Jedro

Upnik mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati izrecno v zakonsko predvidenih rokih, sicer do njihove povrnitve ni upravičen. Dokončni obračun stroškov v smislu 1. odstavka 38.c člena ZIZ namreč ureja le razmerje med upnikom in izvršiteljem. Le-ta predstavlja tudi podlago za stroškovno obremenitev dolžnika, vendar s to razliko, da je pri dolžniku vselej sodišče tisto, ki mu te stroške naloži v plačilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. odstavku izreka spremeni tako, da je upnik poleg že prisojenega zneska dolžan dolžniku v roku 15 dni vrniti še znesek 58.991,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2003 dalje do plačila, in poleg že prisojenega zneska izvršilnih stroškov dolžniku plačati še nadaljnje izvršilne stroške postopka v zvezi z nasprotno izvršbo v višini

30.212,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjem delu, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik je dolžan dolžniku v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 12.440,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.5.2005 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu dolžnika za nasprotno izvršbo in upniku v plačilo naložilo 13.847,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2003 dalje do plačila ter izvršilne stroške postopka v zvezi z nasprotno izvršbo v znesku

6.867,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 dalje do plačila. V preostanku je dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. predlogu za nasprotno izvršbo v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da upnik ni upravičen do plačila obresti od glavnice v višini 19.063,00 SIT, saj jih v predlogu za izvršbo sploh ni zahteval. Pod postavko "zakonite zamudne obresti od vložitve tega predloga dalje do plačila" upnik namreč ni navedel nobenega zneska, zato do plačila teh obresti ne more biti upravičen. Nadalje dolžnik navaja, da zapisnikov o rubežu ni prejel, obračune stroškov izvršitelja pa je prejel šele dne

7.5.2004. Izvršitelj ni upravičen do povračila stroškov za neuspešen rubež in vse ostale stroške z dne 3.3.2003. Prav tako ni upravičen do nagrade za rubež dne 3.4.2004, saj tega rubeža izvršitelj dejansko ni opravil. Izvršitelj bi bil upravičen tudi do nagrade za obračun obresti, vendar pa je njegov obračun napačen. Priglasil je nagrado za tri obračune obresti, čeprav je predložil le enega. Prav tako izvršitelj ni upravičen do nagrade za prevzem gotovine po računu z dne 11.6.2003, ker takšnega prevzema dejansko ni bilo. Ker je dolžnik svoj dolg poravnal že 17.4.2003, izvršitelj po tem datumu ni imel več podlage za obračunavanje stroškov. Račun z dne 11.6.2003 je zato v celoti fiktiven. Sporni so tudi priglašeni materialni stroški, saj niso z ničemer izkazani.

Pritožba je delno utemeljena.

V pritožbi dolžnik graja odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje obračunalo od glavnice v višini 19.063,00 SIT za čas od vložitve predloga za izvršbo do dneva plačila in glede izvršilnih stroškov v skupnem znesku 58.991,20 SIT (po obračunu stroškov z dne 3.3.2003, obračunu stroškov z dne 3.4.2003, delno po obračunu stroškov z dne 11.6.2003 in delno po poročilu izvršitelja z dne 17.4.2003).

Pritožbene trditve v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od zneska glavnice za čas od vložitve predloga za izvršbo do plačila dne 17.4.2003, niso utemeljene. Dolžnik navaja, da upnik teh obresti v predlogu za izvršbo ni zahteval. Iz predloga za izvršbo pa je razvidno, da je upnik v I. delu predloga pod točko A.) zahteval glavnico v višini 19.063,00 SIT, pod točko B.) pa zakonske zamudne obresti in sicer od dneva zapadlosti plačila vsakega mesečnega neplačanega računa do vložitve tega predloga v znesku

1.964,00 SIT in zakonske zamudne obresti od vložitve tega predloga dalje. Iz tako oblikovanega izvršilnega predloga jasno izhaja, da je upnik poleg glavnice zahteval še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila, četudi ta znesek v drugi alineji pod točko B.) ni izrecno naveden. Sodišče prve stopnje je zato pri izračunu dolgovanega zneska na podlagi upnikovega predloga za izvršbo in pravnomočnega sklepa o izvršbi pravilno upoštevalo tudi zakonske zamudne obresti, obračunane od zneska glavnice za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila dne 17.4.2003. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbeno navedbo, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za nasprotno izvršbo v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške, ni pravilna. Po pregledu spisovnih podatkov je namreč pritožbeno sodišče ugotovilo, da dolžnik v svojem predlogu za nasprotno izvršbo utemeljeno oporeka plačilu navedenih izvršilnih stroškov, ker za njihovo plačilo ni bilo nobene podlage.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) namreč v petem odstavku 38. člena določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Če zakon ne določa drugače, se mora po sedmem odstavku istega člena ZIZ povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se ti stroški ne priznajo, sodišče pa mora o teh stroških odločiti v osmih dneh od prejema zahteve (osmi odstavek 38. člena ZIZ). Upnik bi tako moral povrnitev izvršilnih stroškov, ki so mu nastali v prejšnjem izvršilnem postopku, zahtevati (izrecno in v zakonsko predvidenih rokih), sicer do njihove povrnitve ni upravičen. Dokončni obračun stroškov v smislu

1. odstavka 38.c člena ZIZ ureja le razmerje med upnikom in izvršiteljem ter je upnik dolžan izvršiteljeve stroške plačati že na podlagi takšnega dokončnega obračuna. Le-ta predstavlja tudi podlago za stroškovno obremenitev dolžnika, vendar s to razliko, da je pri dolžniku vselej sodišče tisto, ki mu te stroške naloži v plačilo. V skladu s prvim odstavkom 38. člena ZIZ izvršilne stroške plača najprej upnik, njemu pa jih mora na njegovo zahtevo, o kateri odloči sodišče, povrniti dolžnik, če so bili le ti za izvršbo potrebni. Ker upnik zahteve za povrnitev stroškov v izvršilnem postopku pod opr.

št. I 99/00529 ni podal, sodišče v tej zadevi ni izdalo nobenega sklepa, s katerim bi bili upnikovi izvršilni stroški (med njimi tudi stroški izvršitelja), ki so mu nastali po izdaji sklepa o izvršbi, naloženi v plačilo dolžniku in zoper katerega bi se dolžnik, če se z odmero in plačilom teh stroškov ne bi strinjal, lahko pritožil. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo dolžnikovemu predlogu za nasprotno izvršbo ugoditi tudi glede zahtevanih izvršilnih stroškov v višini 58.991,20 SIT, ki jih je dolžnik plačal upniku v prejšnji izvršbi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo v zgoraj navedenem obsegu in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je upniku (poleg že prisojenega zneska 13.847,00 SIT) v plačilo naložilo še znesek 58.991,20 SIT (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ostalem je pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zaradi spremembe izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče moralo spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških izvršilnega postopka. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da po spremembi izpodbijanega sklepa dolžnikov uspeh v izvršilnem postopku znaša 81 %. Ob upoštevanju uspeha in že odmerjenih ter neprerekanih izvršilnih stroškov v višini 45.777,60 SIT, je dolžnik upravičen do povrnitve izvršilnih stroškov v višini 37.079,00 SIT. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo izvršilnih stroškov, in sicer tako, da je upnik dolžan dolžniku (poleg že prisojenega zneska izvršilnih stroškov v višini 6.867,00 SIT) plačati še nadaljnje izvršilne stroške v znesku

30.212,00 SIT (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločba o povračilu pritožbenih stroškov temelji na drugem odstavku

165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbena vrednost spora znaša 76.183,65 SIT, zato je pritožbeno sodišče dolžniku v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) priznalo 100 točk za sestavo pritožbe in 20 točk za poročilo stranki, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT znaša 13.200,00 SIT, materialne stroške v višini 2,40 točk oz. 264,00 SIT in 20% DDV v znesku 2.692,80 SIT, skupaj torej

16.156,80 SIT. Nagrada za postavko prejem sodbe pa je že zajeta v ostalih priznanih postavkah. Ker je dolžnik s pritožbo delno uspel in je pritožbeno sodišče njegov uspeh ocenilo s 77%, je upnik ob upoštevanju uspeha pritožbenega postopka dolžan dolžniku povrniti še stroške pritožbenega postopka v višini 12.440,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2005 dalje do plačila.