1 se v postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, čim prej ugotovi njegova istovetnost in začne postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov. 13 Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 307. 14 Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavke 20. člena ZMZ-1). 15 Lastnosti dejanj preganjanja določa 26. člen ZMZ-1. To pomeni, da ima pojem preganjanja različne pojavne oblike in da so dejanja našteta le primeroma, kot najbolj tipične ali pogoste pojavne oblike dejanj preganjanja. V praksi se lahko dejanja preganjanja pojavijo tudi v drugih oblikah, ob upoštevanju kriterijev iz prve ali druge alineje prvega odstavka navedenega člena. 16 Postopek za pridobitev mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju nevarnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo. Ta nevarnost ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena temu prepovedanemu ravnanju v bodoče. Gre za probabilistično (verjetnostno) presojanje, ali bo v prihodnosti prišlo do nevarnosti za posameznika, glede katere lahko posameznik izkaže utemeljen strah (s tem v zvezi glej na primer sodbo ESČP v zadevi Saadi. v. Italija). 17 Navedeni določbi ZMZ-1 upoštevata Smernice UNHCR za mednarodno zaščito (št. 8), Prošnje otrok za azil na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 dne 22. 12. 2009. Iz njih je razvidno, da bi morale za otroke veljati posebne procesne in dokazne garancije za pošteno presojo upravičenosti do mednarodne zaščite (65. točka), kar pomeni, da je treba njihove prošnje obravnavati prednostno (66. točka), da ni splošnega pravila, ali morajo prošnjo v imenu otroka vložiti njegovi starši (67. točka), da je treba čim prej začeti s postopkom iskanja staršev (68. točka) in postavitvijo zakonitega zastopnika (69. točka), da je treba upoštevati otrokovo mnenje v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (70. točka) ter z njim vzpostaviti ustrezno sporazumevanje (71. točka), da od otrok ni mogoče pričakovati, da bodo njihove izjave o preteklih izkušnjah jasne in popolne (72. točka) in da imajo organi večje breme dokazovanja, še posebej ko gre za otroke brez spremstva, pri čemer je treba v primeru, ko dejanskega stanja ni mogoče ugotoviti in/ali otrok svoje prošnje ni sposoben izraziti, odločati na podlagi splošno znanih informacij, kar lahko pomeni, da je treba v dvomu odločiti v korist otroka (73. točka). 18 Ni sporno, da je treba v postopkih mednarodne zaščite upoštevati smernice UNHCR, med drugim jih omenjata tudi 46. uvodna izjava Procesne direktive II, ki se sicer nanaša na uporabo koncepta varne države, in 22. uvodna izjava Kvalifikacijske direktive II, ki se nanaša na posvetovanja z Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce (UNHCR) in je implementirana v 7. členu ZMZ-1. 19 Skladno z 20. točko 2. člena ZMZ-1 je "mladoletnik ali mladoletnica" državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, mlajša od 18 let. 20 Človekova pravica do enakega varstva pravic stranki zagotavlja možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njeni pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, 9. točka obrazložitve). 21 Navedeno pravico določa 6. člen EKČP. 22 V zadevi C-540/03 je SEU sprejelo stališče, da "ti različni akti (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, Konvencija o otrokovih pravicah) poudarjajo pomen, ki ga ima družinsko življenje za otroka, in državam priporočajo, naj upoštevajo njegovo korist, vendar članom družine ne ustvarjajo konkretne pravice do sprejema na ozemlju države in se jih ne sme razlagati tako, da bi državam odrekale možnost proste presoje pri obravnavanju prošenj za združitev družine (59. točka)." Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 193/2017 (14. točka). 23 Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami (sodbi ESČP v zadevah Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 10. 1991, 102. točka, in Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 73. točka). 24 Že v splošnih zadevah mednarodne zaščite, ko prosilec ni mladoletnik, velja stališče, da mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca (odločba Ustavnega sodišča U-I-292/09-9, Up-1427/09-16, 18. odstavek obrazložitve). 25 Skladno s četrto alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 je razlog preganjanja tudi pripadnost posebni družbeni skupini. 26 V postopkih mednarodne zaščite se sicer predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje. 27 Skladno s prvim odstavkom 20. člena ZMZ-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. 28 Mednarodne obveznosti v 3. členu Konvencije Združenih narodov proti mučenju, 3. členu EKČP in določbe 17., 18. in 19. člena Ustave prepovedujejo izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, četudi takšni osebi ni zagotovljena pravica do azila (glej odločbo Ustavnega sodišča št. _Up-78/00_, 13. in 14. odstavek). Edini smisel instituta zadrževanja v Republiki Sloveniji je, da preprečuje vsako prisilno odstranitev, vrnitev osebe ali izročitev (navedena odločba, 16. odstavek). 29 V statusu subsidiarne zaščite je zajeto načelo nevračanja zaradi nevarnosti pred smrtjo, mučenjem ali nečloveškim ravnanjem (28. člen ZMZ-1). 30 V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tako, da je izpodbijano odločbo tožene stranke, št. 2142-464/2015/13 (1312-12) z dne 9. 2. 2016, odpravilo in zadevo vrnilo toženi strani v ponovni postopek. 31 V 15. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje toženi stranki le očitalo, da se ni opredelila do (pri)tožnikovih trditev, da je otrok in morebiti spada med ranljive osebe. Navedeno je po stališču sodišča prve stopnje pomenilo, da izpodbijana odločba ni vsebovala razlogov o vseh odločilnih dejstvih. 32 S tem v zvezi je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve tožene stranke o tem, da ni nobenih informacij o izvorni državi, iz katerih bi bila razvidna ogroženost posameznika v primeru vrnitve v Afganistan zgolj zato, ker je pred približno 15 leti skupaj s starši zapustil to državo, in da je tudi iz pritožnikove izpovedbe razvidno, da se je njegov oče brez kakršnihkoli posledic tja kasneje že vrnil (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).