Jedro

Pravilo o vštevanju posesti prednika v priposestvovalno dobo velja samo za tiste posestne prednike, ki so stvar imeli v posesti kot dobroverni lastniški (prej zakoniti) posestniki.

Čim posestnik izve za kakšno okoliščino, ki pri njem vzbudi dvom o tem, ali je res lastnik stvari, se priposestvovanje prekine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I.2. točka izreka ter I.3. in II. točka izreka glede druge tožnice) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da imata tožnika na podlagi priposestvovanja lastninsko pravico, prvi na stanovanju št. 7 v izmeri 52,87 m2, druga pa na stanovanju št. 6 v izmeri 35,80 m2, ki se nahajata v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe na ... na parc. št. X k.o. Y. Tožnikoma je naložilo, da morata solidarno povrniti stroške pravdnega postopka, in sicer prvima dvema tožencema 2.286,90 EUR, tretji toženki pa 1.074,60 EUR, vse z obrestmi.

2.Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila druga tožnica. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo prve sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da Z. T., ki je tožnici prodal sporno stanovanje, ni neposredno sodeloval niti v nepravdnem denacionalizacijskem postopku, niti v pravdnem postopku zaradi ničnosti pogodb. V prvem postopku je procesna dejanja v njegovem imenu opravljala odvetniška pisarna, za pravdo pa njegovega pooblastila sploh ni imela. Z. T. je za denacionalizacijski postopek izvedel šele leta 2008, ko ga je tožnica tožila zaradi pravnih napak prodanega stanovanja. Dobra vera se domneva, zato bi toženci morali dokazati, da je Z. T. že pred prodajo spornega stanovanja tožnici vedel za navedene postopke in za razlog neveljavnosti svojega pravnega naslova. Tožnica meni, da je treba vso priposestvovalno dobo Z. T. od leta 1992, ko je odkupil stanovanje, do leta 1998, ko ga je prodal tožnici, všteti v njeno priposestvovalno dobo. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica najkasneje v letu 2002 izvedela za denacionalizacijski postopek in s tem za razloge za dvom o veljavnosti svojega pravnega naslova. Pravda zaradi ničnosti pogodb je potekala brez njenega sodelovanja. Njen podpis na pooblastilu z dne 12.11.2002 še ne pomeni, da je razumela pomen pooblastila in se zavedala denacionalizacijskega postopka. Tožnica ima namreč shizofrenijo in jemlje zdravila. Njen dokazni predlog za izvedenca psihiatra ni bil prepozen, saj se sporno pooblastilo prej v pravdi sploh ni omenjalo. Sodišče pa je zaslišalo pričo V. W., čeprav je bila predlagana istočasno kot izvedenec. Ker je sodišče ostale dokaze zavrnilo kot nepotrebne, tožnica zavrnitvi dokaznega predloga z izvedencem ni mogla ugovarjati že v postopku na prvi stopnji, saj je šele iz sodbe izvedela, da naj bi bil njen dokazni predlog prepozen. Poudarja, da je sodišče s tem kršilo tudi njeno ustavno pravico do izjave in 6. člen EKČP. 3.Odgovora na pritožbo ni bilo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V postopku na prvi stopnji ni bilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče je pri presoji dobrovernosti tožničinega pravnega prednika pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Vsa relevantna dejstva je ugotovilo s stopnjo gotovosti in ne zgolj verjetnosti, kot si zmotno razlaga pritožba. Res so bili toženci dolžni izpodbiti domnevo o tožničini dobrovernosti, vendar se negativna dejstva praviloma dokazujejo prav z indici. Sicer pa je dokazna ocena, na kateri temelji izpodbijana sodba, vestna, skrbna, analitično - sintetična, ter logično in prepričljivo obrazložena. Sodišče pri tem ni izpustilo nobenega dokazno ali pravno pomembnega dejstva, zato je brez podlage pritožbeni očitek o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP). Sodišče prve stopnje je smelo zavrniti tožničin dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom. Ta dokaz ni bil samo prepozen, ampak predvsem nepotreben. Tožničina dobroverna posest (brez upoštevanja njenega pravnega prednika) ni trajala dovolj dolgo, da bi tožnica lahko pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem, kot ji je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Niti za tožnico ugoden izid dokazovanja z izvedencem zato ne bi bi mogel vplivati na drugačno odločitev o tožbenem zahtevku. Ne gre torej za kršitev pravice do obravnavanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti za kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic ter pravice do sodnega varstva, saj pravica stranke v postopku do izvedbe dokaza ni absolutna.

6.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ustrezno materialnopravno podlago. Pravilno je razlagalo tudi določbi drugega odstavka 30. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (2)(ZTLR) in drugega odstavka 45. člena Stvarnopravnega zakonika (3)(SPZ), ki ju posebej izpostavlja pritožba. Pravilo o vštevanju posesti prednika v priposestvovalno dobo velja samo za tiste posestne prednike, ki so stvar imeli v posesti kot dobroverni lastniški (prej zakoniti) posestniki. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da Z. T. ob prodaji stanovanja tožnici ni bil več dobroveren, zato je v skladu s četrtim odstavkom 45. člena SPZ tožničino dobro vero pravilno presojalo samostojno. Čim posestnik izve za kakšno okoliščino, ki pri njem vzbudi dvom o tem, ali je res lastnik stvari, se priposestvovanje prekine. V obravnavanem primeru je priposestvovanje začelo znova teči, ko je tožnica v letu 1998 nastopila posest spornega stanovanja. Do leta 2006, ko je tožnica, kot sama priznava, izvedela za denacionalizacijski postopek, še ni potekla desetletna priposestvovalna doba, ki je bila za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem na nepremičnini predpisana v drugem odstavku 28. člena ZTLR, sedaj pa enako določa drugi odstavek 43. člena SPZ. Takšna ugotovitev je ne glede na tožničino dobrovernost terjala zavrnitev njenega tožbenega zahtevka.

7.Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožničin pravni prednik Z. T. najkasneje v letu 1996 ni več mogel biti v opravičljivi zmoti, da je lastnik spornega stanovanja, temelji na dovolj celovito in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je v denacionalizacijskem postopku sodeloval kot nasprotni udeleženec. Dejstvo, da v tem postopku ni nastopal osebno, ampak preko pooblaščenca, ne more vplivati na presojo njegove dobrovernosti. Odvetnik, ki ga je zastopal, je namreč procesna dejanja opravljal v njegovem imenu in za njegov račun. Ni pa pomembno, ali ga je o tem tudi sproti obveščal. Nelogično je, da bi kljub pooblastilnemu razmerju šele v letu 2008 izvedel za denacionalizacijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je takšno pričino izpoved utemeljeno zavrnilo, ker je priča v sporu s tožnico zaradi pravnih napak prodanega stanovanja. Neresna je pritožbena trditev, da Z. T. ni vedel, za kaj gre v denacionalizacijskem postopku, saj si v tem primeru pač ne bi iskal zastopnika. Obstoja pooblastilnega razmerja med pričo in odvetnikom tožnica niti v pritožbi določno ne zanika. Brez pomena je zato pritožbeni očitek, da toženci niso predložili pooblastila Z. T. odvetniški pisani J. za zastopanje v denacionalizacijskem postopku. Zadosten dokaz o obstoju pooblastilnega razmerja je predloženi zapisnik o naroku z dne 16.5.1995 in dejstvo, da se je tudi Z. T. po pooblaščencu pritožil zoper vmesni sklep nepravdnega sodišča. Končno tožnica na morebitno odsotnost pooblastila ni opozorila niti takrat, ko jo je sodišče posebej pozvalo, naj se izjavi o tem, katere listine iz denacionalizacijskega spisa predlaga kot dokaz v tem postopku. Po navedenem so toženci zadostili svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede nedobrovernosti tožničinega pravnega prednika, medtem ko tožnica o tem, z izjemo neprepričljive izpovedi Z. T. ni ponudila nobenega uporabnega nasprotnega dokaza. Njena pritožbena trditev, da pooblastila ZT iz denacionalizacijskega postopka ni, je glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozna, saj tožnica ni izkazala, zakaj tega dejstva ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

8.Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo. Ostale pritožbene trditve za določitev o pritožbi niso bile bistvene, zato ne terjajo podrobnejšega odgovora.

9.Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP jih mora tožnica kriti sama, ker je s pritožbo propadla.

(1)Ur. list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008

(2)Ur. list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90

(3)Ur. list RS, št. 87/2002