Jedro

Za izpolnjevanje pogojev po določbi 41. člena ZTuj ni relevantno dejansko prebivanje, temveč mora neprekinjeno prebivanje temeljiti na dovoljenju za začasno prebivanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1688/2001-8 z dne 27.2.2002 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi, odločbo tožene stranke z dne 20.7.2001 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Po presoji tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 41. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, ZTuj). Iz uradnih evidenc izhaja, da tožnik prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi izdanega dovoljenja za začasno prebivanje in izdanih poslovnih vizumov šele od 1.4.1997 dalje.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo na podlagi določbe 41. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, ZTuj) in k vlogi predložil razne listine. Tožena stranka je pribavila podatke iz uradnih evidenc in svojo odločitev oprla zgolj na te podatke. Glede na tožbene ugovore, da začasno prebiva v Republiki Sloveniji že od leta 1992 pa je presodilo, da je dejansko stanje glede datuma začetka neprekinjenega bivanja tožnika v Republiki Sloveniji, kar je bistvena okoliščina za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev, nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka bi morala tožnika zaslišati in mu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in po potrebi izvesti tudi druge dokaze. Ker tega ni storila, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, to pa je vplivalo na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je nepravilno uporabila materialno pravo. Tožena stranka je v celoti upoštevala določbo 41. člena ZTuj in pri odločanju upoštevala izdana dovoljenja za začasno prebivanje kot tudi poslovne vizume. Meni, da je glede na stanje, ugotovljeno na podlagi uradnih evidenc, zaslišanje tožnika nepotrebno in ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Na odločitev namreč vpliva le začasno prebivanje na podlagi dovoljenja, ne pa tudi začasno prebivanja brez izdanega dovoljenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ali pa izpodbijano sodbo spremeni.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Prebivanje tujca na podlagi dovoljenje za stalno prebivanje je urejeno v določbi 41. člena ZTuj. Po navedeni določbi se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ni razlogov za njegovo zavrnitev iz 43. člena tega zakona ter izpolnjuje druge pogoje, določene z zakonom. Za odločitev v navedeni zadevi zato ni relevantno dejansko prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji, temveč mora njegovo neprekinjeno prebivanje temeljiti na dovoljenju za začasno prebivanje oziroma z njim izenačenim poslovnim vizumom, kot je pravilno obrazložila tožena stranka. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka o izpolnjevanju pogojev odločala na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, katerih verodostojnost tožnik s pravnimi sredstvi ni izpodbijal. Pravilno je upoštevala čas prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji na podlagi izdanega dovoljenja za začasno prebivanje (od 1.11.2000 do 1.11.2001) in izdane poslovne vizume (od 1.4.1997 do

1.11.2000). Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem tožene stranke, da dejstvo, da je bil tožnik začasno prijavljen kot gost hotela, ne pomeni izpolnjevanja pogoja iz 41. člena ZTuj. Prav tako ne pomeni izpolnjevanja tega pogoja dejstvo, da je tožnik v Republiki Sloveniji leta 1992 ustanovil podjetje. Po določbi 5. odstavka 1. člena ZGD lahko ustanovi podjetje tudi tujec, pri tem pa ni pogoj, da bi imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za začasno prebivanje ali delovno dovoljenje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje tožnika ne bi moglo vplivati na podatke, pridobljene iz uradnih evidenc in na drugačno odločitev tožene stranke. Glede na navedeno je za odločanje v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj za odločanje v skrajšanem postopku iz 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP. Če gre za odločanje v skrajšanem postopku, stranke ni treba posebej zaslišati. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je dejansko stanje v upravnem postopku nepravilno ugotovljeno.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.