Jedro

Z dnem uveljavitve ZSKZ (11.3.1993) so kmetijska zemljišča, ki niso bila olastninjena po drugih zakonih, postala last Republike Slovenije. Vknjižba pravic se dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga (3. točka 1. odst. 40. člena ZZK-1). Za ugotovitev obstoja pravice je zato vedno pasivno legitimirana oseba, ki je vknjižena kot lastnik v zemljiški knjigi (zemljiškoknjižni lastnik), to pa je v obravnavanem primeru Republika Slovenija in ne tožena stranka. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS sicer res upravlja in razpolaga s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, ki so last RS, v postopku ugotavljanja lastninske pravice pa ni stvarno legitimiran.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica parcele št. ..., vpisane v vl. št. ..., k.o. ..., kot tudi da ji je tožena stranka dolžna izstaviti za vknjižbo lastninske pravice pri navedeni parceli primerno listino. Zato je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 365,51 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za uveljavljane zahtevke. 10.3.1993 je namreč sporna nepremičnina postala last Republike Slovenije, podrejeno tožene stranke v obravnavani zadevi.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se zoper delno sodbo pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odločitev napačna, saj zahtevek temelji na dejstvu, da je na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS tožena stranka lastnik vtoževane nepremičnine. Po 20. členu citiranega zakona je sklad zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom. Pritožbi prilaga tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 298/98, iz katerega je razvidno, da so kmetijska zemljišča in gozdovi z zakonom preneseni na sklad, Republika Slovenija pa ne sme nastopati v postopkih v zvezi z zemljišči, katera so bila prenesena na sklad.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi zatrjuje, da je sporno parcelo št.... k.o. ..., ki je dejansko last tožene stranke, zemljiškoknjižna lastnica pa je (podrejeno tožena) Republika Slovenija, pridobila s priposestvovanjem. Pri tem poleg ugotovitvenega zahtevka (da je lastnica navedene nepremičnine) uveljavlja tudi dajatveni zahtevek (zahteva izstavitev primerne – ustrezne zemljiškoknjižne listine). Za (z izpodbijano delno sodbo) zavrnjen zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine pritožnica ne navaja pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče moralo v tem delu izpodbijano delno sodbo preizkusiti le v okvirih uradno upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni zasledilo, kot tudi ne morebitne nepravilne uporabe materialnega prava, saj je tožba glede te obveznosti nesklepčna (utemeljenost tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine ne izhaja iz tožbenih trditev – tretji odstavek 318. člena ZPP), nesklepčnost pa je vprašanje materialnopravne presoje. Obveznost izstavitve (zemljiškoknjižne) listine je obligacijska (pogodbena) obveznost (pri poslovnopravni – pogodbeni – pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah – zemljiškoknjižno dovolilo), take trditvene podlage pa v tožbi ni (sploh upoštevajoč, da se glede na določbo 3. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1 tožeča stranka lahko vknjiži na podlagi ugotovitvene sodbe; več o tem v nadaljevanju). Ker sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, če iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je izpodbijana delna sodba glede navedenega zahtevka pravilna.

Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ) v 1. odstavku 14. člena določa, da postanejo z dnem uveljavitve tega zakona (11.3.1993) kmetijska zemljišča (ki niso bila (o)lastninjena po drugih zakonih) last Republike Slovenije. Da je sporna nepremičnina (zemljiškoknjižno) last Republike Slovenije, v obravnavani zadevi ni sporno (kljub kontradiktornosti trditev - o tožničini lastnini, - o „dejanski“ lastnini toženke in – o zemljiškoknjižni lastnini podrejeno tožene stranke). Ker se po 3. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1 vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga, je za ugotovitev obstoja pravice (katere vknjižba bo predlagana na podlagi pravnomočne sodne odločbe), vedno pasivno legitimiran zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, to je oseba, ki je vknjižena kot lastnik v zemljiški knjigi, to pa je v obravnavanem primeru Republika Slovenija, in ne tožena stranka. Pri tem 20. člen ZSKZ sicer res določa, da je sklad zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji, vendar gre v takem primeru za razpolaganje s kmetijskimi zemljišči, ne pa za ugotavljanje lastninske pravice. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS sicer res upravlja in razpolaga s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, ki so last RS, v postopku ugotavljanja lastninske pravice pa ni stvarno legitimiran (niti aktivno niti pasivno). Zato je pravilno stališča sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, da sklad ni pasivno legitimirana stranka glede ugotovitvenega zahtevka. Pasivne legitimacije v primeru ugotovitvene tožbe pa v pritožbi citirana odločba Vrhovnega sodišča II Ips 298/98 ne obravnava.

Izpodbijana delna sodba je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni zasledilo. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.