Jedro

Toženčeva neupravičeno pridobljena korist zaradi uporabe solastnega deleža tožnikov ni bila dokazana. Tožnika pa tudi nista dokazala, da jima je zaradi neuporabe nepremičnin v obsegu njunega solastninskega deleža nastajala škoda.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožnikoma vsakemu do polovice znesek 360.330,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in podrejeni tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožnikoma vsakemu do polovice tolarsko protivrednost zneska 5.070 DEM z zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz 385.čl. Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da dogovor med strankami glede načina uživanja solastnih nepremičnin ni dokazan. Poudarja, da je toženec nasilno izrinil tožnika od uporabe teh nepremičnin in s tem neupravičeno pridobil korist. Zato tožeča stranka zahteva uporabnino za svoj delež. Z vpogledom nepravdnega spisa in upravnega spisa se da ugotoviti, da o pogodbi med strankami ni bilo govora. Sodišče je kršilo določbo 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in veljavna pravna pravila civilnega prava, ki so podlaga za verzijski zahtevek.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Drugih revizijskih razlogov, ki se nanašajo na kršitve določb pravdnega postopka, tožeča stranka v reviziji ni določno uveljavljala in te tudi iz obrazložitve revizije ne izhajajo. Tožeča stranka v reviziji izpodbija predvsem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. S temi njenimi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

V tej zadevi je bilo predmet obravnavanja zahtevano plačilo za uporabo dela nepremičnin, katerih solastnika sta bila tožnika skupaj do 1/3, za čas od 1.1.1983 do dneva razdružitve nepremičnin v letu 1985, ko je postala nepremičnina v celoti toženčeva last. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o razdelitvi uporabe solastnih nepremičnin, ki je bil ustno sklenjen v letu 1981 ali v začetku leta 1982. Sklenjeni dogovor se je določen čas izvrševal. Tožnika sta uporabljala drvarnico za shranjevanje drv vse do zime 1985/86. Pri uporabi žganjarne tožnik ni bil oviran, vendar je uporabo spomladi leta 1983 opustil. Tako se je dogovor nehal izvrševati brez toženčeve krivde. Obstoj najemnega ali zakupnega razmerja med strankama ni bil ugotovljen. Toženčeva neupravičeno pridobljena korist zaradi uporabe solastnega deleža tožnikov ni bila dokazana. Tožnika pa tudi nista dokazala, da jima je zaradi neuporabe nepremičnin v obsegu njunega solastninskega deleža nastajala škoda. Pri takih dejanskih ugotovitvah sta sodišči pravilno zavrnili tožbena zahtevka, saj za njuno utemeljenost ni pravne podlage. Toženec se v reviziji izrecno sklicuje na določbo 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, katerega pa glede na omenjene dejanske ugotovitve ni mogoče uporabiti.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).