Jedro

Retroaktivna uporaba podzakonskega akta (Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev v nazive) ni dopustna, ker je Pravilnik stopil v veljavo šele potem, ko je preteklo obdobje, za katerega je tožnica predlagala svoje napredovanje v naziv (svetovalec) ne da bi tožena stranka navedla razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno odločitev in pojasnila, zakaj je retroaktivno uporabila citirano določbo, na podlagi katere utemeljuje svojo odločitev.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 22. 1. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svetovalec. V obrazložitvi navaja, da je tožnica socialna delavka in da je vložila predlog za napredovanje v naziv svetovalka pri Komisiji za podelitev nazivov Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter v predlogu za napredovanje v naziv pod rubrikama "dodatno strokovno izobraževanje" in "usposabljanje ter dodatno strokovno izobraževanje" navedla skupno število 42 točk. Tožena stranka je dodatno strokovno izobraževanje in usposabljanje za 24-urni "Seminar prevencije samomora za delavce v socialnem varstvu" na podlagi 1. alinee 1. odstavka 23. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (Uradni list RS, št. 107/00, 31/01 in 88/01, v nadaljevanju: Pravilnik) ovrednotila le z 1 točko, čeprav si ga je tožnica v predlogu ovrednotila z 2 točkama. Tožnica si je vodenje programov Mladinskih delavnic ovrednotila s 15 točkami, komisija pa je na podlagi b/6. točke 14. člena Pravilnika ovrednotila tožničino sodelovanje pri izvedbi preventivnega projekta Mladinske delavnice kot strokovni mentor prostovoljcem z 2 točkama. Vodenje programa Psihosocialne pomoči otrokom v Občini A od leta 1995 je tožnica ovrednotila s 15 točkami, tožena stranka pa po c/1. točki 14. člena Pravilnika je to ovrednotila s 3 točkami. Tožena stranka navaja, da je za vodenje oziroma sodelovanje v istovrstni strokovni skupini, strokovnem aktivu, programih, strokovnem društvu ali delovni skupini možno pridobiti točke v enem napredovalnem obdobju le enkrat, kar utemeljuje z določbo 2. odstavka 14. člena Pravilnika. Ker tožnica ne izpolnjuje pogoja, da je z uspešno končanim programom strokovnega izobraževanja in dodatnimi strokovnimi deli dosegla najmanj 35 točk, je komisija ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. alinee 1. odstavka 5. člena Pravilnika za napredovanje strokovnih delavcev oziroma strokovnih sodelavcev, ki imajo višješolsko izobrazbo v naziv svetovalec.

Tožnica v tožbi navaja, da soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da si je Seminar prevencije samomora nepravilno ovrednotila z 2 točkama namesto z 1 točko in tako soglaša, da je zbrala namesto v prijavi navedenih 8 točk le 7 točk pri dodatnem strokovnem izobraževanju in usposabljanju. Vendar pa je tožena stranka od predlaganih 29 točk pri dodatnem strokovnem delu tožnici priznala le 5 točk in pri tem upoštevala določbe Pravilnika o dopolnitvi pravilnika o napredovanju in strokovnih delavcev in socialnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 88/01 in je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu, to je dne 9. 11. 2002, kar je 5 mesecev po datumu za tožničino napredovanje, 1. 7. 2001, ko je bil v veljavi Pravilnik, po katerem se dodatno strokovno delo strokovnih delavcev, povezano z izvajanjem socialnovarstvene dejavnosti vrednoti in točkuje glede na obseg, trajanje in glede na zahtevnost. Tožba tožeče stranke se nanaša na točkovanje tožene stranke, ki je tožnico skupaj oškodovala za 20 točk, in sicer pri 5-letnem sodelovanju v programih, ki jih v lokalni skupnosti organizira in izvaja delodajalec, čeprav niso njegova redna dejavnost in sicer v preventivnem programu projekta Mladinske delavnice za 8 točk in za 5-letno vodenje programa, ki jih v lokalni skupnosti organizira in izvaja delodajalec, čeprav niso njegova redna dejavnost in sicer program Psihosocialna pomoč otrokom v Občini A za 12 točk. Tožena stranka je zmotno uporabila pri odločanju o tožničinem napredovanju naziv svetovalec dne 1. 7. 2001 retroaktivno določbe Pravilnika o dopolnitvi Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (Uradni list RS, št. 88/01), ki je začel veljati šele dne 9. 11. 2001 in na ta način tožnico postavila v neenakopraven položaj s tistimi strokovnimi delavci in sodelavci na področju socialnega varstva, za katere so bile odločbe o napredovanju v naziv izdane pred 9. 11. 2001 ter jo tako oškodovala pri višini plače in jo tako prizadela v njenih pravicah. S tem je tožena stranka kršila tudi 155. člen Ustave RS (prepoved povratne veljave pravih aktov). Tožena stranka je napačno uporabila 2. odstavek 14. člena Pravilnika, ki je stopil v veljavo šele 9. 11. 2001 in se zato njegov učinek lahko nanaša le na napredovalna obdobja po datumu 9. 11. 2001, torej v naprej. Sodišču tožnica predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči o stvari ali pa zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, hkrati pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov tožeče stranke in ji naloži izplačati pripadajoče zamudne obresti od 1. 7. 2001 do izplačila razlike plače. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) ni prijavil svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče po vpogledu predloženih upravnih spisov in preučitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožeča stranka dne 26. 4. 2001 podala svoj predlog za napredovanje v naziv, ki ga je tožena stranka prejela dne 30. 4. 2001. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica v obdobju, ki se upošteva za napredovanje v naziv (od 1. 11. 1995 do 30. 4. 2001), zbrala skupno 7 točk za dodatno strokovno izobraževanje in usposabljanje. Tožena stranka je Seminar prevencije samomora ovrednotila z 1 točko namesto z 2 točkama, kot je to ovrednotila tožnica, vendar navedena okoliščina med strankama ni sporna, saj se tožnica v tožbi strinja z ovrednotenjem tožene stranke za navedeni seminar in s tem, da je tožnica pri dodatnem strokovnem izobraževanju in usposabljanju zbrala skupaj 7 točk namesto 8, kot jih je sama predlagala.

Med strankama pa je sporno vrednotenje sodelovanja tožnice pri dodatnem strokovnem delu vodenja programov Mladinskih delavnic in vodenja programa Psihosocialne pomoči otrokom. Tožnica je dodatno strokovno delo vodenja programov Mladinskih delavnic ovrednotila za vsako leto posebej, kar znaša skupaj 15 točk za vodenje programov Mladinskih delavnic in 15 točk za vodenje programa Psihosocialne pomoči otrokom. Nasprotno pa je tožena stranka tožničino vodenje programov Mladinskih delavnic ovrednotila z 2 točkama in tožničino vodenje programa Psihosocialne pomoči otrokom ovrednotila s 3 točkami tako, da je možno pridobiti točke v enem napredovalnem obdobju le enkrat za vodenje oziroma sodelovanje v istovrstni strokovni skupini, strokovnem aktivu, programih, strokovnem društvu ali delovni skupini.

Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z določbo 2. odstavka 14. člena Pravilnika pri čemer je upoštevala tako spremembe Pravilnika kot tudi dopolnitev Pravilnika, ki je bila objavljena v Uradnem listu, št. 88/01 z dne 9. 11. 2001, ki je začel veljati naslednji dan po objavi (2. člen), ko je bil Pravilnik dopolnjen z besedilom 2. odstavka 14. člena, ki se glasi: "Za vodenje oziroma sodelovanje v istovrstni strokovni skupini, strokovnem aktivu, programih, strokovnem društvu ali delovni skupini je možno pridobiti točke v enem napredovalnem obdobju le enkrat." Tožena stranka pri tem ni navedla razlogov, zakaj je uporabila citirano določbo 2. odstavka 14. člena Pravilnika retroaktivno, pri čemer iz podatkov upravnih spisov izhaja, da se tožničin predlog za napredovanje nanaša na obdobje od 1. 11. 1995 do 30. 4. 2001. Odločbe tožene stranke tako ni mogoče preizkusiti, ker ni pojasnila oziroma ni navedla zakaj se je oprla na določilo 2. odstavka 14. člena Pravilnika, ki je stopilo v veljavo šele po tem, ko je preteklo obdobje, za katerega tožnica predlaga svoje napredovanje v naziv svetovalec. Tožena stranka tako ni navedla razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno odločitev oziroma ni pojasnila, zakaj je uporabila citirano določbo, na podlagi katere utemeljuje svojo odločitev (4. in 5. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Tako tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in uvodoma navedeno izpodbijano odločbo odpravilo, zadeva pa se vrne v stanje, v katerem je bila preden je bil odpravljen upravni akt izdan. Tožena stranka mora nov upravni akt izdati v 30. dneh od pravnomočnosti te sodbe, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K 2. točki izreka: Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj je v tem upravnem sporu odločilo le o zakonitosti izpodbijane odločbe. V takih primerih, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, pa trpi vsaka stranka svoje stroške postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.