Jedro

Nepodpis pisnega odpravka odpovedi s strani direktorja tožene stranke, ob dejstvu, da je istega dne, ko je bila odpoved izdana, direktor podpisal zapisnik o zagovoru, nima za posledico neveljavnost odpovedi.

Pri presoji, ali je potekel 15-dnevni prekluzivni rok za izdajo izredne odpovedi po 2. odstavku 110. člena ZDR, je pomemben datum izdaje odpovedi, ne pa datum vročitve odpovedi delavcu.

Dovoljenje delodajalca, da gre delavec lahko domov v tujino, izključuje zlorabo bolniškega staleža, zato ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alinei 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 2/03 z dne 6.3.2003; - vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo za čas od 3.6.2003 dalje v višini 90.000,00 SIT mesečno z zapadlostjo vsakega 18. dne v mesecu z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 103.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča napačna, ker je sodišče po prejemu razveljavitvenega sklepa izdalo zamudno sodbo, ne da bi poskušalo z novim sojenjem, saj toženi stranki ni vročilo ne tožbe ne vabila na narok. S tem je kršilo določilo 7. točke in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede kumulativne uporabe zakonskih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj iz določil 110. in 111. člena ZDR ne izhaja, da bi morali biti hkrati izpolnjeni pogoji iz obeh členov. Kot je razvidno iz priloženih listin, sta zahtevka iz 1. in 2. točke zamudne sodbe že realizirana. Tožnik je 14.7.2003 pred inšpektorjem za delo podpisal sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, tako da mu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo 31.7.2003, prejel pa je tudi plačo za junij in julij 2003 ter regres za letni dopust. O tem je bila pooblaščenka tožnika ustno seznanjena pred vložitvijo pritožbe dne 8.10.2003, vendar je kljub temu napovedala oz. vložila pritožbo, češ da jo zanima sodna praksa v zvezi z določili novega ZDR. S tem so bili neutemeljno povzročeni toženi stranki dodatni pravdni stroški. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odmerilo pravdne stroške in sicer 400 točk namesto 300, povsem neutemeljeno po so priznani tudi pritožbeni stroški.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in meni, da je sodba prvostopenjskega sodišča pravilna, saj so bili v obravnavani zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, pri čemer je bistveno, da je imela tožeča stranka dovoljenje delodajalca za odhod iz kraja začasnega bivanja v času bolniškega staleža. Zato izredna odpoved ni zakonita. Tožena stranka je ob intervenciji inšpektorja za delo delavca pozvala na sedež s pozivom, da pride prevzet delavsko knjižico, dejansko pa mu je v podpis podtaknila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka navedenega sporazuma ne priznava in ga izpodbija, saj je bila pri podpisovanju sporazuma prevarana. Glede stroškov postopka tožeča stranka poudarja, da so priglašeni in priznani povsem pravilno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, zlasti ne kršitve po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.

Po izdaji razveljavitvenega sklepa VDSS, opr. št. Pdp 1702/2003 z dne 7.11.2003, je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka, saj ni bilo pogojev za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Pri ponovni odločitvi v tem individualnem delovnem sporu je bilo potrebno upoštevati določbe 318. člena ZPP in izhajati iz dejstva, da tožena stranka ni podala odgovora na tožbo v zakonskem roku. V takšnem primeru je sodišče tudi v ponovnem postopku po razveljavitvi sodbe, izdane po določbi 318. člena ZPP, dolžno izdati zamudno sodbo, če so za to izpolnjeni pogoji in v individualnem delovnem sporu ne sme odločati z meritorno sodbo. Zato v ponovnem postopku ne sme ponovno pošiljati tožbe v odgovor toženi stranki oz. razpisati obravnave. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje z izdajo zamudne sodbe bistveno kršilo določbe postopka, so torej povsem neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem postopku pravilno ugotovilo, da so v obravnavani zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Zamudna sodba je posledica ravnanja tožene stranke, da na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, ne odgovori (uvodni del in 1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo, in torej ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dokazovanje dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, ni potrebno in tudi ni možno. Sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), to je sklepčnost tožbe, na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Pri presoji pogojev za izdajo zamudne sodbe se ne spušča v ugotavljanje dejanskih navedb, to je v presojo resničnosti teh navedb oz. v dokazovanje v tožbi postavljenih trditev (ker se šteje, da so resnične), ampak presoja le skladnost med tožbenimi navedbami in priloženimi dokazili (4. točka 318. člena ZPP).

Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.5.2002 zaposlen pri toženi stranki za določen čas do izteka veljavnosti delovnega dovoljenja. Tožniku je Zavod RS za zaposlovanje dne 12.6.2002 izdal osebno delovno dovoljenje za določen čas do 30.6.2005. Tožnik je bil večkrat v bolniškem staležu zaradi poškodbe na delu, nazadnje od 5.5.2003 do 24.5.2003. Dne 6.6.2003 je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi zlorabe bolniške odsotnosti, ker je 16.5.2003 odšel na svoj dom v P. in se vrnil 18.5.2003, med vikendom pa je tožena stranka dne 17.5. in 18.5.2003 preverjala prisotnost tožeče stranke na naslovu začasnega prebivališča. V tožbi so navedene nepravilnosti glede vsebine odpovedi in postopka izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerih je po mnenju tožnika izredna odpoved nezakonita (nepodpis pogodbe, zamuda prekluzivnega 15-dnevnega roka, neobstoj zakonskega razloga za izredno odpoved iz 110. in 111. člena ZDR, dovoljenje delodajalca za odhod tožnika domov).

Nepodpis pisnega odpravka odpovedi s strani direktorja ob dejstvu, da je istega dne, ko je bila odpoved izdana, to je 3.6.2003, direktor podpisal zapisnik o zagovoru, nima za posledico neveljavnosti odpovedi. Tudi 15-dnevni prekluzivni rok za izdajo izredne odpovedi po 2. odstavku 110. člena ZDR ni bil zamujen. Pomemben je datum izdaje odpovedi (3.6.2003), ne pa dan vročitve odpovedi delavcu. Če se kot resnična šteje trditev tožnika, da je rok začel teči 19.5.2003, je bila izredna odpoved podana v roku (zadnji dan roka).

Iz tožbenih navedb pa izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3.6.2003 nezakonita zato, ker je direktor tožeči stranki dne 13.5.2003 dejal, da gre lahko domov (v P. v BiH, kjer stalno živi tožnikova družina), če nima kaj delati, kar je tožnik povedal na zagovoru in trdil v tožbi. Dovoljenje delodajalca izključuje zlorabo bolniškega staleža in pomeni, da ni podan očitani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alinei 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Poleg tega pa tožena stranka ni upoštevala 110. člena ZDR, ki določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do preteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V obravnavanem primeru nista kumulativno podana zakonski razlog za izredno odpoved po 6. alinei 111. člena ZDR ter obstoj okoliščin in interesov, ki se tičejo obeh strank, in ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja (1. odstavek 110. člena ZDR). Tožena stranka takšnih pravno relevantnih okoliščin in interesov ni navedla, oz. jih je v odpovedi navedla le pavšalno brez dokazov o njihovi resničnosti (trditev, da je tožnik večkrat kršil pravila o bolniškem staležu, odklanjal delo, motil delovni proces, se nestrpno obnašal do delodajalca).

Glede na vse navedeno je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, pravilna. Izpolnjeni so bili vsi pogoji, določeni v 1. odstavku 318. členu ZPP, vključno s pogojema po 3. in 4. točki 1. odstavka istega člena.

Okoliščina, da naj bi tožniku prenehalo delovno razmerje dne 31.7.2003 na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, torej na drugi pravni podlagi, na pravilnost odločitve v obravnavanem sporu ne vpliva. Če trditev tožene stranke v pritožbi drži, bo tožnik upravičen do priznanja pravic iz delovnega razmerja le do dneva, ko mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo na drugi pravni podlagi. V kolikor pa je toženec poravnal tudi denarne obveznosti do tožnika, bo lahko to uveljavljal v morebitnem postopku izvršbe.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo, zato je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka glede na izid pritožbenega postopka sama krije svoje pritožbene stroške, svoje stroške odgovora na pritožbo pa sama nosi tudi tožeča stranka, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve.