Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnica v spornem obdobju dejansko opravljala delo v lokalu toženca, pri čemer ni jasno, koliko dni in v kakšnem obsegu, se tožbeni zahtevek ne more zavrniti, češ da tožnica ni podala ustrezne in zadostne trditvene podlage glede višine vtoževane terjatve iz naslova plačila za delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 382,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2008 dalje do plačila in ji poravnati pravdne stroške. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 385,56 EUR v roku 8 dni.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moral delodajalec voditi evidenco o delu ne samo za delavca v delovnem razmerju, temveč tudi za dela dijakov in študentov na podlagi napotnice študentskega servisa. Sama kot študentka ne more razpolagati z nobenimi konkretnimi dokazili o tem, koliko dela je dejansko opravila pri tožencu. V sporu je korektno postavila tožbeni zahtevek in pri njegovi višini izhajala iz plačila za delo, ki ga je pred spornim obdobjem opravila pri tožencu. Ta je izpovedal, da bi ji izplačal zahtevani znesek, če ne bi prišlo do incidenta s točenjem pijače vinjenim gostom. Sodišče bi moralo izvesti vse predlagane dokaze. Poleg tega zavrača kakršenkoli toženčev pobotni ugovor iz naslova povračila stroškov za plačilo prekrška. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Tožnica bi morala predložiti ustrezne dokaze, da je v spornem času dejansko opravljala delo v obsegu zahtevanega plačila. Če si je zapisovala opravljene ure, bi takšno osebno evidenco lahko predložila v dokazne namene. Z njene strani predlagane priče sploh niso pristopile na glavno obravnavo. Tožnica je odgovorna za točenje alkoholnih pijač vinjenim osebam, saj je bila glede tega opozorjena, poznala pa je tudi predpise. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabilo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni popolno preizkusilo dejanskega stanja glede upravičenosti plačila za delo tožnice v spornem času, pri čemer je zmotno štelo, da v tožbi ni dovolj izkazala trditvene podlage, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je namreč pri sprejeti sodbi izhajalo iz stališča, da tožnica glede višine zahtevka ni podala ustrezne in zadostne trditvene podlage, saj ni jasno, koliko dni po 19. 1. 2008 je pri tožencu še delala in koliko ur je opravila. Tožnica je navedla, da je tudi sama vodila evidenco opravljenega dela, zaradi česar bi morala z njo razpolagati ter jo predložiti v dokazne namene. Zato njena terjatev za plačilo za delo v enaki višini, kot jo je toženec pred tem že poravnal, ne zadostuje. Pritožbeno sodišče se s takšnimi ugotovitvami v izpodbijani sodbi ne strinja.

Stranka s tožbenim zahtevkom opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, pri čemer je smisel sodnega varstva v tem, da tožeča stranka doseže izvršljivo odločitev o svoji pravici. Zato mora obsegati tožba v skladu z določbo 1. odst. 180. čl. ZPP določno opredeljen zahtevek v subjektivnem in objektivnem smislu. V tej zvezi je dolžnost stranke, da navede dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, to je tožbeni temelj, kar predstavlja dejansko podlago tožbe. V nadaljevanju pa mora dejstva, na katera opisa tožeča stranka svoj zahtevek, obravnavati sodišče z vseh možnih pravnih vidikov konkretnega življenjskega dogodka oz. dejanskega stanja, ki so pomembni za presojo glede na zatrjevano tožbeno podlago.

Iz vsebine tožbe je razvidno, da je tožnica postavila zahtevek za opravljeno študentsko delo v toženčevem lokalu v času od 19. 1. 2008 do 5. 2. 2008 ter ga ustrezno finančno opredelila v neto znesku 382,00 EUR. Pri takšni višini zahtevka je izhajala iz plačila, ki ga je pred tem dobila pri tožencu za enak čas dela. Za dokaz svojih trditev je predložila izpis iz realizirane napotnice ter predlagala zaslišanje konkretnih prič. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako opredeljen zahtevek vsebinsko zadostno oblikovan ter sposoben za obravnavo. Poleg tega ga je tožnica dodatno podkrepila še v svoji izpovedbi, da je v spornem času delala v lokalu vsak dan po 8 ur. V tej zvezi toženec v svoji izpovedbi ni zanikal, da tožnica ne bi delala v spornem času, saj sta bila ob začetku dela dogovorjena, da bo delala najmanj do konca meseca januarja 2008 za 4,00 EUR na uro. Toženec je izrecno izpovedal (listovna št. 35), da je po 18. 1. 2008 še delala kakšen teden ali 14 dni, na vprašanje sodišča ali je delala še februarja, pa je odgovoril, da mogoče še kakšen dan. Knjige, v kateri so se zapisovale delovne ure, nima, saj po zaprtju lokala 15. 2. 2008 z njo ne razpolaga več.

Sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljene razloge, ko toženec sam priznava, da je tožnica dejansko delala v spornem času v lokalu, ni imelo nobene podlage, da je zavrnilo tožbeni zahtevek po temelju in seveda tudi po višini. Vendar pa, koliko je ta utemeljena, dosedaj v sporu še ni bilo preizkušano. V tej zvezi zahtevek v višini 382,00 EUR (glede na 8 urni delavnik in dogovorjeno plačilo 4,00 EUR na uro), predstavlja obseg dela v trajanju 95,5 ur, kar skupaj znaša 12 delovnih dni. Kot je že ugotovljeno, pa ji toženec priznava celo 14 dnevno obdobje dela v lokalu, ki je seglo tudi v mesec februar. Sodišče prve stopnje je tako preuranjeno odločilo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Sodišče bo moralo, glede na izkazano tožbeno podlago zahtevka po temelju, v novem postopku preizkusiti zahtevek tudi po višini z zaslišanjem predlaganih prič, pri čemer se bo moralo ob priznanju pripadajočega plačila tožnici opredeliti tudi do toženčevega pobotnega ugovora. Pri tem bo moralo izhajati iz dejstva, da tožnica takrat ni imela nobenega statusa delavca v delovnem razmerju oz. na tej podlagi dogovorjene pravice in obveznosti v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Nadalje ni imela ustreznih znanj iz varstva pri delu in higienskega minimuma, ki se zahteva za delavce v gostinstvu. Vsekakor navedeno ni mogoče enačiti s študentskim delom, ki je zgolj pomožne narave. V kolikor pa je takrat vsebovalo tožničino delo tudi opravila streženja pijače, je moralo biti pokrito z ustrezno asistenco kvalificiranega natakarja oz. s toženčevo udeležbo. Zato se dvomi, če se tožnici lahko naprti plačilo prekrška zaradi streženja vinjenim gostom, za katerega je odgovoren zgolj nosilec gostinske dejavnosti. Ne glede na to je imel toženec že takrat možnost, da ga poravna v polovičnem znesku, kar v sporu ni izkazal. Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.