Jedro

Koncesijska pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki podelila pravico izvajanja javne službe predšolske vzgoje, ni bila sklenjena zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti koncedenta (tožeče stranke). Te ugotovitve pritožnica niti ne izpodbija, pač pa nasprotno tudi sama izpostavlja, da je zagotavljanje predšolske vzgoje ena izmed temeljnih nalog tožeče stranke po drugem odstavku 21. člena ZLS. V takšnem primeru pa občina kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Za zahtevke v zvezi s terjatvami iz teh pogodb tako velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in ne triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ) Po določbi prvega odstavka 75. člena ZOFVI koncedent in koncesionar uredita medsebojne pravice in obveznosti in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost s pogodbo o koncesiji. Po tretjem odstavku 75. člena ZOFVI se pogodba o koncesiji sklene v pisni obliki. Z njo pa se določijo tudi sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncedent (peta alineja drugega odstavka 75. člena ZOFVI). Določitev namena porabe sredstev, ki jih koncedent zagotavlja koncesionarju, je torej prav tako predmet pogodbenega urejanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 51.761,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki sestavljajo glavnico ter v stroškovnem delu.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 687,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka toženi stranki naložilo plačilo 51.761,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki sestavljajo glavnico, za znesek 2.425,89 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa tožbeni zahtevek zavrnilo, v II. točki izreka pa toženi stranki naložilo povrnitev 202,90 EUR stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo tožena stranka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni sodbo tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka oz. podredno, da vrne zadevo v ponovno sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov odgovora na pritožbo v plačilo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pretežno ugodilo na podlagi ugotovitev, da sta se stranki z aneksom h koncesijski pogodbi dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki plačevala oz. zagotavljala (namenska) sredstva za investicijsko vzdrževanje objekta in opreme vrtca, kar sta stranki pogodbeno tudi konkretneje opredelili, in da tožena stranka prejetih sredstev, v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo, ni porabila namensko, zaradi česar mora po tretjem odstavku 17. člena med strankama sklenjene koncesijske pogodbe tista sredstva, ki jih ni porabila namensko, vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema teh sredstev.

6. Med strankama (tudi pritožbeno) ni bila sporna sklenitev koncesijske pogodbe in aneksa, niti sam zapis njunih določb. Prav tako tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka toženi stranki v vtoževanem obdobju (od 10. 12. 2013 do 11. 12. 2014) plačala vtoževane zneske. Tožeča stranka je povrnitev plačanih zneskov zahtevala, ker naj ne bi bili porabljeni v skladu z namenom, določenim v koncesijski pogodbi.

7. Za ta postopek so nerelevantne vse pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje, da bi ji tožeča stranka morala zagotavljati plačilo za prostore in opremo izven s koncesijsko pogodbo določenega plačila investicijskega vzdrževanja prostorov in opreme. Glede tega pojasnjuje, da gre za neprofitno dejavnost, ki se ne financira ustrezno skozi ceno programa, saj sredstva za izvajanje programa predšolske vzgoje predstavljajo zgolj subvencijo staršem, ne pa tudi plačilo koncendantu, ki zagotavlja prostore in opremo za izvajanje javne službe, kar bi bila občina sicer dolžna zagotoviti javnemu vrtcu. Vse to so v tem postopku pravno neupoštevne trditve. To velja vključno z navedbami, da naj bi bila zaradi odsotnosti pravnega temelja (ker koncesijska pogodba ne ureja pravic in obveznosti v zvezi z zagotavljanjem prostora in opreme) in obogatitve tožeče stranke kot koncedenta ter prikrajšanja tožne stranke kot koncesionarja, slednja upravičena do primernega nadomestila. Enako velja za pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje, da je v primeru, če ne plačuje za prostore in opremo zasebnih vrtcev, občina neupravičeno obogatena na račun davkoplačevalskega denarja. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZPP namreč sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožena stranka zahtevkov v zvezi s tem ni postavila, niti ni uveljavljala morebitnih pobotnih ugovorov. Zahtevek tožeče stranke pa se, kot je razvidno iz nadaljevanja, na to tudi ne nanaša oz. ni povezan z vprašanjem financiranja koncesionarja1 oziroma s sredstvi, ki jih mora koncesionarju zagotoviti koncendent,2 pač pa z vprašanjem namenske porabo dodeljenih sredstev.

8. Tožena stranka se sicer sklicuje na neustavnost ureditve zagotavljanja javnih sredstev in neutemeljeno razlikovanje pri financiranju javnih vrtcev in vrtcev s koncesijo ter v zvezi s tem na kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Vendar pa pri tem spregleda da, kot izhaja iz že navedenega, predmet tega spora ni plačilo terjatve, ki bi jo imel koncesionar do koncendenta, temveč vračilo nenamensko porabljenih sredstev, ki jih je koncendent izplačal koncesionarju po koncesijski pogodbi. Zveznost (koneksnost) med konkretno zadevo in domnevno protiustavno ureditvijo zato ni podana. Kakršna koli zveznost med domnevno protiustavnim zakonom in konkretnim sodnim postopkom namreč ne zadošča,3 temveč bi moralo biti izkazano, da mora sodišče prav na izpodbijano odločbo opreti svojo odločitev. V tem postopku je bilo tako bistveno le vprašanje, ali je tožena stranka sredstva za investicijsko vzdrževanje porabila namensko in ali je tožeča stranka torej upravičena do povrnitve teh sredstev ali ne, ne pa, ali bi bila tožena stranka upravičena do kakšnega drugega plačila na kakšni drugačni pravni in dejanski podlagi. Iz navedenega razloga torej obsega tega spora ni mogoče razširiti na druga vprašanja, ki jih tožena stranka izpostavlja kot ustavnopravno sporna.

9. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ugovor zastaranja v konkretnem primeru ni utemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, koncesijska pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki podelila pravico izvajanja javne službe predšolske vzgoje, ni bila sklenjena zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti koncedenta (tožeče stranke). Te ugotovitve pritožnica niti ne izpodbija, pač pa nasprotno tudi sama izpostavlja, da je zagotavljanje predšolske vzgoje ena izmed temeljnih nalog tožeče stranke po drugem odstavku 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS). V takšnem primeru pa občina kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Za zahtevke v zvezi s terjatvami iz teh pogodb tako velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in ne triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ).4 Sodišče prve stopnje je za presojo ugovora zastaranja torej pravilno petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in posledično pravilno ugotovilo, da preostanek tožbenega zahtevka po delnem umiku tožbe ni zastaran.

10. Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 26. člen Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ). Tožena stranka namreč ni zavod. Že zaradi tega tovrstni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Poleg tega pa ta določba določa, da koncedent koncesionarju lahko da v uporabo svoja sredstva in opremo in mu na tej podlagi zaračuna najemnino. Iz tega pa ob pravilni uporabi logičnega sklepanja sledi zgolj to, da kadar koncedent koncesionarju ne da sredstev oz. opreme v najem, koncesionar koncedentu ni dolžan plačevati najemnine, ne pa, kakor si napačno razlaga pritožnica, da je v tem primeru koncedent zavezan koncesionarju plačevati najemnino ali uporabnino.

11. Koncesija je le eden od načinov zagotavljanja izvedbe ene izmed temeljnih nalog tožeče stranke po drugem odstavku 21. člena ZLS. Po določbi prvega odstavka 73. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) se med drugim za opravljanje javne službe v vzgoji in izobraževanju lahko dodeli koncesija zasebnemu vrtcu. Po določbi prvega odstavka 75. člena ZOFVI pa koncedent in koncesionar uredita medsebojne pravice in obveznosti in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost s pogodbo o koncesiji. Po tretjem odstavku 75. člena ZOFVI se pogodba o koncesiji sklene v pisni obliki. Z njo pa se določijo tudi sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncedent (peta alineja drugega odstavka 75. člena ZOFVI). Določitev namena porabe sredstev, ki jih koncedent zagotavlja koncesionarju, je torej prav tako predmet pogodbenega urejanja.

12. Vprašanje, ali bo občina vrtcu s koncesijo zagotavljala sredstva za investicijsko vzdrževanje in sredstva za investicije v nepremičnine in opremo in za kakšen namen, je bilo tako v celoti prepuščeno pogodbenemu dogovoru strank.5 Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo vsebino pogodbenega razmerja pravnih strank v zvezi z dogovorjenim namenom porabe prejetih sredstev, ki jih je tožeča stranka kot koncesionar plačevala toženi stranki kot koncendentu po pogodbi o koncesiji oziroma po aneksu k pogodbi o koncesiji. Zakonska ureditev, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, to je 28. člen Zvrt,6 je torej relevantna le v toliko, kolikor je v pomoč pri razlagi vsebine pogodbenega dogovora glede razlikovanja med investicijskim vzdrževanjem in sredstvi za investicije. Enako velja za določbo drugega odstavka 34. člena ZOFVI,7 ki utrjuje sklep sodišča prve stopnje, da je dogovor obsegal le vzdrževanje že obstoječih sredstev, ne pa tudi širitev obsega dejavnosti z izgradnjo novih objektov oziroma nakupom nove opreme. Pokrivanja stroškov amortizacije s strani koncedenta predpisi ne določajo,8 kot izhaja iz nadaljevanja, pa to med strankama tudi ni bilo dogovorjeno. Zato so neutemeljeni pavšalni pritožbeni očitki, da je tožena stranka do sredstev upravičena že na podlagi amortizacije, kakor tudi pritožbena pojasnila o tem, da mora tožena stranka kot gospodarska družba, v nasprotju z osebami javnega prava upoštevati amortizacijo. Ta obveznost tožene stranke, ji namreč sama po sebi še ne daje pravice, da te stroške (brez ustreznega pogodbenega dogovora) prevali na svojega pogodbenega partnerja.

13. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta se pogodbeni stranki v 3. členu aneksa h koncesijski pogodbi dogovorili za spremembo 16. člena koncesijske pogodbe tako, da bo po novem koncedent koncesionarju “zagotavljal sredstva za investicijsko vzdrževanje objekta in opreme, ki jih koncesionar uporablja za nemoteno izvajanje javne službe predšolske vzgoje in varstva”. V 4. členu aneksa pa sta stranki koncesijski pogodbi dodali nov 16a. člen, po katerem je bil dolžan koncesionar “sredstva prejeta za investicijsko vzdrževanje in opreme porabiti namensko, za nemoteno izvajanje koncesionirane dejavnosti, in sicer za celotno in delno zamenjavo dotrajanih konstrukcij, elementov in opreme ter obnovitvena dela na dotrajanih konstrukcijah, elementih in opremi.” V nadaljevanju tega člena pa sta primeroma opredelili, kaj štejeta za tovrstna dela. Stranki sta torej pogodbeno dokaj natančno določili, čemu so namenjena ta sredstva.

14. Z aneksom dodani 16a. člen koncesijske pogodbe (v povezavi s spremenjenim 16. členom, kot je bil spremenjen z istim aneksom) tako za namensko porabo sredstev ne zahteva zgolj to, da so ta porabljena za nemoteno opravljanje koncesionirane dejavnosti, pač pa morajo za to, da bi zadostila temu pogoju, (znotraj tega glavnega namena) biti porabljena še za celotno in delno zamenjavo dotrajanih konstrukcij, elementov in opreme ter obnovitvena dela na dotrajanih konstrukcijah, elementih in opremi. Še več, iz takšnega besedila izhaja, da ne samo, da morajo biti sredstva porabljena za celotno in delno zamenjavo dotrajanih konstrukcij, elementov in opreme ter obnovitvena dela na dotrajanih konstrukcijah, elementih in opremi, pač pa mora biti to tudi bistveno za nemoteno opravljanje koncesionirane dejavnosti. Pritožbeni očitki, ki izhajajo iz stališča, da za namensko porabo spornih sredstev zadostuje, da so bila sredstva uporabljena za (nemoteno) izvajanje koncesionirane dejavnosti (npr. za odplačevanje kredita za nakup prostorov in opreme za začetek opravljanja dejavnosti in zadostitev pogojem za podelitev koncesije), tako niso utemeljeni. Kot izhaja iz prej navedenega namreč temeljijo na selektivni in iz konteksta vzeti razlagi pogodbenih določil. 15. Iz zgoraj povzetega (jasnega) zapisa pogodbenih določb tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja, da sta se stranki dogovorili, da je namen porabe sredstev obnova oz. popravilo ter zamenjava že obstoječih konstrukcij, elementov in opreme, ne pa financiranje same investicije in širitve obsega elementov in opreme. Za konkretni primer ključni vprašanji za razumevanje kritičnih pogodbenih določb se namreč vrtita okrog tega, kaj zajema pojem zamenjava in kaj pojem obnovitvena dela. Zamenjava je glagolnik od zamenjati, ki v kontekstu zgoraj navedenega besedila pomeni dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste.9 Obnovitven pa je pridevnik, nanašajoč se na obnovitev, ki je glagolnik od obnoviti, ki v kontekstu zgoraj navedenega besedila pomeni narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo.10 Iz tega jasno izhaja, da so bila sporna sredstva namenjena za nadomestitev (postavitev na mesto, kjer je bila prej druga stvar iste vrste) konstrukcij, elementov in opreme ter za dela na že obstoječih konstrukcijah, elementih in opremi. Glede na pritožbeno izpostavljanje tehnološkega napredka, pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da to ne izključuje zamenjave morebitne obstoječe opreme (ali zamenjave konstrukcij oz. elementov v okviru njihovega popravila oz. obnove) s tehnološko (ali drugače) naprednejšimi pripravami, napravami ipd., pač pa izključuje le uvajanje novih, v smislu dodatnih delov opreme, ki jih prej ni bilo, za druge ali dodatne namene, poleg že obstoječih oz. večanje obsega opreme (oz. dodajanje konstrukcij in elementov izven obnove oz. popravila). Glede na to, da je sodišče prve stopnje kot namensko porabljena sredstva upoštevalo tudi zneske po računih za nakup opreme, s katero je tožena stranka nadomestila dotrajano opremo, pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo zgoraj navedene pogodbene določbe. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo, da je sredstva ob zgoraj navedenih pogojih mogoče namensko porabiti tudi za nakup novih kosov opreme, zato pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da po stališču sodišča prve stopnje sredstev sploh ne bi bilo mogoče porabiti namensko in da sta predstavnika obeh strank razčistila, da so sredstva namenjena tudi nakupu nove opreme. Slednje je namreč popolnoma mogoče, in sicer ob predpostavki, da so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji. Iz navedenega izhaja tudi, da pritožnica zato tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje napačno ni priznalo računa v prilogi B27, ker se direktorica tožene stranke ni izjasnila, ali je bila z njim nadomeščena stara računalniška oprema, saj zadostuje, da gre za strošek nakupa opreme za vrtec in to ni pomembno. Trditveno in dokazno breme glede tega je bilo na pritožnici (gl. v nadaljevanju). Iz istih razlogov pa pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo računov v prilogah B34 in B20, ker je bila oprema kupljena zaradi povečanega števila otrok, in je tožena stranka sredstva torej porabila za nemoteno izvajanje koncesionirane dejavnosti.

16. Iz pogodbenih določb je očitno, da izplačana sredstva niso bila namenjena kritju vseh stroškov, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem koncesionirane dejavnosti, ali pa celo vseh stroškov, ki jih prinaša poslovanje tožene stranke kot gospodarske družbe, pač pa le točno določenim, in sicer tistim, za katere je bilo tako dogovorjeno s pogodbo. V konkretnem primeru sta stranki to, kaj šteje za tovrstna dela še nadalje konkretizirali tako, da sta jih v nadaljevanju s 4. členom aneksa dodanega 16a. člena koncesijske pogodbe primeroma našteli, pri čemer se našteti primeri nanašajo izključno na obnovo ali zamenjavo različnih konstrukcij, elementov oz. instalacij, barvanje oz. pleskanje, popravilo in odstranitev škode ter sanacijo. Seznam res ni taksativen, vendar pa to še ne pomeni, da je v obseg namenov, za katerega se sporna sredstva lahko porabijo, mogoče vključiti vse, kar je kakorkoli povezano z opravljanjem dejavnosti, pač pa nasprotno, zgolj tisto, pri čemer gre za „celotno in delno zamenjavo dotrajanih konstrukcij, elementov in opreme ter obnovitvena dela na dotrajanih konstrukcijah, elementih in opremi“, kot je to določeno na začetku 16a.člena. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da stranki v pogodbi oz. aneksu nista zapisali, da mora koncesionar prejeta sredstva porabiti za investicijsko vzdrževanje, pač pa da mora koncesionar sredstva (ki jih prejme) za investicijsko vzdrževanje porabiti za „celotno in delno zamenjavo dotrajanih konstrukcij, elementov in opreme ter obnovitvena dela na dotrajanih konstrukcijah, elementih in opremi“. Stranki sta torej obseg tega, čemur so namenjena sredstva za investicijsko vzdrževanje, pogodbeno določili dokaj ozko, saj iz zapisanega besedila (gl. zgoraj) izhaja, da se lahko ta sredstva porabijo zgolj za stroške dejanske zamenjave in obnovitvenih del in da npr. stroški splošnih letnih tehničnih pregledov, ki bi sicer, torej ob odsotnosti drugačnega dogovora, (teoretično) spadali pod investicijsko vzdrževanje,11 sem ne sodijo. Zaradi tega, tj. zaradi takšnega pogodbenega dogovora, niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo za upravičeno porabo sredstev šteti tudi stroške po računih za redne letne preglede (računi v prilogah B57, B61 in B66) oz. periodični pregled igral (račun v prilogi B4).

17. Amortizacija je računovodska kategorija, ki pomeni vrednost amortizirljivih sredstev, ki se v posameznem obračunskem obdobju prenaša iz njih med stroške.12 Iz zgoraj navedenega je torej očitno, da pogodbeno dogovorjena sredstva za investicijsko vzdrževanje niso bila namenjena kritju stroškov amortizacije. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je bil v višini mesečne amortizacije po amortizacijskem načrtu določen zgolj mesečni znesek plačila tožeče stranke. Iz zapisa tako jasno izhaja, da sta stranki torej amortizacijo uporabili zgolj za to, da sta določili višino sredstev za investicijsko vzdrževanje, nista pa je opredelili kot namen, za katerega se ta sredstva lahko porabijo.

18. Pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati račune v prilogah B41, B64 in B65, saj naj bi se nanašali na vzdrževanje usmerjevalnih tabel. Pritožnica namreč konkretizirano ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se zadnja dva računa nanašata na periodična plačila družbi S. d. o. o., ki se ukvarja z javnim oglaševanjem, ne pa s kakršnimkoli vzdrževanjem opreme in da tudi iz samih računov ni vidno, da bi se nanašala na kakršnakoli popravila ali nabavo nove opreme. Prav tako ni izpodbijala ugotovitve, da se prvi od teh računov nanaša na usmerjevalne table, kar ni povezano s popravilom ali nabavo nove opreme. Glede na to, da pritožbeno sodišče na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, bi pritožnica glede tega morala podati konkretnejše trditve.

19. Po četrtem odstavku 6. člena Pravilnika o razčlenjevanju in merjenju prihodkov in odhodkov pravnih oseb javnega prava so investicijski odhodki plačila, namenjena pridobitvi opredmetenih in neopredmetenih osnovnih sredstev, kot tudi za investicijsko vzdrževanje in obnove zgradb ter pomembnejših opredmetenih osnovnih sredstev. Podobno tudi 43. člen Pravilnika o enotnem kontnem načrtu za proračun, proračunske uporabnike in druge osebe javnega prava, na katerega se sklicuje pritožnica, določa, da se na kontih skupine 42 izkazujejo plačila, namenjena pridobitvi ali nakupu opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih sredstev in da se v okviru te skupine izkazujejo tudi izdatki za rekonstrukcije in adaptacije ter za investicijsko vzdrževanje in obnove zgradb ter za obnove osnovnih sredstev. Očitno je torej, da je pojem investicijskih odhodkov širši od pojma odhodkov za investicijsko vzdrževanje, saj obsega tudi odhodke oz. plačila, ki so namenjeni tudi pridobitvi novih sredstev. V nasprotju s tem se odhodki za investicijsko vzdrževanje nanašajo (le) na že obstoječa sredstva.13 Pritožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem, da je tožeča stranka v javnem naročilu v letu 2018, nakup opreme za otroška igrišča opredelila za investicijske odhodke.

20. Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge; kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag.14 Takšna pa, kot izhaja iz zgoraj navedenega, sporna pogodbena določila niso, in sicer niti glede tega, ali so sporna sredstva namenjena kritju stroškov amortizacije, niti glede tega, ali zadošča zgolj to, da so porabljena za opravljanje koncesionirane dejavnosti. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da pritožnica konkretiziranih dejanskih trditev o tem, zakaj bi stranki zapisali pogodbena določila s takšno vsebino, če bi imeli v mislih nekaj drugega, ni podala. Glede na to, da se to vsaj deloma (vsaj glede tega, zakaj je pristala na takšen zapis, če je bila vsebina dogovor drugačna) nanaša na njena ravnanja, pa se tega tudi ne more razbremeniti zgolj z izjavo o nepoznavanju dejstev.

21. Ker pisnost koncesijske pogodbe ni določena le v interesu pogodbenih strank, pač pa (tudi) v javnem interesu, v konkretnem primeru stranki pisnih določb koncesijske pogodbe nista mogli spreminjati z ustnim dogovorom po četrtem odstavku 51. in tretjem odstavku 56. člena OZ. Zato je v kontekstu vsega zgoraj navedenega pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ustni dogovori, nasprotni zapisanim pogodbenim določilom,15 niso upoštevani.

22. Drži, da je denar generična stvar, kot opozarja pritožnica, zaradi česar bi bilo vsaj bistveno oteženo ugotavljanje, kateri individualno določeni denar, je bil porabljen za kateri namen. Vendar to v konkretnem primeru ne pomeni tega, da zadostuje zgolj to, da je tožena stranka denar porabljala tudi za investicijsko vzdrževanje objekta in opreme, medtem ko naj bi to, za kaj je porabila preostanek, ne bilo bistveno. Tudi pri generičnih stvareh je namreč mogoče določiti obseg obveznosti, in sicer s štetjem, merjenjem ipd. Pri denarnih obveznostih se v ta namen uporablja navedba količine denarja (oz. denarnih enot), tj. navedba zneska. Navedeno pomeni, da v konkretnem primeru sicer res ni bistveno, ali je tožena stranka ravno tisti (v smislu individualno določen) denar, ki ga je prejela od tožeče stranke, porabila za s pogodbo določen namen, pač pa, ali je za s pogodbo določen namen porabila enak znesek denarja, kot ga je prejela od tožeče stranke. Kaj je storila s sredstvi, ki presegajo znesek, ki ga je za namen investicijskega vzdrževanja prejela od tožeče stranke, res ni bistveno, bistveno pa je, kako je porabila sredstva do tega zneska. Če namreč celotnega zneska ni porabila za s pogodbo določen namen, mora razliko na podlagi tretjega odstavka 17. člena koncesijske pogodbe vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema teh sredstev. Trditveno in dokazno breme pa je bilo v konkretnem primeru na toženi stranki, ki zatrjuje pozitivno dejstvo in ne na tožeči stranki, ki zatrjuje negativno dejstvo.

23. Pritožnica v konkretnem primeru ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi račune, ki so zapadli pred 10. 12. 2013. Trditveno in dokazno breme o namenski porabi sredstev je bilo na pritožnici. Pogodbeno je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka toženi stranki plačevala določena (namenska) sredstva, ki jih bo slednja porabila za dogovorjeni namen. Običajno sredstev ni mogoče porabiti, preden jih upravičenec prejme. Navedeno utemeljuje sklepanje, da je tožena stranka sredstva lahko porabila šele takrat, ko jih je prejela. Trditveno in dokazno breme, da je v konkretnem primeru tožena stranka stroške, ki so ji nastali pred 10. 12. 2013, pokrivala s sredstvi, ki jih je prejela po tem datumu in da je torej te stroške založila, je bilo glede na prej navedeno na toženi stranki. Ta pa temu ne more zadostiti zgolj z opozarjanjem, da obstaja taka možnost, pač pa bi morala podati konkretne trditve o porabi sredstev, v skladu s pogodbeno določenim namenom, na letnem nivoju. Vendar pa kaj več pritožnica v zvezi s tem tudi v pritožbi ne navaja.

24. Ker sodišče prve stopnje svoje odločitve glede povrnitve sredstev za investicijsko vzdrževanje ni oprlo na to, da tožena stranka ni izdelala obračunov, so tovrstne pritožbene navedbe nerelevantne.

25. Sodišče prve stopnje je torej ob (pravilno in popolno) ugotovljenem dejanskem stanju ob pravilni uporabi materialnega ter pogodbenega prava tožbenemu zahtevku v delu, v katerem tožena stranka ni dokazala namenske porabe od tožeče stranke prejetih sredstev za investicijsko vzdrževanje, pravilno ugodilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

26. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožeča stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

27. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.16 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki pritožnice izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

28. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka.

29. Upoštevajoč peti odstavek 50.c člena ZLS v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Zakona o državnem odvetništvu je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo v višini 1.125 točk (1. točka tar. št. 21 OT) in materialnih stroškov v višini 2% od nagrade do 1000 točk in še 1% od nagrade nad 1000 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 21 točk, kar vse skupaj znaša 1.146 točk oz. 687,60 EUR.

1 Iz proračuna občine se vsem vrtcem zagotavljajo sredstva v višini razlike med ceno programov in plačilom staršev, pri čemer cena programa vsebuje stroške vzgoje, varstva in prehrane, ki jih sestavljajo: stroški dela zaposlenih v vrtcu, stroški materiala in storitev, potrebnih za izvajanje programa ter stroški živil za otroke (prvi in drugi odstavek 28. člena Zvrt). Navedeno potrditvah tožene stranke ne zadošča za stroške njenega financiranja, kar pa sicer ni predmet tega spora. 2 S pogodbo o koncesiji se podrobneje določijo predvsem: predmet koncesije, obseg izvajanja dejavnosti, začetek izvajanja koncesije, rok za odpoved koncesije, sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncedent. 3 Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-113/14. Tako tudi odločbe Ustavnega sodišča U-I-189/13, U-I-205/13 in številne druge. 4 Prim. še sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1573/2015 z dne 31. 8. 2016 in I Cpg 700/2015 z dne 24. 6. 2015 ter sodba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 321/2017 z dne 11. 1. 2018. 5 Prim. tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1158/2016 z dne 6. 12. 2017. 6 Po določbi petega odstavka 28. člena Zakona o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt) se iz proračuna občine zagotavljajo tudi sredstva za investicijsko vzdrževanje in sredstva za investicije v nepremičnine in opremo javnih vrtcev, lahko pa tudi vrtcev s koncesijo. 7 Vrtec oziroma šolo se vpiše v razvid, če je zagotovljeno izpolnjevanje pogojev, predpisanih za prostor in opremo, ima javno veljavni program in je priložena izjava, da bo do pričetka izvajanja dejavnosti izpolnjen tudi pogoj, ki se nanaša na zagotovljenost strokovnih delavcev s predpisano izobrazbo (drugi odstavek 34. člena ZOFVI). 8 Po šestem odstavku istega člena občina ustanoviteljica javnemu vrtcu zagotavlja tudi sredstva za pokrivanje stroškov iz naslova dejavnosti in nalog, potrebnih za izvajanje programa za predšolske otroke, ki jih ni mogoče všteti v ceno programa, medtem ko ista obveznost ni določena tudi za vrtce s koncesijo niti kot možnost, iz česar bi lahko celo izhajalo, da tega ne more oz. celo ne sme storiti za vrtce s koncesijo. Vendar pa v konkretnem primeru, ko to pogodbeno ni bilo urejeno, to niti ni relevantno, zato se pritožbeno sodišče do tega vprašanja ne opredeljuje. 9 Gl. SSKJ na https://fran.si/. 10 Prav tam. 11 Gl. Turk I., Pojmovnik računovodstva, financ in revizije, Slovenski inštitut za revizijo, Ljubljana 2000, str. 152 in 801. 12 Prav tam, str. 17. 13 Gl. opredelitev investicijskega vzdrževanja oz. velikega popravila v navedenem delu str. 152 in 801. 14 Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 11/2018 z dne 17. 12. 2019. 15 Zaradi česar tudi ne more iti za situacijo iz tretjega odstavka 51. oz. drugega odstavka 56. člena OZ. 16 Prim. sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.