Jedro

Upravno sodišče je v novejši sodni praksi, zlasti v sodbi I U 1219/2019 z dne 9. 6. 2020, zavzelo stališče, da se med kmetijske dejavnosti uvršča zgolj pridelava grozdja, da spada proizvodnja vina v predelovalne dejavnosti in da je zato mogoče pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti po drugem odstavku 24. člena ZKZ upoštevati le dohodek, dosežen s prodajo ugotovljene količine pridelanega grozdja.

Izrek

I.Tožbi se zavrneta.

II.Tožeči stranki sami trpita svoje stroške postopka.

III.Tožeči stranki sta dolžni stranki z interesom A. A. plačati skupaj 373,32 EUR stroškov tega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Upravna enota Sežana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 330-518/2018-72 z dne 11. 2. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odobrila pravni posel, sklenjen na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča s parc. št. 1439 k. o. ... do celote (v nadaljevanju sporno zemljišče) za ceno 2.380,00 EUR, ki jo je 17. 8. 2018 podal prodajalec B. B. in izjave o sprejemu te ponudbe, ki jo je 17. 9. 2018 podal A. A. (1. točka izreka). Pravnega posla - prodajne pogodbe, ki sta jo dogovorila in dne 1. 10. 2018 sklenila B. B. kot prodajalec in tožnica kot kupec za sporno zemljišče za sporazumno dogovorjeno kupnino 2.380,00 EUR, prvostopenjski organ ni odobril (2. točka izreka). Prav tako ni odobril pravnih poslov, sklenjenih na podlagi ponudbe za prodajo spornega zemljišča za ceno 2.380,00 EUR prodajalca B. B. z dne 17. 8. 2018 in izjav o sprejemu te ponudbe, ki sta jih podala C. C. dne 21. 8. 2018 in Č. Č. dne 17. 9. 2018 (3. in 4. točka izreka). Prvostopenjski organ je še ugotovil, da v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe posebni stroški postopka niso nastali (5. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ povzel dotedanji potek upravnega postopka in vsebino zakonskih določb, na katere je oprl svojo odločitev, in sicer določbe prvega odstavka 1. člena, 2. člena, 3. člena, 17. člena, drugega odstavka 17.a člena, 19. člena, 22. do 24. člena ter drugega odstavka 111. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

3.Prvostopenjski organ je iz potrdila o namenski rabi zemljišča Občine Divača z dne 29. 6. 2018 povzel, da se sporno zemljišče nahaja v območju kmetijskih zemljišč, kar je opredeljeno z Odlokom o Občinskem prostorskem načrtu Občine Divača ter da na njem Občina Divača nima predkupne pravice. Povzel je tudi podatke iz uradnih podatkov Registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG), Registra pridelovalcev grozdja in vina (v nadaljevanju RPGV), podatkov pridobljenih po uradni dolžnosti (podatki Finančne uprave republike Slovenije, v nadaljevanju FURS, z dne 22. 11. 2018 in podatki ARSKTRP z dne 3. 12. 2018), podatkov arhiva in predloženih listin.

4.Prvostopenjski organ je poudaril, da morajo biti za priznanje statusa kmeta v skladu z določbami prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: da je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka, pri čemer se za kmetijsko dejavnost štejejo vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, kot pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti pa se šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Prvostopenjski organ je zaključil, da so za konkretni primer relevantni podatki o dohodku iz kmetijske dejavnosti za leto 2017, glede na to, da so bile izjave o sprejemu ponudbe vložene v letu 2018, 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji pa je v letu 2017 znašala 13.015,60 EUR.

5.V nadaljevanju je prvostopenjski organ ugotovil, da je bil A. A. priznan status kmeta z odločbo Upravne enote Zagorje ob Savi z dne 11. 2. 1998, tožnici pa z odločbo Upravne enote Sežana z dne 30. 8. 2006. Ob tem je pojasnil, da v tem postopku ni ponovno preverjal izpolnjevanja pogoja usposobljenosti za opravljanje kmetijske dejavnosti, saj je moč šteti, da ta pogoj še vedno izpolnjujeta, kar med strankami tudi ni sporno. Preveril pa je izpolnjevanje vseh ostalih pogojev iz 24. člena ZKZ.

6.Iz uradnih evidenc zemljiške knjige, zemljiškega katastra in RKG je ugotovil, da je tožnica lastnica in uporabnica kmetijskega zemljišča ter nosilka KMG- ... na naslovu ..., A. A. pa je lastnik in uporabnik kmetijskega zemljišča ter nosilec KMG-MID ... na naslovu ..., kar med strankami ni sporno. Prav tako je za nesporen štel obseg obeh kmetijskih gospodarstev. Glede na navedeno je zaključil, da oba kandidata izpolnjujeta pogoje, da sta lastnika, zakupnika oziroma drugačna uporabnika kmetijskega zemljišča, da to zemljišče obdelujeta sama ali s pomočjo drugih in da sta za to obdelovanje ustrezno usposobljena.

7.Glede izpolnjevanja pogoja pridobivanja pomembnega dela dogodka iz kmetijske dejavnosti je prvostopenjski organ poudaril, da je po 251. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v ponovnem postopku vezan na pripombe in navodila pritožbenega organa. Zato je v zvezi z ugotavljanjem dohodka iz kmetijske dejavnosti sledil predhodnim napotkom drugostopenjskega organa in izhajal iz stališča, da se proizvodnja vina iz grozdja ne šteje za kmetijsko dejavnost. Skladno z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju SKD) je med kmetijske dejavnosti mogoče šteti le pridelavo grozdja, medtem ko je sama predelava (v vino) uvrščena med gospodarske dejavnosti.

8.Prvostopenjski organ je upošteval, da je A. A. socialno zavarovan kot kmet in da je po podatkih ARSKTRP iz naslova ukrepov skupne kmetijske politike v letu 2017 prejel 17.275,75 EUR. Glede na dejstvo, da njegov dohodek iz ukrepov kmetijske politike presega pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti, ki ga predpisuje drugi odstavek 24. člena ZKZ in za leto 2017 zanaša 13.015,60 EUR ter glede na obseg kmetije po zbirni vlogi za leto 2017, prvostopenjski organ ni zahteval dodatnih dokazil o izpolnjevanju tega pogoja. Zaključil je, da A. A. izpolnjuje pogoje za status kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ in da v postopku odobritve pravnega posla izpolnjuje pogoj predkupne pravice po 23. členu ZKZ kot drug kmet.

9.Za tožnico je prvostopenjski organ ugotovil, da je upokojena in je leta 2017 prejela 8.713,20 EUR pokojnine, iz naslova ukrepov skupne kmetijske politike pa 2.179,76 EUR. Glede ostalega dohodka iz kmetijske dejavnosti je na podlagi mnenja KGZ Nova Gorica, Izpostava Sežana, cenitvenega poročila cenilca D. D. iz januarja 2019 in dopolnitve iz marca 2019, podanih izjav ter Kataloga kalkulacij za načrtovanje gospodarjenja na kmetijah v Sloveniji v izračun dohodka tožnice iz kmetijske dejavnosti za leto 2017 upošteval seno v skupni vrednosti 2.291,58 EUR ter grozdje v skupni vrednosti 2.975,00 EUR. Prvostopenjski organ je pojasnil, da v izračun dohodka iz kmetijske dejavnosti ni upošteval dohodka od vina, temveč le dohodek od grozdja po prijavi v RPGV 2017. Upoštevana ni bila niti odškodnina za povzročeno škodo od divjadi, saj je bilo glede na izdane odločbe izplačilo realizirano v letu 2018. Prav tako v izračun dohodka iz kmetijske dejavnosti ni upošteval predvidenega dohodka, ki bi ga v prihodnosti lahko dosegla tožnica s pridelavo česna na spornem zemljišču, ki je predmet tega postopka. Poudaril je, da bi morala pogoje iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ tožnica izpolnjevati že v času, ko je podala izjavo o sprejemu ponudbe, t.j. na dan 17. 9. 2018. Poleg tega tožnica za sporno zemljišče ne more z gotovostjo izkazati, da ga bo pridobila, saj je izjavo o sprejemu ponudbe podalo več kandidatov. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa skupni dohodek tožnice iz kmetijske dejavnosti v letu 2017 znaša 7.947,18 EUR (2.179,76 EUR subvencij, 500,84 EUR vračil trošarine za energente, 2.291,58 EUR seno, 2.975,00 EUR grozdje), ta pa ne dosega pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, ki ga predpisuje drugi odstavek 24. člena ZKZ in za leto 2017 znaša 13.015,60 EUR. Posledično je zaključil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti za leto 2017, da zato ne izpolnjuje pogojev za status kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ in da v konkretnem postopku odobritve pravnega posla ne izpolnjuje pogoja za uveljavljanje predkupne pravice kot drug kmet.

10.Prvostopenjski organ je še preveril, ali gre za kmetijo iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev in na podlagi zbirnih podatkov o nepremičninah B. B. ugotovil, da sporno zemljišče ne sestavlja zaščitene kmetije po omenjenem zakonu.

11.V zvezi s prodajalčevim umikom ponudbe za prodajo spornega zemljišča je prvostopenjski organ pojasnil, da je potrebno ponudbo in sprejem ponudbe presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava. Ob upoštevanju določb 25., 26. in 28. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ.

12.V nadaljevanju je prvostopenjski organ v zvezi zatrjevanji o slamnatem kupcu še navedel, da je za odločanje v predmetni zadevi relevantna določba 23. člena ZKZ, ki med predkupne upravičence uvršča kmeta, in se omeji le na njegov status, ne da bi določala še druge pogoje, npr. pogoj oddaljenosti.

13.Ker samo A. A. izpolnjuje pogoje za uveljavljanje predkupne pravice kot drug kmet, se po zaključku prvostopenjskega organa v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZKZ uvršča pred ostale tri sprejemnike ponudbe. Posledično je prvostopenjski organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Odločba drugostopenjskega organa

14.Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 33008-132/2021/2 z dne 6. 7. 2021 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba) pritožbe tožnice, tožnika in Č. Č. zavrnilo ter odločilo, da tožnica sama nosi stroške postopka.

15.Drugostopenjski organ v svoji odločbi povzema vse tri pritožbe ter odgovor A. A. na pritožbi E. E. in F. F. Strinja se z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da je prvostopenjski organ izdal odločbo v postopku ponovnega odločanja, potem ko je bila odločba prvostopenjskega organa z dne 3. 3. 2020 odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Drugostopni organ je že tedaj ugotovil, da je glede na SKD med kmetijske dejavnosti mogoče šteti le pridelavo grozdja, medtem ko je predelava (vino) uvrščena med gospodarske dejavnosti. V zvezi s tem je izpostavil tudi novejšo sodno prakso Upravnega sodišča v sodbi I U 1219/2019, po kateri se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih SKD. Po SKD spada med te tudi vinogradništvo, kamor pa se uvršča zgolj pridelava grozdja (šifra 01.210), medtem ko proizvodnja vina (šifra 11.020) spada v predelovalne dejavnosti.

16.Ker je prvostopenjski organ, ki je upošteval prihodek tožnice le iz pridelave grozdja, ugotovil, da njen skupni dohodek iz kmetijske dejavnosti v letu 2017 znaša 7.947,18 EUR in ne dosega pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, tožnica ne izpolnjuje pogoja za status kmeta.

17.V zvezi z navedbami tožnikov, da po SKD proizvodnja vina iz lastnega, t.j. doma pridelanega grozdja, sodi v osnovno kmetijsko dejavnost in ne v predelovalne dejavnosti ter sklicevanjem na Metodološka pojasnila NACE Revizija 2, predpise evropskega prava in na pojasnila pristojnih organov, drugostopenjski organ odgovarja, da se po drugem odstavku 24. člena ZKZ za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Skladno s SKD je med kmetijske dejavnosti mogoče šteti le pridelavo grozdja, medtem ko je sama predelava (v vino) uvrščena med gospodarske dejavnosti. V Prilogi II Pojasnila k SKD je navedeno, da je kmetijska dejavnost vinogradništvo (A 01.210), med katero spada pridelovanje namiznega grozdja in grozdja za predelavo, medtem ko se po SKD proizvodnja vina iz grozdja (C 11.020) uvršča med predelovalne dejavnosti. V skladu z navedenim drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno upošteval tožničin dohodek iz kmetijske dejavnosti, in sicer dohodek od pridelave grozdja, ne pa vina, saj proizvodnja vina spada v predelovalne dejavnosti. Pri tem pojasnjuje, da mnenja državnih organov, na katere se sklicujeta tožnika, niso zavezujoča. Kot neutemeljeno zavrača navedbo tožnice, da izpodbijana odločba vodi v degradacijo malih kmetov in predstavlja kršitev 22. in 71. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Vsem strankam v konkretnem postopku je zagotovljeno enako varstvo pravic, zagotovljeno pa je tudi varstvo zemljišč.

18.Glede pritožbenih navedb tožnice o kršitvi prisilnih predpisov in moralnih načel ter zlorabe pravic strank, drugostopenjski organ pojasnjuje, da so te navedbe pavšalne, brez dokazov in ne morejo biti predmet preizkusa. V zvezi z navedbami tožnika, da je kmetija A. A. od spornega zemljišča oddaljena približno 150 km, A. A. pa slamnati kupec, drugostopenjski organ pojasnjuje, da se predkupna pravica ugotavlja po določilih ZKZ, ki med predkupne upravičence uvršča kmeta, pogoj oddaljenosti pa ni predpisan. Samo dejstvo, da je A. A. sprejel ponudbo za nakup spornega zemljišča, ki je od njegove kmetije oddaljeno 150 km, ne predstavlja zlorabe pravic. Na zlorabo pravic ne kaže niti nobeno drugo dejstvo. Na Priporočilo Vlade RS, ki ga navaja tožnik, pa se prvostopenjski organ ni oprl.

19.Glede navedbe tožnika, da njegova namera za nakup nepremične v letu 2018 temelji na potrdilu o namenski rabi z dne 5. 4. 2018, iz katerega izhaja, da je sporno zemljišče navedeno kot poselitveno območje, drugostopni organ odgovarja, da iz potrdila o namenski rabi zemljišča Občine Divača z dne 29. 6. 2018 izhaja, da se ta nepremičnina nahaja v območju kmetijskih zemljišč. Poleg tega gre za neupoštevno pritožbeno novoto tožnika. Glede navedbe, da Upravno sodišče v sodbi I U 1054/2015 vključuje prihodek od vina v osnovno kmetijsko dejavnost, drugostopenjski organ odgovarja, da sodišče v navedeni sodbi ni presojalo, ali proizvodnja vina spada v kmetijsko dejavnost po SKD. Tudi Č. Č. po presoji drugostopenjskega organa, da ne more uspeti z navedbo, da bi bilo moralno in pravično, da se mu omogoči nakup spornega zemljišča, saj promet s kmetijskimi zemljišči ureja ZKZ.

20.Glede na to, da samo A. A. izpolnjuje pogoje predkupne pravice kot drug kmet, je po presoji drugostopenjskega organa odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Tožbene navedbe

21.Prva tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se dobri pravni posel - prodajna pogodba, ki sta jo za sporno zemljišče in za kupnino 2.380,00 EUR dogovorila in sklenila B. B. kot prodajalec in prvotožeča stranka kot kupec. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Predlaga, da sodišče toženki naloži v plačilo tudi njene stroške tega upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

22.Trdi, da se toženka ni konkretneje opredelila do njenih pritožbenih navedb v zvezi z namenom ZKZ, kršitvijo 22. in 71. člena Ustave RS, kršitve prisilnih predpisov, moralnih načel in zlorabe pravic strank v upravnem postopku in jih pri svoji odločitvi ni upoštevala. Prav tako ni upoštevala njenih številnih dokazil, iz katerih izhaja, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta. Poleg tega ni odločala na podlagi pravnih virov, ki predstavljajo pravno podlago za odločanje v zadevi. Poudarja, da je kupec kmetijskega zemljišča kmet, katerega kmetija je od spornega zemljišča oddaljena približno 150 km, iz tega pa izhaja, da kmetijskega spornega zemljišča ne bo obdeloval. Z izpodbijano odločbo je bil kršen v l.a členu ZKZ kogentno predpisani temeljni namen zakonske predkupne pravice, zlasti namen ohranjanja in izboljševanja pridelovalnega potenciala in povečevanja obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane ter ohranjanja in razvoja podeželja. Tega ni mogoče zagotavljati s kmetijami, razdrobljenimi na več 100 km. Meni, da je izpodbijana odločba nepravilna, ker pri odločanju niso bila upoštevana vsa dejstva, ki jih je navedla v postopku, niti predloženi dokazi.

23.Tožnica ob sklicevanju na drugi odstavek 24. člena ZKZ trdi, da predpisi o standardni klasifikaciji dejavnosti določajo, da proizvodnja vina iz lastnega, t.j. doma pridelanega grozdja, sodi v osnovno kmetijsko dejavnost in ne v predelovalne dejavnosti. Najprej povzema Metodološka pojasnila NACE Revizija 2 k standardni klasifikaciji dejavnosti 2008, ki na strani 49, v razdelku 3. 4., poimenovanem Posebna pravila in definicije po področjih, v 92. točki, ki se nanaša na Področje A: Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo, podajajo pojasnilo, da je v primeru, ko enota prideluje grozdje in proizvaja vino iz lastnega grozdja, najprimernejši približek število delovnih ur, njegova uporaba za te vertikalno integrirane dejavnosti pa na splošno vodi v razvrstitev enot v kmetijstvo. V podobnih primerih, za druge kmetijske proizvode, se za zagotovitev usklajene obravnavane enote po dogovoru razvrstijo v kmetijstvo.

24.Opozarja še na druge, neposredno uporabljive in zavezujoče predpise evropskega prava, ki so SKD nadrejeni. Ta se mora tolmačiti tako, da je skladna zlasti s temeljno uredbo, t.j. Uredba (ES) št. 1893/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Revizija 2 in o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90, kakor tudi nekaterih uredb ES o posebnih statističnih področjih (v nadaljevanju Uredba 1893/2006). Ta proizvodnjo vina iz lastnega grozdja uvršča med kmetijske dejavnosti. Tožnica trdi, da dejavnost proizvodnje vina iz lastnega, doma pridelanega grozdja v vinogradništvo uvrščajo še: Uredba Komisije (ES) št. 1242/2008 z dne 8. decembra 2008 o določitvi tipologije Skupnosti za kmetijska gospodarstva (v nadaljevanju Uredba 1242/2008), ki v Prilogi 1 - kmetijska gospodarstva, ki se ukvarjajo s pridelavo kakovostnega, namiznega ali drugega vina, uvršča med specializirana kmetijska gospodarstva; Uredba (ES) št. 1166/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o raziskovanjih o strukturi kmetijskih gospodarstev in raziskovanju o metodah kmetijske proizvodnje ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 571/88 (v nadaljevanju Uredba 1166/2008), ki v Prilogi 1 navaja seznam kmetijskih dejavnosti, navedenih v opredelitvi kmetijskega gospodarstva in med njimi tudi kmetijska gospodarstva, ki proizvajajo vino iz doma pridelanega grozdja. Uvršča jih v področje A: Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo, in v skupino 01.2, razred 01.21 vinogradništvo; Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1320/2013 z dne 3. decembra 2013 o popravku Izvedbene uredbe (EU) št. 385/2012 o poročilu s kmetijskih gospodarstev, ki se uporablja za določanje dohodkov kmetijskih gospodarstev in analizo poslovanja takih kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Uredba 1320/2013), ki v Tabeli I (Pridelki) v kategorijo pridelkov uvršča tudi kakovostno vino z z zaščiteno označbo porekla (ZOP), kakovostno vino z zaščiteno geografsko označbo (ZGO) in druga vina; Uredba Sveta (ES) št. 1217/2009 z dne 30. novembra 2009 o vzpostavitvi mreže za zbiranje računovodskih podatkov o dohodkih in poslovanju kmetijskih gospodarstev v Evropski skupnosti (v nadaljevanju Uredba 1217/2009).

25.Tožnica poudarja, da tudi organi, ki tolmačijo SKD, in sicer Statistični urad Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS), drugostopenjski organ v dopisu z dne 10. 12. 2019 in Ministrstvu za finance v javno objavljenem pojasnilu iz januarja 2017, enotno zastopajo stališče, da se proizvodnja vina iz grozdja lastne pridelave razvršča v kmetijstvo kljub temu, da končni izdelek spada v predelovalne dejavnosti.

26.Po mnenju tožnice je prvostopenjski organ zmotno ugotovil dejansko stanje, saj pri ugotavljanju višine dohodka, ki ga je v letu 2017 ustvarila s kmetijsko dejavnostjo, ni vštel dohodkov iz vina, pridelanega iz doma pridelanega grozdja. Trdi, da izpolnjuje vse pogoje za status kmeta, vključno pogoj, da ustvari pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti. V letu 2017 so njeni dohodki, doseženi s pridelavo 14,4 tone sena, pridelavo 3.200 litrov vina in iz naslova neposrednih plačil, dosegli 18.059,93 EUR in tako presegali 2/3 letne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v letu 2017. Kmetijska dejavnost ji predstavlja glavni, najpomembnejši vir preživljanja, kar potrjuje razmerje med višino 8.713,20 EUR njene letne pokojnine in zaslužkom, ki ga ustvari s kmetijsko dejavnostjo v višini 18.059,93 EUR letno.

27.Tožnica meni, da je pri preverjanju dohodkov iz kmetijske dejavnosti in ugotavljanju, ali gre za pomemben dohodek, relevantna dejanska vrednost prihodkov, ki iz nje izvirajo, in ne hipotetični izračun. Potrebno je upoštevati pridelke oz. proizvode, ki so bili dejansko pridelani na kmetiji, kar je v konkretnem primeru vino, pridelano na njeni kmetiji, oziroma dejansko dosežene prihodke iz naslova prodaje kmetijskih pridelkov. V zvezi s tem se sklicuje na odločbe Upravnega sodišča I U 46/2008 z dne 18. 8. 2009, I U 2056/2014 z dne 24. 2. 2015, I U 1054/2015 z dne 1. 3. 2016, I U 1121/2016 z dne 14. 11. 2017, ipd. Tožnica pojasnjuje, da grozdja nikoli ni prodajala, pač pa je iz njega vedno pridelala vino. Zato so ugotovitve prvostopenjskega organa, ki je njene prihodke ugotavljal na podlagi teze o prihodkih, ustvarjenih s prodajo grozdja, izmišljene.

28.V nadaljevanju tožnica navaja, da ji je bil že večkrat priznan status kmeta, in sicer z odločbama Upravne enote Sežana z dne 30. 8. 2006 in z dne 15. 1. 2019. To je prvostopenjski organ v celoti spregledal, čeprav odločba o ugotovitvi statusa kmeta skladno s sodno prakso Upravnega sodišča, npr. v sklepu in sodbi III U 386/2016 z dne 7. 6. 2018, predstavlja dokaz o izpolnjevanju pogojev za status kmeta. Upoštevati je še treba, da se je v času od izdaje omenjene odločbe z dne 30. 8. 2006 njen pridelek iz 10 ton povečal na 14,4 tone sena in iz 2000 l na 3200 l vina. Z odločbo z dne 15. 1. 2019 pa ji je bil priznan status kmeta za leto 2017. Ti upravni odločbi predstavljata javno listino, ki skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP dokazujeta obstoj dejstev, ki so v njiju navedena.

29.Ker prvostopenjski organ navedenih pravno relevantnih dejstev ni ugotavljal, predlaganih dokazov pa pri svoji odločitvi ni presojal oz. upošteval, izpodbijana odločba po mnenju tožnice nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Obsežna pojasnila, ki jih je naslovila na prvostopenjski organ, tožnica prilaga tožbi in predlaga, da jih sodišče v izogib ponavljanju šteje kot del tožbe ter tudi kot dokaz.

30.Čeprav je bil v postopku prvostopenjski organ v dopisu tožnika z dne 23. 10. 2020 izrecno opozorjen na kršitev prisilnih predpisov in moralnih načel, se prvostopenjski organ do tega v izpodbijani odločbi ni opredelil in ni preizkusil okoliščin, ki so za veljavnost odobrenega pravnega posla bistvene. Njegovo pavšalno sklicevanje na 23. člen ZKZ daje slutiti, da se z izpostavljenim sumom ni želel ukvarjati. Nepreverjanje zlorabe pravic v postopku s strani izbranega kupca ter napačno tolmačenje pogojev za uveljavljanje predkupne pravice je po mnenju tožnice izrazito škodljivo za slovensko kmetijstvo. Po tolmačenju v izpodbijani odločbi je manjšim pridelovalcem grozdja in oljk znatno oteženo oziroma onemogočeno pridobivanje kmetijskih zemljišč. Ker gre za evidentno degradacijo malih kmetov, izpodbijana odločba krši 22. člen in 71. člen Ustave.

31.Tožnica opozarja, da se sodba Upravnega sodišča I U 1219/2019 z dne 9. 6. 2020, na katero se sklicuje prvostopenjski organ, nanaša na ugotavljanje dohodka iz prodaje vina na splošno in ne na ugotavljanje dohodka iz prodaje vina iz doma pridelanega grozdja. Gre torej za bistveno drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja v obravnavani zadevi, ob še nekaterih drugih razlikah med obema zadevama. Poleg tega omenjena sodna odločba predstavlja odstop od doslej enotne sodne prakse Upravnega sodišča in je v nasprotju s relevantnimi formalnimi pravnimi viri. Razlogov, zakaj se je toženka oprla na sodno odločbo, ki odstopa od doslej veljavne prakse slovenskih sodišč ter je v nasprotju s formalnimi pravnimi viri, izpodbijana odločba nima. Zato je po mnenju tožnice kršena njena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

32.Da vino, pridelano iz lastnega grozdja, spada med kmetijske pridelke, izhaja iz določb že omenjenih uredb kot tudi iz dopolnitve cenitvenega poročila z dne 24. 3. 2019 sodnega izvedenca D. D., pojasnila KGZ z dne 19. 3. 2019, pojasnil FURS iz januarja 2017 ter pojasnil SURS z dne 26. 11. 2017. Prvostopenjski organ pa se v izpodbijani odločbi ni opredelil ne do navedenih evropskih pravnih virov, ne do tolmačenja SKD s strani SURS. Morebitna novejša sodna praksa po mnenju tožnice ne more predstavljati veljavne materialnopravne podlage za odločitev, ki je v nasprotju z evropskimi primarnimi pravnimi viri. Ker prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni upošteval evropskega prava, metodoloških in drugih pojasnil, je napačno uporabil materialno pravo.

33.Tožnica dalje navaja, da prvostopenjski organ ni ravnal skladno z načelom varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena ZUP in načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP. Ni pojasnil, zakaj ni ugotavljal očitne zlorabe pravic strank, prav tako ne, ali je odobreni pravni posel skladen s temeljnimi nameni ZKZ. Kljub njenim izrecnim ugovorom ni ugotavljal, kako bo A. A. dostopal do spornega zemljišča, kaj bo na njem prideloval in kako ga bo glede na oddaljenost svoje kmetije obdeloval. Ni mogoče mimo dejstev, da sporno zemljišče nima dostopa in da je manjše velikosti.

34.Tožnica trdi, da bi moral prvostopenjski organ v skladu z zgoraj navedenim po uradni dolžnosti preveriti, ali ima opravka z ničnim pravnim poslom ter ali gre za očitno zlorabo pravice stranke postopka, katere zahteva je bila odobrena, storjeno v škodo javne koristi in v nasprotju s 15. členom Ustave. Upravni organ je kršil načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP, saj je odločil mimo veljavne zakonodaje in podzakonskih predpisov ter v nasprotju z njihovo jasno razlago. Kršil je celo navodila, ki jih je objavil njegov nadzorni organ, tj. drugostopenjski organ, ter navodila, ki jih je ta organ poslal vsem upravnim enotam.

35.Druga tožeča stranka C. C. (v nadaljevanju tožnik) je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem zaradi napačne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo samo odloči o stvari, tako da odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno obravnavanje.

36.Pojasnjuje, da je izjavo o sprejemu ponudbe za nakup spornega zemljišča podal tudi sam, vendar je prvostopenjski organ napačno ugotovil predkupnega upravičenca. V ZKZ uzakonjeno omejevanje možnosti prometa s kmetijskimi zemljišči je lahko po mnenju tožnika skladno z Ustavo le, če in kolikor je skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave upravičeno z varstvom pravic drugih neposredno ali javnega interesa. Pri tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča U-I-266/98 in U-I-276/96, iz katerih izhaja, da morajo biti za dopustnost vsakega takega ukrepa zakonodajalca izpolnjeni naslednji pogoji: biti mora nujen, primeren in sorazmeren. Drugačna interpretacija bi vodila v nasprotovanje ciljem in namenu ZKZ ter načelu sorazmernosti, saj zakon ne sme dajati predkupnih pravic zgolj zato, ker ima nekdo "formalni status kmeta". Tožnik trdi, da je prvostopenjski organ prekršil njegovo človekovo pravico do zasebne lastnine, ker je z nesorazmerno razlago, kaj spada v dohodek od kmetijske dejavnosti, onemogočil razpolaganje z nepremičnino po volji lastnika in mu onemogočil nakup te nepremičnine, kljub izpolnjevanju zakonskih pogojev.

37.Ob sklicevanju na 10. člen ZUP tožnik navaja, da je predlagal izvedbo dodatnih dokazov, o katerih pa se ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ nista opredelila, čeprav so bistveni za odločitev o upravičenosti A. A. do nakupa nepremičnine. S tem mu je bila kršena pravica do enakopravne obravnave v postopku. Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ večkrat pisno opozoril, da A. A. nastopa kot slamnati kupec za Č. Č., kar pomeni neposredno kršitev zakona. Predlagal je, da prvostopenjski organ A. A. zasliši in preveri, če v zadevi nastopa kot slamnati kupec, kar ima za posledico fiktivnost in ničnost posla. Prvostopenjski in drugostopenjski organ, ki nista preverila teh dejstev, nista ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločanje. V kolikor bi prvostopenjski organ ugotovil status slamnatega kupca, potem bi tudi sam pridobil možnost nakupa spornega zemljišča. Tudi lastnik B. B. je v dopisu z dne 5. 10. 2020 navedel dejstva, ki izkazujejo, da A. A. nastopa kot slamnati kupec za Č. Č. Zaradi suma zlorabe statusa kmeta v tem primeru, je B. B. izrecno nasprotoval dovolitvi tega pravnega posla ter zaradi teh indicev od njega odstopil. Zaradi neugotavljanja, ali je A. A. slamnati kupec, je bil kršen 22. člen Ustave RS in kršene so bile njegove pravice do možnosti nakupa nepremičnine.

38.Tožnik poudarja, da po 50. členu OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenimi strankami. V skladu z prakso Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 147/2017 z dne 22. 6. 2017 kršitev predkupnih pravic v javnem interesu povzroči ničnost zavezovalnega pravnega posla, kar pomeni, da je zaradi slamnatega kupca nična prodajna pogodba med prodajalcem in slamnatim kupcem kmetijskega zemljišča. Prvostopenjski organ ni preverjal motivov slamnatega lastnika A. A., ki ima kmetijo v ... in kupuje zemljišče površine cca. 650 m2 brez dostopa, približno 150 km oddaljeno od njegovega domovanja. Ustavno sodišče je večkrat opozorilo, npr. v odločbah U-I-184/94 z in U-I-266/98-72, da omejitve prometa s kmetijskimi zemljišči ne morejo temeljiti le na statusnih lastnostih bodočih lastnikov, torej ne oziraje se na druge okoliščine, ki jih je mogoče in potrebno upoštevati, da bi se zagotovila utemeljenost in sorazmernost vsakega ukrepa posebej. Kot je smiselno poudarilo Ustavno sodišče, zgolj formalni status kmeta sam po sebi še ne pomeni, da bo ta subjekt res bolj obdeloval kmetijska zemljišča od drugih. Cilji posebne ureditve pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči so doseženi le takrat, ko lahko kmet, ki ima status predkupnega upravičenca, dejansko vključi kmetijsko zemljišče v svoje kmetijsko gospodarstvo. To pa je po mnenju tožnika mogoče le takrat, ko kmetijska zemljišča, ki jih obdeluje, niso nesorazmerno geografsko oddaljena od njegovega osnovnega prebivališča oz. so zaokrožena kmetijskega zemljišča. Če so transportni stroški tako visoki, kot so v primeru A. A., predkupna pravica takega kmeta glede na cilje ZKZ ni v skladu z zahtevo o sorazmernosti omejitev pravnega prometa. Sklicuje se še na sodbo Upravnega sodišča I U 1745/2016.

39.V nadaljevanju tožnik poudarja nesorazmerno in neenakopravno obravnavo strank pred prvostopenjskim organom. Splošno je znano, da je prvostopenjski organ v primerih ugotavljanja prihodka vinarjev za potrebe ugotavljanja statusa kmeta vedno upošteval vino. Navaja, da ima tudi sam v lasti kmetijske površine, na katerih goji sadno drevje, v bodoče pa bi želel imeti tudi večji vinograd in pridobiti status kmeta na podlagi prihodkov od vina iz doma pridelanega grozdja. Ne razume nesorazmerne in diskriminatorne obravnave strank na tem področju.

40.Tudi tožnik navaja, da na 49. strani SKD pod naslovom Področje A: Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo jasno piše: "v kmetijstvu se pogosto srečamo z razmerami, ko je težko razčleniti dodano vrednost v primeru, ko enota prideluje grozdje in proizvaja vino iz lastnega grozdja ali ko prideluje oljke in proizvaja olje iz lastnih oljk. V takšnem primeru je najprimernejši približek število delovnih ur, njegova uporaba za te vertikalno integrirane dejavnosti pa na splošno vodi v razvrstitev enot v kmetijstvo. V podobnih primerih, za druge kmetijske proizvode, se za zagotovitev usklajene obravnave enote po dogovoru razvrstijo v kmetijstvo." Zato ni jasno, zakaj prvostopenjski organ spreminja svoje stališče in degradira male kmete vinarje, kot tudi njegove pravice.

41.Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 303/2013 navaja, da ZKZ ne določa le teoretičnih možnosti ali sposobnosti ustvariti dohodek, ampak dejansko ustvarjen dohodek iz kmetijske dejavnosti. Prvostopenjski organ pa se je v izpodbijani odločbi glede tožnice zmotno skliceval na fiktivno določanje prihodkov iz kmetijske dejavnosti in svojo odločitev oprl na teoretične izračune in ne na dejansko ustvarjen prihodek. Zato je zmotno uporabil materialno pravo, zaradi diskriminatorne obravnave strank pa so bile kršene njihove pravice v postopku.

42.Prav tako je drugostopenjski organ z dopisom z dne 10. 12. 2019 dal jasno pisno navodilo vsem upravnim enotam, da se v skladu z klasifikacijo SKD in Metodološkimi pojasnili k NACE Rev.2, v primerih, ko kmet proizvaja vino iz lastnega grozdja, dohodek od vina, proizvedenega iz lastnega grozdja, šteje v osnovno kmetijsko dejavnost.

43.Toženka mora pri uporabi pojma "kmetijska dejavnost" za potrebe izvajanja skupne kmetijske politike upoštevati definicije, kot so opredeljene v evropskih uredbah in sodni praksi Sodišča Evropske unije. Pri tem omenja Uredbo (ES) št. 1166/2008 Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. 11. 2008.

44.Poudarja še, da je SURS kot strokovna služba s pooblastili, ki jih določa Zakon o državni statistiki in 6. člen SKD, edini pristojen za tolmačenje SKD v Republiki Sloveniji. SURS pa je podal zelo eksaktno mnenje, da vino, proizvedeno iz doma pridelanega grozdja, sodi v kmetijsko dejavnost. Z drugačnim stališčem drugostopenjskega organa je bilo kršeno načelo sorazmernosti in varstvo njegovih pravic ter pravic drugih kmetov vinarjev.

Toženkin odgovor na tožbi

45.Toženka je podala odgovora na obe tožbi z enako vsebino in sodišču posredovala upravni spis, ki se nanaša na zadevo. V odgovoru prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

46.V zvezi z navedbami tožnice o pravici do zasebne lastnine toženka navaja, da ta pravica, ki jo kot eno od temeljnih človekovih pravic zagotavlja 33. člen Ustave, ni absolutna. Prvi odstavek 67. člena Ustave namreč določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zaradi zagotavljanja teh funkcij lastnine na kmetijskih zemljišč, gozdovih in kmetijah je zakonodajalec promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami omejil. Promet s temi nepremičninami je tako omejen in mogoč samo v skladu s pravili in pod pogoji, ki jih določa ZKZ.

47.Toženka trdi, da ni kršila določb ZKZ glede predkupne pravice, ki je bila ugotovljena v skladu z določbami ZKZ. Sklicuje se na sodbo I U 1219/2019, v kateri je Upravno sodišče ugotovilo, da v kmetijsko dejavnost spada vinogradništvo, kamor pa se uvršča zgolj pridelava grozdja.

48.Na navedbe tožnika, da je A. A. slamnati kupec, toženka odgovarja, da gre za pavšalne in dokazno nepodprte navedbe. Sama oddaljenost spornega zemljišča od kmetije A. A., ne more biti razlog za to, da pravnega posla, sklenjenega z A. A., ne bi odobrila.

49.Na navedbe tožnice odgovarja, da je upoštevala dokazila, ki jih je tožnica predložila, odločeno pa je bilo v skladu z ZKZ in sodno prakso. Pojasnila državnih organov, ki jih navaja tožnica, niso zavezujoča. Tudi v zvezi z vprašanjem, kaj se šteje za kmetijsko dejavnost po SKD, se sklicuje na stališče v sodbi Upravnega sodišča I U 1219/2019. Pojasnjuje, da je upoštevala dejansko vrednost pridelka, tj. grozdja, in ne vina.

50.Toženka še odgovarja, da se je v izpodbijani odločbi opredelila do vseh navedb tožnika, tudi do navedb o slamnatem kupcu.

Odgovor A. A. na tožbi

51.Stranka z interesom A. A. je na obe tožbi odgovoril z enakima odgovoroma, v katerih predlaga, da sodišče tožbi zavrne ter tožnikoma naloži plačilo njegovih stroškov tega upravnega spora.

52.Tožba tožnika po njegovem mnenju ruši temeljne postulate lastninske pravice in načel stvarnega prava. Tožnikova razlaga v zvezi z omejevanjem prometa z nepremičninami določenim osebam ali po določenih območjih je nasprotju z vsemi pravnimi normami, tako domačimi kot evropskimi, tožba pa predstavlja napad na ustavno ureditev, zlasti na 33. člen Ustave, zato potrebna njena zavrnitev. Sklicuje na vse navedbe, ki jih je podal v upravnem postopku in jih iz razlogov ekonomičnosti ne ponavlja, hkrati pa se pridružuje navedbam toženke.

53.Prav tako meni, da je tožba tožnice neutemeljena, saj se je potrebno ozreti po pravilih ZKZ in predkupni pravici. Obstoj zakonite predkupne pravice mora biti izkazan oz. dokazan, česar tožnica v predmetni upravni zadevi ni zmogla. Iz njenih navedb ne izhaja, da izpolnjuje pogoje za status kmeta in posledično predkupnega upravičenca. Novejša sodna praksa jasno določa, kaj in katera dejavnost se po SKD šteje kot kmetijska dejavnost. Tako ni več spora o tem, da se v kmetijsko dejavnost uvršča zgolj t.i. pridelava grozdja. Glede statusa kmeta je sedaj potrebno aktualizirano izkazati, da ga sprejemnik ponudbe izpolnjuje, tožnici pa to ni uspelo. Njena tožba zato predstavlja manever zavlačevanja.

Nadaljnji potek upravnega spora

54.Tožnik je v vlogah z dne 26. 8. 2021 v obeh upravnih sporih navedel, da ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ nista preverjala, ali je A. A. slamnati kupec in se nista na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način opredelila do njegovih trditev. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-824/14 in v zvezi z načelom vestnosti in poštenja poudarja, da to načelo od udeležencev terja, da si pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju svojih obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi interesov nasprotne stranke. To načelo ne brani uveljavljanja lastnih interesov, pač pa opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju svojih interesov.

55.S sklepom z dne 12. 12. 2024 je sodišče upravna spora, ki sta se po obeh tožbah pri tukajšnjem sodišču vodila pod opr. št. III U 152/2021 in III U 164/2021, združilo v skupno obravnavanje in odločanje ter sklenilo, da se odtlej vodita pod opr. št. III U 152/2021.

Na glavni obravnavi podane navedbe in izvedeni dokazi

56.Sodišče je dne 15. 1. 2015 opravilo glavno obravnavo v navzočnosti odvetnika tožnice, tožnika osebno ter odvetnika stranke z interesom A. A. Za pravilno vabljeno toženko ni pristopil nihče, toženka pa se je predhodno opravi glavne obravnave odpovedala. Prav tako ni nihče pristopil za pravilno vabljeno stranko z interesom B. B.

57.Pooblaščenec tožnice je na glavni obravnavi navedel, da je tožnica status kmeta izkazala s predložitvijo dveh pravnomočnih upravnih odločb, od katerih je bila druga izdana v letu 2019. Prvostopenjski organ zato v konkretni zadevi o predhodnem vprašanju statusa kmeta ne bi smel odločiti drugače, kot izhaja iz te odločbe. Kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča IV U 52/2020, je pravno zmotno naziranje, da lahko organ v drugem upravnem postopku, na primer za odobritev pravnega posla, poseže v pravnomočno upravno odločbo in o istem vprašanju odloči drugače. Navedeno stališče je bilo dodatno nadgrajeno v sodbi istega sodišča II U 354/2021, iz katere izhaja, da ponovna presoja pogojev za status kmeta, po tem, ko je posamezniku že podeljen status kmeta, ni več dopustno. Odločitev prvostopenjskega organa, ki je to storil, ni zakonita. Zakonski pogoj pri uveljavljanju prednostnega upravičenja je zgolj izkazovanje statusa kmeta, kar je tožnica v konkretnem primeru storila s predložitvijo upravnih odločb iz leta 2006 in 2019, iz katerih je izhaja, da status kmeta ima.

58.Pooblaščenec tožnice je nadalje navedel, da je odločba nezakonita še iz razloga, ker iz sodbe Upravnega sodišča II U 52/2021 izhaja, da v primeru, ko izdelki, pridelani na kmetiji, niso prodani na trgu, ampak so uporabljeni za nadaljnjo predelavo ali predelavo na istem kmetijskem gospodarstvu, pomembnega dela dohodka iz iste kmetijske dejavnosti ni dopustno ugotavljati drugače, kot s cenitvijo vrednosti kmetijskih pridelkov na kmetiji. Cenitev sodnega cenilca D. D. z dopolnitvijo je tožnica predložila, a je prvostopenjski organ pri odločanju zmotno ni upošteval. Prav tako ni ugotavljal zatrjevane zlorabe statusa kmeta s strani stranke z interesom, čeprav je bilo že glede na razdaljo med njenim sedežem in spornim zemljiščem očitno, da so elementi zlorabe podani. Sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 14/2023 meni, da bi moral prvostopenjski organ tej stranki z interesom zavrniti uveljavljanje predkupne pravice.

59.Tožnik je vztrajal pri svojih dotedanjih navedbah.

60.Pooblaščenec A. A. je glede navedb, ki sta jih tožnika podala v okviru upravnega postopka in so se nanašale na kršitev moralnih načel ter načela vestnosti in poštenja, navedel, da je tekom upravnega postopka podrobno obrazložil svoj ekonomski in tudi pravni interes glede nakupa sporne nepremičnine. To je podrobno obrazložil zlasti v vlogi z dne 9. 11. 2020. V tej smeri podane tožbene navedbe so do njega diskriminatorne, saj bi bil, v kolikor bi jim sledili, vsak kmet, ki je nekoliko oddaljen od dotične nepremičnine, onemogočen pri njenem nakupu, kar ni skladno z ustavnim načelom absolutnosti lastninske pravice in z načelom zasebne lastnine. Kot sta ugotovila oba upravna organa, so te tožbene navedbe pavšalne in nekonkretizirane, in ne drži očitek, da se do njih nista opredelila.

61.Pooblaščenec A. A. je še pojasnil, da se je prvostopenjski organ opredelil do obeh strokovnih mnenj, hkrati pa je tudi z drugimi dokaznimi sredstvi prišel do zaključkov, ki so poklonile vero v trditve stranke z interesom in ne tožnikov. Status kmeta je dopustno predhodno vprašanje, ki ga je potrebno v upravnem postopku razrešiti, v kolikor spisovno gradivo in trditve strank v upravnem postopku to narekujejo. Zato je bilo ravnanje obeh organov, ki sta presojala obstoj predkupne pravice tako za tožnico kot A. A., pravilno. Če se v upravnem postopku to bistveno dejstvo ne bi razčiščevalo, bi to vodilo v relativno hude zlorabe pravic, saj tretjim ne bi bilo omogočeno, da se to bistveno dejstvo preveri.

62.Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo vse listine v upravnem spisu, listinske dokaze tožnice na prilogah A2 do A6 spisa III U 152/2021, listinske dokaze druge tožnika na prilogah od A1 do A7 spisa III U 164/2021 ter listinske dokaze stranke z interesom A. A. na prilogah C2 in C3 v obeh spisih. Prisotne stranke so izjavile, da nimajo ugovorov zoper dokazni sklep. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo vse listinske dokaze, ki jih je vpogledalo na glavni obravnavi.

Odločitev sodišča

K točki I izreka

63.Tožba ni utemeljena.

64.Predmet presoje v tej zadevi je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ odobril pravni posel, sklenjen na podlagi ponudbe za prodajo spornega zemljišča za ceno 2.380,00 EUR, ki jo je dne 17. 8. 2018 kot prodajalec podal B. B., in izjave o sprejemu te ponudbe, ki jo je dne 17. 9. 2018 kot kupec podal A. A., in s katero je vloge tožnice, tožnika in Č. Č. za odobritev pravnega posla prodaje sporne nepremičnine po tej ceni njim kot kupcem zavrnil.

65.Iz poteka upravnega postopka, ki je povzet tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da je dne 17. 8. 2018 B. B. vložil ponudbo za prodajo spornega zemljišča do celote za ceno 2.380,00 EUR. Ta ponudba je bila istega dne objavljena na oglasni deski, na enotnem državnem portalu E-uprave, na pristojni občini in na pristojnem krajevnem uradu. Rok za sprejem ponudbe je bil do vključno dne 16. 9. 2018. Izjavo o sprejemu ponudbe je pravočasno in skladno z 20. členom ZKZ podalo več kandidatov, in sicer: tožnik, tožnica z uveljavljanjem predkupne pravice pri nakupu kmetijskih zemljišč kot drug kmet, A. A. z uveljavljanjem predkupne pravice pri nakupu kmetijskih zemljišč kot drug kmet in Č. Č. z opombo, da je bilo predmetno zemljišče v preteklosti del enotne kmetije, od katere je kupil 3/4 zemljišča, s to ponudbo oz. izjavo o sprejemu ponudbe pa kupi še 1/4 zemljišča. Vlogo za odobritev pravnega posla k predmetni ponudbi za prodajo so pravočasno vložili vsi sprejemniki ponudbe. Prvostopenjski organ je te vloge s sklepom z dne 22. 10. 2018 združil v en postopek.

66.Z odločbo z dne 3. 3. 2020 je prvostopenjski organ odločil, da se odobri pravni posel - prodajna pogodba, ki sta jo dne 1. 10. 2018 sklenila B. B. kot prodajalec in tožnica kot kupec za sporno zemljišče do celote, za kupnino 2.380,00 EUR. Pravnih poslov, sklenjenih na podlagi ponudbe B. B. z dne 17. 8. 2018 in izjav o sprejemu te ponudbe, ki so jih podali tožnik, A. A. in Č. Č., ni odobril. Drugostopenjski organ je pritožbama Č. Č. in A. A. z odločbo z dne 31. 7. 2020 ugodil, odločbo prvostopenjskega organa z dne 3. 3. 2020 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek in odločanje. Drugostopenjski organ je, sklicujoč se na sodbe Upravnega sodišča II U 135/2016 z dne 23. 11. 2016, II U 431/2015 z dne 23. 11. 2016 in I U 1219/2019 z dne 9. 6. 2020, zavzel stališče, da je po SKD med kmetijske dejavnosti mogoče šteti le pridelavo grozdja, medtem ko je predelava v vino uvrščena med gospodarske dejavnosti. Zato je presodil, da so utemeljene navedbe pritožnikov v zvezi z upoštevanjem dohodka od prodaje vina v izračun tožničinih prihodkov iz kmetijske dejavnosti. Sledeč stališču drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

67.Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je tožba samostojno pravno sredstvo, s katerim se sproži upravni spor. Vsebino tožbe določa prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem je treba v tožbi ne le navesti izpodbijani upravni akt in predlagati, kako in v čem naj se ta odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost, ampak tudi razložiti, zakaj se toži. Predpisane vsebine tožbe ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na vloge iz upravnega postopka, ampak mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi (prim. sodbi Upravnega sodišča I U 688/2012 z dne 20. 9. 2012 in III U 386/2016 z dne 7. 6. 2018). Glede na navedeno je sodišče preizkusilo (le) tiste ugovore, ki so dovolj konkretno uveljavljani v upravnem sporu.

68.Tožnica izpodbija zaključek v izpodbijani odločbi o tem, da ne izpolnjuje pogojev za status kmeta, kot ga opredeljuje ZKZ. Temu njenemu ugovorom se z navedbami v svoji tožbi pridružuje tudi tožnik, ki pa zanje ne izkazuje pravega interesa. Zaključek, da tožnica izpolnjuje pogoje za status kmeta in predkupne upravičenke, namreč ne bi mogel izboljšati pravnega položaja tožnika, ki predkupne pravice v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni uveljavljal. Kljub temu se je sodišče že zaradi uveljavljanja tega ugovora v tožbi tožnice opredelilo do zaključka v izpodbijani odločbi, da tožnica ne dosega pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti.

69.ZKZ v prvi alineji prvega odstavka 24. člena določa, da je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sam ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ se za kmetijsko dejavnost štejejo vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Ta prag po ugotovitvah prvostopenjskega organa za leto 2017 znaša 13.015,60 EUR.

70.Tožnica zmotno zatrjuje, da ji je bil za relevantno obdobje (za leto 2017) priznan status kmeta že s pravnomočno odločbo upravnega organa. ZKZ v šestem odstavku 24. člena določa, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo. V primeru, ko je na podlagi te določbe s pravnomočno odločbo upravne enote osebi priznan status kmeta, je s tem lahko izkazan njegov status kmeta v postopku prodaje kmetijskega zemljišča oziroma rešeno predhodno vprašanje o njegovem statusu kmeta. Upravni organ lahko to predhodno vprašanje obravnava sam (prim. sodbe Upravnega sodišča III U 186/2017 z dne 12. 2. 2018, II U 52/2021 z dne 5. 10. 2023 in III U 386/2016 z dne 7. 6. 2018) ali pa počaka, da bo rešeno v posebnem postopku. Če pa je o tem predhodnem vprašanju odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je upravni organ skladno s tretjim odstavkom 147. členom ZUP na ta posamični akt vezan (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 135/2015 z dne 14. 9. 2016 in II U 37/2012 z dne 10. 5. 2013).

71.Ob tem sodišče poudarja, da odločba, s katero upravna enota osebi prizna status kmeta, ne glede na njen izrek (torej tudi če priznava status kmeta) ni oblikovalne (konstitutivne) narave, pač pa je po ustaljeni praksi Upravnega sodišča deklarativna oziroma ugotovitvena odločba (prim. sodbe Upravnega sodišča III U 55/2018 z dne 23. 5. 2019, I U 114/2017 z dne 11. 5. 2018 in I U 1340/2016 z dne 11. 7. 2017), kar med drugim pomeni, da učinkuje od tedaj, ko je nastalo pravno dejstvo, na katerega se nanaša. Po pravni teoriji deklarativna odločba glede na dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, pravico ali obveznost oziroma pravno stanje, ki obstaja že po samem zakonu oziroma določa, kako je taka razmerja razumeti s pravnega stališča. Odločba o ugotovitvi lastnosti kmeta spada med tiste ugotovitvene odločbe, ki ugotavljajo določena pravna stanja (statuse) in rešujejo vprašanja, ki so odločilna za rešitev drugih pravnih razmerij. Deklarativna odločba praviloma učinkuje retroaktivno (ex tunc) oziroma že od tedaj, ko je nastalo pravno razmerje (prim. Androjna Vilko, Kerševan Erik, Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 310, 311; in sodbo Upravnega sodišča I U 1131/2021 z dne 16. 9. 2022). Upoštevaje še, da se časovne meje pravnomočnosti upravne določbe praviloma raztezajo na čas le do njene izdaje, lahko tudi deklarativna odločba o statusu kmeta ugotavlja pravno stanje, kakršno obstaja najkasneje v času njene izdaje. Zato lahko po presoji sodišča le za to časovno obdobje učinkuje kot odločba, s katero je pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o statusu kmeta. Tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča izhaja, da se mora takšna odločba, če naj zavezuje upravni organ v postopku odobritve prodaje kmetijskega zemljišča, nanašati na čas (leto), ki je relevanten v postopku odobritve pravnega posla (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 812/2015 z dne 5. 7. 2016; drugače sodba II U 354/2021 z dne 26. 4. 2023, kjer je dejansko stanje v zvezi s spreminjanjem višine dohodkov tožnika iz kmetijske dejavnosti nekoliko drugačno).

72.To pomeni, da z odločbo Upravne enote Sežana z dne 30. 8. 2006, s katero je bil tožnici priznan status kmeta, ni moglo biti pravnomočno rešeno vprašanje, ki se kot predhodno zastavlja v obravnavani zadevi, t.j. ali je tožnica v letu 2017 izpolnjevala pogoje, ki jih zakon določa za status kmeta oziroma je pomemben del svojega dohodka pridobila iz kmetijske dejavnosti. Glede na navedeno, si tožnica obstoj tega pogoja v relevantnem obdobju neuspešno prizadeva izkazati s sklicevanjem na odločbo prvostopenjskega organa z dne 30. 6. 2006.

73.Enako velja za njeno sklicevanje na odločbo tega organa z dne 15. 1. 2019, ki je bila izdana v drugem postopku odobritve pravnega posla, v katerem je tožnica tudi sodelovala kot ena od več sprejemnikov ponudbe. V obrazložitvi te odločbe je bilo ugotovljeno, da je v letu 2017 dosegla dohodek iz kmetijske dejavnosti v višini 14.337,03 EUR. Sodišče ugotavlja, da je v tem primeru prvostopenjski organ predhodno vprašanje tožničinega statusa kmeta v drugem postopku odobritve pravnega posla reševal sam ter o njem odločil samo v obrazložitvi in ne tudi v izreku svoje odločbe. Zato ima skladno z drugim odstavkom 147. člena ZUP rešitev tega prehodnega vprašanja pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo rešeno. Pri izdaji v tej zadevi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ tako na ugotovitve v obrazložitvi odločbe z dne 15. 1. 2019 ni bil vezan.

74.Kot izhaja iz navedb pooblaščenca A. A. na glavni obravnavi, ob navedenem ni nepomembno niti, da ostali sprejemniki ponudbe za prodajo spornega zemljišča niso sodelovali v postopkih izdaje obeh omenjenih odločb v zvezi s tožničinim statusom kmeta. Prvostopenjski organ, ki je v postopku izdaje izpodbijane odločbe izpolnjevanje pogojev, ki jih ZKZ v 24. členu določa za kmeta, sam reševal kot predhodno vprašanje, je zato ravnal pravilno.

75.Prvostopenjski organ je ugotovil, da je skupni dohodek tožnice iz kmetijske dejavnosti v letu 2017 znašal 7.947,18 EUR, od tega je bilo 2.179,76 EUR subvencij, 500,84 EUR vračil trošarine za energente, v višini 2.291,58 EUR je bila ugotovljena vrednost sena in v višini 2.975,00 EUR vrednost grozdja. Tožnica v tem upravnem sporu ne zatrjuje in ne dokazuje, da je prvostopenjski organ vrednost teh dohodkov ugotovil nepravilno. Pač pa trdi, da je zmotno ugotovil višino njenega dohodka iz kmetijske dejavnosti, ker med njene dohodke iz kmetijske dejavnosti ni uvrstil tudi prihodkov od prodaje vina.

76.Zmotne so tožbene navedbe, da predpisi o standardni klasifikaciji dejavnosti določajo, da pridelava vina iz doma pridelanega grozdja sodi v osnovno kmetijsko dejavnost in ne v predelovalne dejavnosti. Kot je pravilno navedeno v izpodbijani odločbi, iz določb Priloge I k SKD: Standardna klasifikacija dejavnosti - SKD 2008 izhaja, da je proizvodnja vina iz grozdja (11.020) uvrščena med predelovalne dejavnosti, v kmetijsko proizvodnjo in z njo povezane storitve pa je uvrščeno le vinogradništvo (01.210). Enako izhaja iz Priloge II k SKD: Pojasnila k standardni klasifikaciji dejavnosti - SKD 2008, po kateri proizvodnja vina iz grozdja (brez izjem) sodi v predelovalne in ne kmetijske dejavnosti.

77.Tožnica svoje stališče o tem, da pridelava vina iz doma pridelanega grozdja sodi v kmetijsko dejavnost, neuspešno utemeljuje s sklicevanjem na pojasnila SURS z dne 26. 11. 2019. Ta v skladu z Metodološkimi pojasnili k NACE Rev.2 dohodek od vina, proizvedenega iz lastnega grozdja, šteje v osnovno kmetijsko dejavnost. Metodološka pojasnila k NACE Rev. 2, ki jih je predložila tožnica, so prevod evropskih metodoloških pojasnil EUROSTAT-a, in so izdana na podlagi 5 (b) člena Uredbe št. 1893/2006, ki določa da Komisija v sodelovanju z državami članicami zagotovi razširjanje, vzdrževanje in uveljavljanje NACE Rev. 2, zlasti s pripravo in objavljanjem smernic za razvrščanje statističnih enot v skladu z NACE Rev. 2. V prvem odstavku 1. člena Uredba št. 1893/2006 "NACE Rev. 2" opredeljuje kot skupno statistično klasifikacijo gospodarskih dejavnosti v Evropski skupnosti, ki zagotavlja, da so klasifikacije Skupnosti pomembne za gospodarsko realnost, in izboljšuje primerljivost nacionalnih, skupnostnih in mednarodnih klasifikacij ter s tem nacionalne statistike, statistike Skupnosti in mednarodne statistike. Po določbi njenega drugega odstavka 1. člena pa se Uredba št. 1893/2006 uporablja samo pri uporabi klasifikacije za statistične namene. To pomeni, da lahko na nacionalni ravni neposredno učinkuje le pri uporabi za statistične namene. Četudi je treba za statistične namene določbe v njeni Prilogi I: NACE Rev. 2, ki proizvodnjo vina iz grozdja (pod šifro 11.02) uvrščajo med predelovane dejavnosti, v kmetijstvo pa le gojenje grozdja (pod šifro 01.21), razlagati, kot je zapisano na 49. strani prej omenjenih metodoloških pojasnil in ki jih tožbi pravilno povzemata, to ne pomeni, da je treba tako razlagati tudi določbe nacionalne SKD v primerih njene uporabe v namene, ki niso statistični.

78.Ob jezikovno jasnih določbah obeh omenjenih prilog SKD, pojasnila SURS, na katera se sklicujeta tožnika, po presoji sodišča ne morejo dejavnosti proizvodnje vina iz doma pridelanega grozdja uvrščati drugače, kot jo uvršča SKD. SKD v 6. členu res določa, da je za razlago vsebine postavk SKD pristojen SURS. Vendar pa je po 31. členu Zakona o državni statistiki klasifikacije, ki se uporabljajo kot nacionalni standardi, pristojna urejati vlada s svojimi predpisi. To pomeni, da SURS kljub določb 6. člena SKD s svojo razlago ne more zavezujoče spreminjati jasno vsebino uredbe (SKD), ki jo je sprejela Vlada. Prav tako z določbo 6. člena SKD ne more biti izključena razlaga SKD s strani sodišč, ki edina zagotavljajo sodno varstvo, posebej ne v primerih, ko je uporaba SKD potrebna zaradi opredelitve kmetijske dejavnosti po drugem odstavku 24. člena ZKZ.

79.Kot je pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe, upravni organ pri razlagi in uporabi SKD v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskimi zemljišči ni vezan niti na mnenja drugih upravnih organov. Tožnica se zato neutemeljeno sklicuje na zmotno stališče drugostopenjskega organa v dopisu upravnim enotam z dne 10. 12. 2019, ki izhajajoč iz prej omenjenih pojasnil SURS dohodek od vina uvršča v osnovno kmetijsko dejavnost, kot tudi ne na pojasnila Ministrstva za finance iz januarja 2017 ter pojasnila KGZ z dne 19. 3. 2019.

80.Tožnica svoje trditve, da sodi dejavnost proizvodnje vina iz lastnega grozdja med kmetijske dejavnosti, zmotno opira še na nekatere druge evropske uredbe. Uredba 1242/2008 z dne 8. decembra 2008 o določitvi tipologije Skupnosti za kmetijska gospodarstva je prenehala veljati s 1. 1. 2015 in v letu 2018 ne more biti uporabljiva. Tudi Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1198/2014 z dne 1. avgusta 2014 o dopolnitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1217/2009 o vzpostavitvi mreže za zbiranje računovodskih podatkov o dohodkih in poslovanju kmetijskih gospodarstev v Evropski uniji (v nadaljevanju Uredba 1198/2014), ki je razveljavila Uredbo 1242/2008 v Prilogi I (Splošne in glavne vrste kmetovanja ter korespondenca med njimi) med vrste kmetovanja v okviru trajnih nasadov uvršča specializirane vinograde in ne proizvodnje vina. Uredba 1198/2014 je z učinkom od 1. 1. 2015 razveljavila tudi Uredbo 1320/2013 in Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 385/2012 z dne 30. aprila 2012 o poročilu s kmetijskega gospodarstva, ki se uporablja za določanje dohodkov kmetijskih gospodarstev in analizo poslovanja takih gospodarstev, ki v letu 2018 nista več veljali. Uredba 1217/2009 je glede na njen 1. člen namenjena vzpostavitvi mreže Unije za računovodske podatke s kmetij, katere namen je zbiranje računovodskih podatkov, ki so podlaga predvsem za pripravo poročil Komisije o stanju kmetijstva in kmetijskih trgov ter o dohodkih kmetij v Uniji in ne vsebuje določb o tem, ali je potrebno šteti pridelavo vina iz grozdja med kmetijske dejavnosti. Uredba 1166/2008, ki je v letu 2018 še veljala, je v Prilogi I določala dejavnosti, ki se uporabljajo za opredelitev kmetijskega gospodarstva. Med te dejavnosti, upoštevaje NACE Rev. 2, uvršča tudi gojenje trajnih nasadov, k čemur dodaja, da so v obseg uredbe vključena kmetijska gospodarstva, ki proizvajajo vino ali olivno olje iz doma pridelanega grozdja ali oliv. V točki (a) 2. člena Uredba 1166/2008 določa, da za namene te uredbe pojem kmetijsko gospodarstvo opredeljuje kot tehnično in gospodarsko samostojno enoto, ki ima eno vodstvo in opravlja kmetijske dejavnosti iz Priloge I na gospodarskem ozemlju Evropske unije, bodisi kot glavno bodisi kot stransko dejavnost. V 1. členu pa ta uredba določa, da vzpostavlja okvir za pripravo primerljivih statističnih podatkov Skupnosti o strukturi kmetijskih gospodarstev in za raziskovanje o metodah kmetijske proizvodnje. Ob upoštevanju še 18. uvodne določbe Uredbe 1166/2008, po kateri je cilj te uredbe sistematična priprava statističnih podatkov Skupnosti o strukturi kmetijskih gospodarstev in o metodah kmetijske proizvodnje, sodišče zaključuje, da je uvrstitev kmetijskih gospodarstev, ki proizvajajo vino iz doma pridelanega grozdja, med kmetijska gospodarstva po tej uredbi pridržana uporabi v statistične namene. Zato po presoji sodišča niti Uredba 1166/2008 ne posega v uporabo nacionalne SKD pri presoji obstoja predkupne pravice kmeta pri nakupu kmetijskega zemljišča.

81.Tožnica se neuspešno sklicuje na starejšo prakso Upravnega sodišča, ki je pri izračunu dohodka iz kmetijske dejavnosti pri ugotavljanju predkupne pravice kupca kmetijskega zemljišča upoštevala tudi dohodek od prodanega vina (npr. sodbi Upravnega sodišča I U 1054/2015 z dne 1. 3. 2016 in I U 1121/2016 14. 11. 2017). A, kot je poudarjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je Upravno sodišče v novejši sodni praksi, zlasti v sodbi I U 1219/2019 z dne 9. 6. 2020, zavzelo stališče, da se med kmetijske dejavnosti uvršča zgolj pridelava grozdja, da spada proizvodnja vina v predelovalne dejavnosti in da je zato mogoče pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti po drugem odstavku 24. člena ZKZ upoštevati le dohodek, dosežen s prodajo ugotovljene količine pridelanega grozdja. Ne držijo navedbe tožnice, da se sodba I U 1219/2019 nanaša drugačno dejansko stanje oziroma na ugotavljanje dohodka iz prodaje vina na splošno in ne na ugotavljanje dohodka iz prodaje vina iz doma pridelanega grozdja. Glede na predhodno obrazložitev pa tudi neutemeljeno ugovarja, da je ta sodba v neskladju z relevantnimi formalnimi pravnimi viri in da nima razlogov o tem, zakaj je oprta na sodno odločbo, ki odstopa od dotedanje prakse sodišč ter je v nasprotju s formalnimi pravnimi viri. Odstop od prejšnje sodne prakse glede ugotavljanja doseganja pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti je po presoji sodišča utemeljen z razlogi, ki jih je sodišče v tej sodbi že navedlo. Tožnica tudi s sklicevanjem na odločbo Upravnega sodišča II U 52/2021 zavajajoče utemeljuje svoje stališče, da prihodki od prodaje vina iz doma pridelanega grozdja predstavljajo dohodek iz kmetijske dejavnosti. Upravno sodišče v tej odločbi takšnega stališča ni zavzelo.

82.Iz navedenega izhaja, da je izpodbijana odločba materialnopravno pravilna, četudi je oprta zgolj na določbe nacionalne SKD in ne na določbe evropskih uredb, ki jih izpostavlja tožnica. Posledično tožnica ne more uspeti z očitki, da se prvostopenjski organ ni opredelil do teh evropskih pravnih virov in tolmačenja s strani SURS, saj pravilna razlaga teh določb, kot je predhodno že obrazložilo sodišče, ne bi pripeljala do drugačne odločitve. Sodišče tudi ugotavlja, da je izpodbijana odločba v zvezi s sporno okoliščino, t.j. višino tožničinega dohodka iz kmetijske dejavnosti v letu 2017, zadostno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako je prvostopenjski organ pri ugotavljanju te okoliščine upošteval vse relevantne dokaze tožnice. Z zatrjevanji o neupoštevanju dokazov, ki višino njenih dohodkov iz kmetijske dejavnosti za leto 2017 izkazujejo nad pragom 13.015,60 EUR zgolj zaradi upoštevanja dohodka od prodaje vina (npr. cenitev sodnega cenilca D. D. z dopolnitvijo, mnenje Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica z dne 10. 10. 2018) tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitve njenih procesnih pravic. Kot že pojasnjeno v tej sodbi in izpodbijani odločbi, s temi dokazi, ki med dohodke iz kmetijske dejavnosti uvrščajo tudi dohodke od prodaje vina, tožnica ne more izkazati dohodkov, kot jih opredeljuje drugi odstavek 24. člena ZKZ, neupoštevanje teh dokazov pa ne pomeni postopkovne kršitve, ki jo tožnica očita prvostopenjskemu organu.

83.Po presoji sodišča tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na okoliščino, da je prodajalec B. B. z izjavo z dne 5. 10. 2020 odstopil od svoje ponudbe oziroma od sklenjenega zavezovalnega posla, če bo odobren pravni posel sklenjen z A. A. Kot je poudaril že prvostopenjski organ, je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v načelnem pravnem mnenju z dne 6. 4. 2012, v katerem je še pojasnilo, da postopek prometa s kmetijskimi zemljišči, določen v ZKZ, v katerem je zakonodajalec ohranil institut predkupne pravice in med več skupinami predkupnih upravičencev določil vrstni red, ne pomeni prekomernega posega v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Institut predkupne pravice je namenjen usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Tak cilj je ustavno dopusten. Zakonodajalcu je z Ustavo (drugi odstavek 71. člena) dana naloga posebnega varstva kmetijskih zemljišč. Določitev predkupne pravice subjektov iz prvega odstavka 23. člena ZKZ je primerno sredstvo za dosego zasledovalnega cilja, to je ohranitve pridelovalne funkcije kmetijskih zemljišč, njegova teža pa sorazmerna vrednosti tega cilja. Uzakonitev predkupne pravice sama po sebi ne odvzema razpolagalnega upravičenja kot enega od bistvenih sestavnih delov lastninske pravice. Odločitev o tem, ali in kdaj ter pod kakšnimi pogoji bo prodal svoje zemljišče, namreč v celoti ostaja v lastnikovi sferi, zakonska ureditev posega le v njegovo pravico izbire nasprotne pogodbene stranke. Na tak način urejena predkupna pravica po presoji Vrhovnega sodišča v najmanjši možni meri, potrebni za dosego zasledovalnega cilja, omejuje lastninsko pravico lastnikov kmetijskih zemljišč. Z zakonom predpisani postopek prodaje pa služi dejanski ureditvi predkupnega upravičenja. Navedenim stališčem sledi tudi sodna praksa tega sodišča (prim. sodbi Upravnega sodišča I U 1241/2014 z dne 12. 5. 2015 in III U 386/2016 z dne 7. 6. 2018), ki je tudi že zavzela stališče, da je z ZKZ predpisana ureditev ustavno skladna. V presojo, ali je zakonska ureditev, ki ni v neskladju z Ustavo, primerna in (najbolj) smotrna, pa se sodišče ne more spuščati, ampak je to stvar zakonodajalca (prim. tudi sodbo Upravnega sodišča III U 386/2016 z dne 7. 6. 2018).

84.Sodišče ugotavlja, da so neutemeljene tožbene navedbe obeh tožnikov, da je odobren pravni posel neveljaven (ničen), ker naj bi A. A. nastopal kot slamnati kupec za drugo osebo (za Č. Č.). Sodišče najprej pojasnjuje, da te trditve ne narekujejo zaključka o navideznosti in posledični neveljavnosti odobrenega pravnega posla (50. člena OZ). Navidezna pogodba namreč predvideva strinjanje pogodbenih strank o njeni navideznosti. Stranki take pogodbe hočeta, da pogodba, katere zunanji videz (na primer pisni zapis) sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Pravni zaključek o navideznosti pogodbe mora tako temeljiti na trditvah o dogovoru pogodbenih strank o simulaciji oziroma o načrtnem razhajanju med dejansko in navidezno voljo in namenom pogodbenikov, da ustvarita navidezno stanje (prim. sodbo in sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 550/2022 z dne 26. 1. 2023 ter sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 431/2022 z dne 23. 2. 2023). Takšnih trditev tožnika nista podala, saj ne zatrjujeta, da je dogovor o navideznosti odobrenega posla sklenil tudi prodajalec B. B.

85.Prav tako sodišče sprejema razloge izpodbijane odločbe o tem, da niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek o zlorabi predkupne pravice A. A. Vrhovno sodišče je v sklepih X Ips 6/2021 z dne 29. 11. 2023 in X Ips 14/2023 z dne 29. 11. 2023 pojasnilo, da zloraba pravice pomeni uveljavljanje in izvrševanje pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo pravni red postavlja. Ob tem je kot ključno značilnost zlorabe izpostavilo preplet protipravnega in pravnega ravnanja, kar pomeni, da nosilec izhaja iz dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga uresničuje tako, da njegovo ravnanje presega meje tega upravičenja. Zato je za prepoznavo zlorabe pravice treba na podlagi namenske razlage zakonske ureditve ugotoviti objektivna merila za presojo, ali je v konkretni zadevi pravica uporabljena v skladu z njenim namenom in funkcijo. Ker je z razlago ZKZ mogoče ugotoviti namen, s katerim je bila vanj umeščena predkupna pravica iz prvega odstavka 23. člena, t.j. varstvo pridelovalne funkcije kmetijskih zemljišč in s tem povezano varstvo socialno-ekonomskega položaja kmetov, ki ta zemljišča obdelujejo, je po presoji Vrhovnega sodišča mogoče in treba v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem preveriti, ali je navedena pravica uporabljena v skladu z namenom, s katerim je umeščena v zakon. Ugotavljanje zlorabe pravice pa je nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj se pri tem ni mogoče neposredno opreti na abstraktne, zakonsko predpisane pogoje za pridobitev zlorabljene pravice. Vrhovno sodišče je tudi opozorilo, da mora presoja morebitne zlorabe pravice ostati v okviru uresničevanja te pravice in je ni mogoče širiti na posledice tega uresničevanja, ki niso neposredno povezane z njeno zlorabo. Poudarilo je, da tako ne more biti predmet presoje morebitna nadaljnja usoda (npr. način rabe) predmetnega kmetijskega zemljišča po izvedbi obravnavanega pravnega posla, saj pri tem ne gre več za uresničevanje predkupne, temveč lastninske pravice. Za odločitev, ki temelji na konceptu zlorabe pravice, torej ne zadostuje zgolj možnost zlorabe. Na drugačno stališče ne more vplivati to, da ZKZ v prvem odstavku 4. člena določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom, prvi odstavek 7. člena pa določa način obdelave kmetijskega zemljišča. Ukrep za spoštovanje teh določb namreč ni omejitev prometa s kmetijskimi zemljišči na primerne kupce, temveč ustrezen nadzor kmetijske inšpekcije (107. člen ZKZ) in ukrepi, ki jih ta naloži lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku kmetijskega zemljišča (prim. tudi sklep in sodbo Upravnega sodišča III U 162/2020 z dne 17. 4. 2024).

86.Upoštevaje navedeno, je pravilno stališče v obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe, da okoliščine, s katerimi tožnika utemeljujeta neveljavnost odobrenega pravnega spola, ne vodijo k zaključku, da je A. A. zlorabil status kmeta ali svoje postopkovne pravice. Slednjega ne more potrjevati okoliščina, da je tudi on sprejel ponudbo prodajalca za nakup spornega zemljišča, saj gre za možnost, ki mu jo nudi zakon. Nasprotno stališče bi vodilo k nesprejemljivemu zaključku, da vsi sprejemniki ponudbe zlorabljajo postopkovne pravice. Tudi pritožba Č. Č. zoper odločbo, s katero je prvostopenjski organ prvotno odobril pravni posel, sklenjen med prodajalcem in tožnico, še ne izkazuje, da je A. A. slamnati kupec. Niti okoliščina, da A. A. stanuje 150 km stran od spornega zemljišča in se na tako oddaljenem kraju nahaja tudi njegova kmetija, še ne pomeni, da zlorablja predkupno pravico. Enako velja za okoliščini, da je sporno zemljišče manjše (650m2) in da (še) nima dostopa. Te okoliščine same po sebi še ne potrjujejo, da kupec spornega zemljišča (zaradi visokih transportnih stroškov) ne bo obdeloval. Poleg tega pa nadaljnja usoda oziroma način rabe predmetnega kmetijskega zemljišča, kot izhaja iz povzetega stališča Vrhovnega sodišča, ne more biti predmet presoje zlorabe predkupne pravice, saj pri tem ne gre več za uresničevanje predkupne, temveč lastninske pravice. Kot je še pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 14/2023 z dne 29. 11. 2023, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002, upravna enota na podlagi tretjega odstavka 19. člena ZKZ pravnega posla ne odobri le, če promet ni potekal po postopku in na način, določen z ZKZ in če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ. V nemoralnost in neveljavnost odobrenega pravnega posla tožnika ne moreta prepričati sodišča niti s trditvami, da naj bi A. A. kot slamnati kupec kršil prednostni vrstni red pri nakupu spornega zemljišča. Z odobritvijo pravnega posla namreč postane nepogojno veljaven tisti zavezovalni pravni posel, ki je bil sklenjen med prodajalcem kmetijskega zemljiščem ter kupcem, ki je na predpisan način sprejel ponudbo. Izpodbijana odločba zato za tretjo (prikrito) osebo, za katero naj bi nastopal A. A., ne vzpostavlja nobene pravice, morebitne nadaljnje odsvojitve spornega zemljišča tretji osebi pa bodo prav tako podrejene omejitvam prometa s kmetijskimi zemljišči iz ZKZ. Ob navedenem in ob odsotnosti trditev strank, iz katerih bi izhajalo, da bo A. A. z morebitnim nadaljnjim prenosom lastninske pravice na spornem zemljiščem obšel določbe ZKZ, sodišče zavrača zatrjevanja tožnikov o tem, da zlorablja predkupno pravico in da je odobren pravni posel v škodo javne koristi ter v nasprotju s 15. členom Ustave.

87.Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe, dopolnjene z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, vsebuje zadostne in pravilne razloge o trditvah tožnikov, da je pogodba med prodajalcem spornega zemljišča in A. A. kot kupcem, nična. Ob tem zavrača tožbene očitke o postopkovnih kršitvah, ki naj bi jih prvostopenjski organ zagrešil s tem, ker ni ugotavljal zatrjevanega slamnatega kupca ter ni upošteval in izvedel vseh predlaganih dokazov v zvezi s tem. Okoliščina, da v izpodbijani odločbi ni ugotovljena zatrjevana zloraba predkupne pravice ali siceršnja neveljavnost odobrenega pravnega posla, ne pomeni, da prvostopenjski organ ni presojal trditev in dokazov strank v zvezi s tem. Ob tem je treba upoštevati, da okoliščine, na katere tožnika opirata svoje trditve o neveljavnosti odobrenega pravnega posla (velikost in oddaljenost sporne parcele od kmetije in bivališča A. A., neurejen dostop) niso sporne in so tako, kot so bile zatrjevane, ugotovljene v izpodbijani odločbi. Posledično prvostopenjski organ ni bil dolžan za ugotavljanje teh okoliščin zaslišati A. A. Ali te okoliščine utemeljujejo zaključek, da je A. A. zlorabil svoje pravice, pa pomeni pravno sklepanje, ki je v pristojnosti upravnega organa (in sodišča v upravnem sporu) in se ne dokazuje z izpovedjo stranke.

88.Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da tožbeni ugovori niso utemeljeni. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbi zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Pri tem se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), kolikor v tej sodbi ni navedeno drugače.

K točki II izreka

89.ZUS-1 v četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče obe tožbi zavrnilo, je odločilo, da tožnika sama trpita svoje stroške postopka. Toženka in stranka z interesom B. B. nista zahtevala povrnitev stroškov tega upravnega spora.

K točki III izreka

90.ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1, kot je v tem primeru A. A. Glede tega je treba, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ker je A. A. zagovarjal odločitev toženke in predlagal, da sodišče tožbi zavrne, s čimer je tudi uspel, je upravičen do povrnitve stroškov tega upravnega spora. Na podlagi tar. št. 34 Odvetniške tarife mu je sodišče priznalo skupaj 500 točk za oba enaka odgovora na tožbo, kar z 2% materialnih stroškov ter 22 % DDV na odvetniške storitve znese 373,32 EUR. Stroškov zaradi udeležbe na glavni obravnavi po odvetniku A. A. ni priglasil. Sodišče pa mu ni priznalo stroškov odvetnika za konferenco s stranko in študij zadeve, ker so ta opravila vključena v sestavo odgovora na tožbo. A. A. priznane stroške tega upravnega spora sta dolžna plačati tožnika v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena OZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/2, 24/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.