Jedro

Kljub temu, da je sodišče v sodbi uporabilo izraz, da je oškodovanec obsojenca na glavni obravnavi „prepoznal“, ne gre za prepoznavo po 242. členu ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil G.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu Kazenskega zakonika (KZ). Na podlagi določil 50. in 51. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba v kateri mu je bila po 270. členu tega zakona določena kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede same sodne prepoznave gre po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva le za napačno interpretacijo zapisa o izpovedbi priče, čeprav je jasno, da ni šlo za postopek prepoznave v skladu z 242. členom ZKP. Neizvedba nekega preiskovalnega opravila pri zbiranju dokazov pa ni procesna kršitev kot zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti. V ostalem pa zahteva zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je nedopusten razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Prva procesna kršitev uveljavljana v zahtevi za varstvo zakonitosti je napačna uporaba določil 242. člena ZKP in posledično bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena tega zakona. Ne glede na to, da prepoznava ni bila opravljena v skladu z določilom 242. člena, je namreč prvostopenjsko sodišče v sodbi zapisalo, da je oškodovanec med zaslišanjem na glavni obravnavi prepoznal policista, ki ga je s pestjo udaril v obraz v obsojenem M. 6. Očitana kršitev ni podana. Prepoznava oseb sicer ni v zakonu določena kot posebno preiskovalno dejanje, vendar pa je zakonodajalec določil poseben način njene izvedbe (člen 242 ZKP). Prepoznava se praviloma opravlja v teku kazenske preiskave ali kot nujno preiskovalno dejanje, torej v fazi, ko se obdolženec in oškodovanec še ne srečata pred sodiščem. Kasneje opravljena preiskava, torej tudi prepoznava v fazi glavne obravnave ne bi imela nikakršnega smisla.

7. V konkretni kazenski zadevi sodišče prve stopnje ni opravilo prepoznave. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 42 spisa) je razvidno, da je oškodovanec, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, med zaslišanjem med drugim povedal: „Kar lahko povem je še to, da sta sedaj prisotna oba policista, tisti, ki me je ujel in tisti, ki me je udaril“. Pokazal je na obtoženega K. kot tistega, ki ga je ujel ter na obsojenega M., kot na tistega, ki ga je udaril v predel lic. Navedbo o tem dejstvu pa je sodišče ocenjevalo tako kot ostale navedbe v njegovi izpovedbi, in sicer konsistentnost same izpovedbe ter v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi. V sodbo je zapisalo, da tudi glede tega vprašanja (da je storilec kaznivega dejanja obsojeni M.) ni podvomilo v oškodovančevo verodostojnost, saj za to ni imelo nobenega razloga, zlasti, ker je oškodovanec storilca pred tem tudi natančno opisal, navedel, da mu policista F. in R. nista poznana in da tudi za policista T. ni stoprocentno prepričan, da je to ta policist, ki mu je zategnil lisice, čeprav bi mu eventualna „prepoznava“ tudi teh oseb koristila z vidika višjega odškodninskega zahtevka v pravdnem postopku, zaradi česar je sodišče sklepalo, da oškodovanec obtoženca gotovo ne bi označil za storilca, če ga kot takega resnično ne bi prepoznal. Njegovo izpovedbo pa je ocenilo kot verodostojno tudi zato, ker je glede vseh ostalih zatrjevanih dejstev potrjena z drugimi izvedenimi dokazi. Res je sicer, da je sodišče uporabilo izraz „prepoznal“, vendar pa to ne pomeni, da je štelo to „prepoznanje“ obsojenca kot prepoznavo opravljeno po 242. členu ZKP, temveč le v vsebinskem pomenu, in sicer, da je obsojenec tisti, ki ga je udaril (v Slovarju slovenskega jezika pomeni beseda „prepoznati“ - ugotoviti, da je kdo isti kot se misli).

8. Ker torej v obravnavani kazenski zadevi ni bila opravljena prepoznava v smislu določila člena 242 ZKP, sodišče z izvedbo postopka ni kršilo in tudi ni moglo kršiti določb kazenskega postopka (takšno stališče je zavzelo v podobni procesni situaciji Vrhovno sodišče že v odločbi I Ips 5/2006, ki ga je pritožbeno sodišče v obrazložitvi svojega pravnega stališča v tej zadevi upoštevalo).

9. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z opravo prepoznave po 242. členu ZKP pa tudi ni kršilo obdolžencu pravice do obrambe, saj izvedbe tega dokaza v kazenskem postopku ni predlagal ne on, ne njegov zagovornik, zaradi česar pomeni očitanje neizvedbe tega dokaza zgolj uveljavljanje razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo le iz razloga kršitve materialnega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter drugih kršitev, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede, da že iz navedenega jasno izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, drugi odstavek iz tega člena vsebuje še to izrecno prepoved. Glede na navedeno obširni razlogi, s katerimi zagovorniki napadajo ugotovljeno dejansko stanje, ne morejo biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb procesnega zakona, v pretežni meri pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP.