Jedro

Merilo iz uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo, ki opredeljuje zakonsko nedoločeni pravni pojem "nevarnost za obrambo države" je, glede na naravo instituta dovoljenja za stalno prebivanje, pravno utemeljena podlaga za opredelitev meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku iz 16. čl. ZTuj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero ni bilo ugodeno tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka navaja, da tožnik sicer izpolnjuje oba pogoja iz 1.odstavka 16. člena Zakona o tujcih (ZT), vendar je na podlagi pooblastila, ki ga navedena zakonska določba daje upravnemu organu, ta odločil po prostem preudarku in mu zato dovoljenja za stalno prebivanje v državi ni izdal. V času vojaške agresije JLA na Republiko Slovenijo v letu 1991 je tožnik kot aktivna vojaška oseba sodeloval v tej agresiji, saj je ves ta čas in tudi še kasneje vse do 2.10.1991 aktivno služboval v bivši JLA. Tožnik je bil aktivni major JLA in je že na sam dan agresije JLA na Republiko Slovenijo poveljeval vojaški enoti, ki je zasedla mednarodni mejni prehod ... Po premiku v stražnico L., je tako stražnico, kot okolico miniral. Na pogajanja o predaji Teritorialni obrambi (TO) ni pristal in predaje tudi ni dopustil vojakom JLA. V pogovorih s teritorialci in policijo je obsojal politiko Republike Slovenije ter tudi verbalno podpiral politiko takratnega vodstva SFRJ in JLA. Kasneje, po sprejetem premirju, pa je bil kot najvišji starešina po položaju prisoten v stražnici S., ko so vojaki JLA uničevali športno igrišče, kar bi jim, če jim to že ni ukazal, imel pravico preprečiti. Iz podatkov Operativno-komunikacijskega centra Ministrstva za notranje zadeve, pa izhaja, da je tožnik zagovornik "srbske ideje" ter da so o njem, kot primeru trdnosti in vztrajnosti na liniji JLA, pisali tudi srbski časopisi. Torej tožnikova dejavnost v času agresije JLA na Republiko Slovenijo in po njej predstavlja nevarnost za varnost države in za njeno obrambo (7. in 8. člen Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo).

V tožbi, s katero tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke navaja, da je bil v JLA res oficir, vendar ne major ampak le kapetan I. razreda. Številne priče lahko tudi potrdijo, da ni miniral stražnice v L. niti njene okolice, in tudi da ni od strani TO dobil nobene ponudbe za predajo. Največ vojakov je zapustilo JLA iz njegove enote in jim tega, kljub temu, da je bil z njihovimi nameni seznanjen, ni preprečeval. Kot umirjen človek in nasprotnik uporabe sile pri reševanju političnih sporov je bil določen za začasnega poveljnika enote in njegova prisotnost v JLA v času agresije na Republiko Slovenijo je bila za Republiko Slovenijo pozitivna in ne v nasprotju z interesi Republike Slovenije, kot se v odločbi trdi. Tudi v času, ko so vojaki JLA uničevali športno igrišče v S., se tam ni nahajal, še manj pa kot najvišji starešina po položaju. Kot član komisije za primopredajo obstoječih vojaških objektov organom Republike Slovenije, je storil vse, da so bili ti predani v čimboljšem stanju. Neutemeljena je tudi navedba tožene stranke, da je bil in je še vedno zagovornik "srbske ideje" in da so o tem pisali celo nekateri srbski časopisi. Na pisanje časopisov ne more vplivati. Da to ne drži utemeljuje s tem, da je otrok staršev različnih narodnosti in tudi njegova družina je večnacionalna in njeni člani so nasprotniki "srbskih idej". Njegovi materi so Srbi izropali stanovanje, sestri so 1993 umorili moža, mater bratove žene je ubila srbska granata, nečak deluje v bosanski vladni policiji. Navaja še, da ni državljan Bosne in Hercegovine, ker ga je ta zaradi naturalizacije, ker že od leta 1971 živi in dela v ... (Slovenija), izpisala iz državljanstva. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe, izdane po prostem preudarku, je sodišče preverilo, ali je odločitev v skladu z namenom in v mejah zakonskega pooblastila. Upravni organ je v skladu s 16. členom ZT, ki mu daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, pri opredelitvi meja in namena navedenega pooblastila upošteval še druge zakonske določbe (23. in 24. člen) in primerljivo ureditev v Zakonu o državljanstvu RS (8. točka 1. odstavka 10. člena) in Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (v nadaljevanju: uredba). Po določbi 23. člena ZT se tujcu zakonito bivanje (na podlagi izdanega dovoljenja za začasno prebivanje) v Republiki Sloveniji lahko odpove tudi, če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države. Torej, če je določeno ravnanje tujca lahko razlog za odpoved začasnega prebivanja, je še bolj utemeljeno sklepati, da to isto ravnanje preprečuje, da bi bilo taki osebi dano dovoljenje za stalno prebivanje. Glede na naravo instituta dovoljenja za stalno prebivanje je po mnenju sodišča merilo iz uredbe, ki opredeljuje zakonsko nedoločeni pravni pojem "nevarnost za obrambo države" pravno utemeljena podlaga za opredelitev meja in namena pooblastila iz 16. člena ZT.

Tožnik v tožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je upravni organ, v okviru uporabe prostega preudarka subsumiral pod zakonsko dejansko stanje (1 alinea 23. člena ZT in 7. in 8. točke uredbe). Določbe 7. in 8. člena uredbe, na katere se sklicuje upravni organ, določajo in sicer v 7. členu, da je nevarnost za varnost države podana, če je oseba aktivni ali nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil ali pripadnik paravojaških formacij oziroma v 8. členu, da je nevarnost za obrambo države podana, če je oseba 1) aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo, bodisi v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja in 2) sodelovala pri nezakonitih aktivnostih JLA po 18.7.1997, zlasti pa pri uničevanju premičnega in nepremičnega premoženja ter nezakonitem prisvajanju.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je tožnik na sam dan agresije JLA na Republiko Slovenijo poveljeval vojaški enoti, ki je zasedla mednarodni mejni prehod .... Navedena ugotovitev upravnega organa, ki je tožnik ne izpodbija, je pokrita z zakonskim dejanskim stanjem (nevarnost za obrambo države), konkretno opredeljenim v že navedeni določbi 8. člena uredbe (aktivno sodelovanje v agresiji na Republiko Slovenijo v funkciji poveljevanja). Pravno pomembna je predvsem okoliščina, da je tožnik v agresiji JLA na Republiko Slovenijo poveljeval enoti, ki je zasedla prej navedeni mejni prehod.

Okoliščina, ali je imel tožnik čin majorja (kar je v življenjepisu, ki ga je priložil k vlogi, sam navedel) ali je bil kapetan I. klase, kar zatrjuje v tožbi, na odločitev pravno ne more učinkovati. Po mnenju sodišča je upravni organ že na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki v stvari ni sporno, imel dovolj utemeljeno podlago za sprejeto odločitev po prostem preudarku. Zato sodišče tožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje povezano s 7. členom uredbe (nevarnost za varnost države, če je oseba aktivni ali nekdanji pripadnik tujih oboroženih sil) oz. 8. členom (sodelovanje pri nezakonitih aktivnostih JLA po 18.7.1991) sploh ni presojalo, saj na drugačno odločitev ne bi mogle vplivati.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).