Jedro

Tožnik je opravljal enako delo tako pri prejšnjem delodajalcu kot v nadaljevanju po prenosu dejavnosti pri toženi stranki, to je nepretrgoma in v istih prostorih do dne, ko je prišlo med strankama do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Zato je potrebno šteti, da je prišlo do spremembe tožnikovega delodajalca po določbi 73. člena ZDR, zaradi česar je tožena stranka kot prevzemnik dejavnosti skladno z določbo 4. odstavka 73. člena ZDR solidarno odgovorna za tožnikove terjatve iz delovnega razmerja tudi za čas pred prenosom dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati in izplačati: - 1/4 regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 187,00 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati neto regres skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila (I/a) točka izreka); - regres za letni dopust za leto 2010 v višini 748,10 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati neto regres (I/b) točka izreka); - 1/4 regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 187,00 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati neto regres (I/c) točka izreka); - plačo za mesec januar 2011 v višini 748,10 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje do plačila (I/d) točka izreka); - plačo za mesec februar 2011 v višini 800,47 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2011 dalje do plačila (I/e) točka izreka); - potne stroške za mesec januar 2011 v višini 151,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje do plačila (I/f) točka izreka); - potne stroške za mesec februar 2011 v višini 136,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2011 dalje do plačila (I/g) točka izreka) in - stroške za prehrano za mesec januar 2011 v višini 105,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje do plačila (I/h) točka izreka), medtem ko je višji zahtevek tožnika iz naslova zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za leto 2009 od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 425,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da bi se morala sodnica za vodenje postopka izločiti, saj je bila v preteklosti zaposlena pri tožnikovi pooblaščenki. Sodnica sploh ni vodila obravnave, temveč se je predvsem pogovarjala s pooblaščenko in v tej zvezi ni upoštevala pripomb ter predlogov tožene stranke. Meni, da je postopek vodila nepristransko. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede zahtevkov o neizplačanih plačah in stroških. Tožnik na delo ni prihajal iz A., kjer ima sicer formalno prebivališče, temveč se je dejansko vozil na delo k toženi stranki iz B.. Sodišče bi moralo glede očitka premalo izplačanih plač tožniku zaslišati njegovega prejšnjega delodajalca, predvsem pa upoštevati dejstvo, da je dobil tožnik redno in v celoti izplačane vse prejemke iz delovnega razmerja v gotovini. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Tožena stranka očita sodnici, da je bila nepristranska in da ni vodila obravnave, temveč se je zgolj pogovarjala s tožnikovo pooblaščenko. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšen očitek ni sprejemljiv. Iz zapisnika o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje (l. št. 26 - 31) je razvidno, da je sodnica sprejela na zapisnik tako navedbe tožnika kot tožene stranke z dokaznimi predlogi, pri čemer se je izrekla o tem, katere dokaze bo izvedla za presojo odločilnih dejstev ter med ostalim toženi stranki naložila, da v roku predloži dodatne listine. Na obravnavi je zaslišala obe stranki in dopustila, da sta eni drugi lahko postavili dodatna vprašanja ter na njih ustrezno odgovorili. Sodnica je po opravljenem zaslišanju strank in izvedbi predloženih listinskih dokazov ugotovila, da ni dodatnih vprašanj za stranke in novih dokaznih predlogov. Zato je zaključila z dokazovanjem in navedla, da se preostali dokazi, ki niso citirani v dokaznem sklepu, kot neutemeljeni zavrnejo. Iz vsebine zapisnika, ki odraža tako vodenje postopka kot dogodke med udeleženci obravnave ter njihovem razmerju do sodišča, ne izhajajo morebitne pripombe tožene stranke na kakršnekoli nepravilnosti sodnice, predvsem pa ne glede tega, da bi vodila postopek pristransko. V kolikor bi tožena stranka to ugotovila, bi morala ustrezno reagirati ter nasloviti na predsednika sodišča predlog za izločitev sodnice. Zato sedaj kakršnokoli opozarjanje tožene stranke na takšne razloge, ne more biti sprejemljivo.

Sodišče je skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP prosto odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tej zvezi lahko zavrne tiste dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne pomeni bistvene postopkovne kršitve iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč je to kvečjemu razlog za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v sporu izvedlo dokaze, ki jih je smatralo za pomembne, med ostalimi tudi dokaz z zaslišanjem strank, in tako sprejete dokaze ocenilo. V sodbi je obrazložilo, katera dejstva je štelo za odločilna, pri čemer je o tožbenih zahtevkih razsodilo tudi v skladu z dokaznim bremenom, saj je v delovnih sporih dokazno breme o tem, da je delodajalec pravilno obračunaval za delavca prejemke iz delovnega razmerja ter vodil evidenco njegovega dela, na strani delodajalca. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitve v izpodbijanem delu sodbe in ugotovilo, da so pravilne.

Neutemeljena je pritožba, da bi se moral tožnik glede neizplačanih prejemkov iz delovnega razmerja obrniti na prejšnjega delodajalca C.C.. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do okoliščin gostinskega lokala D. in prenosa dejavnosti iz tega delodajalca na toženo stranko. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik opravljal enako delo tako pri prejšnjem delodajalcu kot v nadaljevanju po prenosu dejavnosti pri toženi stranki, to je nepretrgoma in v istih prostorih do dne 4. 4. 2011, ko je prišlo med strankama do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je prišlo s 16. 1. 2011 do spremembe tožnikovega delodajalca po določbi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), zaradi česar je tožena stranka kot prevzemnik dejavnosti skladno z določbo 4. odstavka 73. člena ZDR solidarno odgovorna za tožnikove terjatve iz delovnega razmerja tudi za čas pred prenosom dejavnosti.

Zato pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo v izpodbijanem delu sodbe, da je tožnik upravičen iz naslova dela pri toženi stranki do zaostalega izplačila plače, regresa za letni dopust, potnih stroškov in stroškov za prehrano. Tožena stranka namreč skladno z dokaznim bremenom ni dokazala, da je tožniku v spornem času v celoti poravnala zahtevane prejemke iz delovnega razmerja. Tožena stranka je sicer tožniku za meseca januar in februar 2011 izdala plačilna lista, ki izkazujeta obračun plače, vendar pa ni dokazala, da je plačo tudi nakazala na tožnikov transakcijski račun, kot je to predpisano. V kolikor je tožniku izplačala pripadajoče prejemke v gotovini na roke, bi morala glede takšne trditve predložiti ustrezna listinska dokazila.

Delodajalec namreč mora skladno z določbami Zakona o evidencah s področja dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006) poleg ustrezne evidence zaposlenih delavcev in izrabi delovnega časa voditi tudi evidenco o stroških dela. Gre za evidenco o plačah ter ostalih delavčevih prejemkih, glede tega pa morajo biti denarni obračuni zavedeni v knjigovodskih listinah. V kolikor se delodajalec poslužuje gotovinskega izplačila plač in ostalih prejemkov delavcev, mora to izvajati na način, ki je določen z Navodilom za izplačilo gotovine fizičnim osebam in z nakaznico (Ur. l. RS, št. 5/1998), s katerim je predpisan postopek za dvig gotovine iz žiro računa, ki ga ima nalogodajalec pri pristojni banki, pri čemer mora upravičenec gotovine prejem denarja na roke ustrezno potrditi na blagajniškem izdatku. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka v tožnikovem primeru tega ni izkazala oziroma v tej zvezi ni predložila ustreznih pisnih dokazov, ki bi utemeljevali pravilen način izplačevanja prejemkov v gotovini.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.