Jedro

V kolikor so zamudne obresti od posamezne glavnice - mesečne uporabnine dosegle višino te glavnice v času veljavnosti določbe 376. člena OZ, to je do 21.5.2007, so v trenutku dosega te višine prenehale teči. V kolikor do prenehanja veljavnosti 376. člena OZ obresti niso dosegle glavnice, zanje ne velja več omejitev prenehanja teka z dosego višine glavnice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pri glavnicah v prvih dvanajstih alinejah 2. točke izreka, to so zneski 194,40 EUR (46.586,00 SIT), 194,80 EUR (46.682,00 SIT), 196,40 EUR (46.586,00 SIT), 196,80 EUR (46.586,00 SIT), 198,30 EUR (47.521,00 SIT) in 199,10 EUR (47.712,00 SIT), spremeni tako, da se tek zakonskih zamudnih obresti omeji do višine posamezne glavnice.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave, sodbo in sklepom pod 1. točko izreka dovolilo objektivno spremembo tožbe, pod 2. točko izreka je tožencem naložilo v plačilo tožnici znesek 18.331,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do dne plačila, pod 3. točko izreka je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod 4. točko izreka tožencem naložilo v povrnitev tožnici pravdne stroške v znesku 1.575,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper odločitev s sodbo v obsodilnem delu se je v roku pritožila tožena E. M. iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba v celoti temelji na izvedenskem mnenju, kateremu so tožene stranke z vlogo nasprotovale. Osporavale so namreč uporabo korekcijskega faktorja 0,85, ker je bilo stanovanje v začetku oddano brez kopalnice, ki so jo tožene stranke zgradile kasneje. Toženci so zahtevali, da izvedenec uporabo korekcijskega faktorja natančno pojasni, kar pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Izvedenec ni pojasnil, na kakšni podlagi in zakaj je pri postavki "vpliv sanitarije izven stanovanja" upošteval ravno faktor 0,85. Uporaba in opredelitev faktorja, ki je eden izmed bistvenih parametrov za izračun višine najemnine - uporabnine, je stvar izvedenca, saj le izvedenec poseduje takšno strokovno znanje. Ker sodišče ni ugodilo pripombi tožencev, je prekršilo temeljno načelo pravdnega postopka, načelo kontradiktornosti, saj je toženim strankam odvzelo možnost enakopravnega razpravljanja o zadevi. Hkrati je bilo toženim strankam prekršeno tudi ustavno načelo oziroma temeljna človekova pravica iz 22. člena Ustave RS, pravica do enakega varstva pravic. Ne vzdrži niti stališče sodišča prve stopnje, da bi tožene stranke morale uveljavljati izboljšave v stanovanju z ustreznim procesnim dejanjem. Izboljšave so res lahko predmet posebnega zahtevka, kar pa ne vpliva na višino najemnine za stanovanje. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zamudnimi obrestmi. Ni res, da bi bile tožene stranke že od izteka najemne pogodbe dalje nepoštene, saj je kljub tožbi, vloženi v letu 1997, odločitev sodišča o tem postala pravnomočna šele januarja 2007. Šele od takrat dalje se lahko šteje, da so bile tožene stranke nepoštene, ker je pred tem tekel sodni postopek. Sodišče prve stopnje tudi ni preverilo, če ni odločitev glede zamudnih obresti v nasprotju z veljavno zakonodajo in odločbami Ustavnega sodišča, saj po oceni pritožnice že presegajo glavnico. Sodišče bi moralo takšen izračun in preverbo opraviti po uradni dolžnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilno je v razlogih izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje pojasnilo, da je in zakaj je navedba tožencev o izvedenčevi uporabi faktorja 0,85 pavšalna in zato neupoštevna (glej 9. stran), kar enako velja za zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti navedbe tožencev, da bi se morala uporabnina izračunavati od stanovanja brez upoštevanja kopalnice. Potrebno je imeti v vidu, da sodišče imenuje izvedenca ravno zato, da se z njegovo pomočjo razjasnijo posamezna strokovna vprašanja, ker sodišče samo nima določenih strokovnih znanj. Torej izvedenec izdela svoje izvedensko mnenje kot strokovnjak določenega področja in so lahko upoštevne zgolj takšne pripombe strank na njegovo izvedensko mnenje, ki so opredeljene in podkrepljene s tehtnimi argumenti. Ugovor tožencev glede uporabe faktorja 0,85 nikakor ni bila pripomba s prej pojasnjenimi značilnostmi in zato sodišče prve stopnje utemeljeno zaradi te pripombe ni dodatno angažiralo izvedenca. Torej ne gre slediti pritožbi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in v 22. členu Ustave RS zajamčeno pravico do enakega varstva pravic.

Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da so toženci nepošteni od izteka najemne pogodbe dne 1.3.1997, ker so vedeli ali bi morali vedeti, da predmetno stanovanje uporabljajo brez pravne podlage, torej nezakonito. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od zapadlih in neplačanih posameznih mesečnih uporabnin.

Pritožba pa je delno utemeljena glede omejitve teka zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice v času veljavnosti 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ) do 21.5.2007. Po tej določbi so namreč obresti nehale teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. To pomeni, da v kolikor so zamudne obresti od posamezne glavnice - mesečne uporabnine dosegle višino te glavnice v času veljavnosti prej citirane določbe 376. člena OZ, to je do 21.5.2007, so v trenutku dosega te višine prenehale teči. V obravnavani pravdi so to obresti od mesečnih uporabnin, zapadlih v plačilo do vključno 28.2.2002 (prvih 12 alinej 2. točke izreka izpodbijane odločbe). V kolikor do prenehanja veljavnosti 376. člena OZ obresti niso dosegle glavnice, zanje ne velja več omejitev prenehanja teka z dosego višine glavnice.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. točka 358. člena ZPP), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je pritožnica dolžna kriti sama svoje, saj je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, kar pa ni imelo za posledico posebnih stroškov postopka.