Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo kršilo kogentno procesno pravilo o vezanosti na pravnomočne sodne odločbe in neutemeljeno poseglo v že pravnomočno razsojeno vprašanje temelja stroškovne odločitve.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožnik dolžan stroške povrniti le prvi toženi stranki in le v znesku 6.098,84 EUR.

II.Sicer se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu (glede določitve in začetka teka 15 dnevnega paricijskega roka in glede pripadajočih zakonskih zamudnih obresti) potrdi.

III.Prva tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati pritožbene stroške v znesku 274 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožnik dolžan toženim strankam v 15 dneh od prejema sklepa povrniti pravdne stroške v znesku 9.730,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu je naložilo, da mora stroške plačati v 15 dneh od prejema sklepa. Sodišče je s tem kršilo 1. odst. 364. čl. ZPP, po katerem pritožba zadrži izvršitev sklepa, zato je odločitev treba spremeniti tako, da mora stroške plačati v roku 15 dni od prejema pravnomočnega sklepa. Nadalje navaja, da sodišče obvezuje že pravnomočna odločitev, da mora tožnik prvemu tožencu povrniti 3/4 njegovih pravdnih stroškov. Kljub temu je sodišče to pravnomočno odločitev višjega sodišča ignoriralo in samovoljno sklenilo, da mora tožnik iz razloga pravičnosti vsem tožencem, ki so imeli istega pooblaščenca, v celoti plačati stroške. Sodišče želi s tem očitno popraviti svojo napako, ki pa je pooblaščenec tožencev ni zaznal in je ni pravočasno izpodbijal. Sodišče je prezrlo, da mora tožnik že po prvostopenjski sodbi stroške povrniti le prvemu tožencu, pooblaščenec tožencev pa se zoper tako odločitev ni pritožil in je odločitev, da mora tožnik prvemu tožencu povrniti 3/4 njegovih stroškov, pravnomočna. Prvemu tožencu je treba priznati pravdne stroške 6.550,80 EUR in stroške prevoza, skupaj z DDV to znaša 8.131,79 EUR (in ne priznanih 9.730,18 EUR). Ker pa mu mora tožnik povrniti le 3/4 teh stroškov, gre prvemu tožencu le 6.098,84 EUR. Predlaga spremembo sklepa tako, da mora le prvemu tožencu v roku 15 dni od prejema pravnomočnega sklepa povrniti pravdne stroške v znesku 6.098,84 EUR s pripadki v primeru zamude. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3.Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Izpodbijani sklep temelji na 4. odst. 163. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških odloči le po temelju (katera stranka jih krije in v kakšnem deležu), o njihovi višini pa po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odloči s posebnim sklepom. Presoja sodišča prve stopnje je v tej fazi postopka omejena le še na višino in potrebnost stroškov, enako velja za pritožbene razloge v zvezi z izdanim sklepom. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je namreč pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča, in s tem pravnomočnost odločitve o stroških po temelju. Skladno s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari (prim. 2. odst. 319. čl. ZPP) to pomeni, da v okviru odločanja o višini stroškov ni dopustno še enkrat odpirati vprašanja, katera stranka nosi stroške postopka, komu jih mora povrniti in v kakšnem deležu, saj so na pravnomočno odločitev o stroških po temelju vezani tako stranke kot sodišče.

6.S sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. 12. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 641/2023 z dne 23. 10. 2023 je bilo pravnomočno odločeno, da mora tožnik prvemu tožencu povrniti 3/4 za pravdo potrebnih stroškov. Kljub taki odločitvi je sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo, da mora tožnik stroške plačati vsem tožencem (in ne le prvemu tožencu) in v celotnem obsegu (in ne le v deležu 3/4). Obrazložilo je, da so imeli vsi toženci istega pooblaščenca, ki je stroške priglasil enotno, za vse tožence skupaj, zato stroškov prvega toženca, ki je edini vložil nasprotno tožbo, ni mogoče odmeriti ločeno od stroškov drugega do četrtega toženca. Da pa bo odločitev pravična in bo skladno z uspehom razporejala stroškovno breme pravdnih strank v tem postopku, je sodišče povišanje nagrade za zastopanje več strank določilo le v deležu 20 % in ne v deležu 30 %, kot bi tožencem sicer pripadal glede na 1. odst. 7. čl. Odvetniške tarife (OT).

7.Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo kršilo kogentno procesno pravilo o vezanosti na pravnomočne sodne odločbe in neutemeljeno poseglo v že pravnomočno razsojeno vprašanje temelja stroškovne odločitve.

8.Sodišče prve stopnje bi torej moralo v postopku izdaje izpodbijanega sklepa upoštevati zavezujočo pravnomočno odločitev, da mora tožnik stroške pravdnega postopka povrniti (le) prvemu tožencu in (le) v deležu do 3/4. Ker se taka odločitev o stroških nanaša le na razmerje med tožnikom in prvim tožencem, ne pride v poštev povišanje nagrade zaradi zastopanja več strank na toženi strani, kot v pritožbi pravilno opozarja tožnik. Višine osnovne vrednosti nagrade, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v višini 10.918 točk in ki je pritožba ne prereka, zato ni mogoče zvišati ne za priglašenih 30 % ne za priznanih 20 % zaradi zastopanja več strank. Prvemu tožencu tako ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR pripada nagrada v znesku 6.550,80 EUR, povišana za neizpodbijane potne stroške v višini 114,60 EUR in 22% DDV, skupno 8.131,79 EUR. Ker pa mora tožnik prvemu tožencu povrniti le 3/4 teh stroškov, skupni znesek znaša 6.098,84 EUR (ki ga tožnik v pritožbi priznava kot nespornega).

9.Rok za prostovoljno plačilo stroškov je sodišče določilo skladno s 3. odst. 313. čl. ZPP, po katerem začne teči prvi dan po vročitvi prepisa odločbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Gre za paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti in se z vložitvijo pravnega sredstva praviloma podaljša, kot to določa 1. odst. 364. čl. ZPP, na katerega opozarja pritožba. Vendar pa ZPP v 4. odst. 163. čl. ravno za sklepe o višini stroškov, kakršen je obravnavani, določa, da pritožba njihove izvršitve ne zadrži.

10.Po pojasnjenem je višje sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep spremenilo tako, da je tožnik dolžan stroške povrniti le prvemu tožencu in le v znesku 6.098,84 EUR (3. tč. 365. čl. ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem delu (glede določitve in začetka teka 15 dnevnega roka in glede pripadajočih zakonskih zamudnih obresti) potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

11.Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, njegov neuspeh se nanaša le na določitev začetka teka paricijskega roka. Prvi toženec mu je zato dolžan povrniti njegove potrebne pritožbene stroške (3. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl., oba v zvezi s 165. čl. ZPP). Višje sodišče je glede na izpodbijano višino stroškov 3.631,34 EUR (razlika med 9.730,18 EUR in 6.098,84 EUR) tožniku po 2. tč. tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19 OT priznalo 150 točk za sestavo pritožbe (in ne priglašenih 600 točk), povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV ter plačano sodno takso 162 EUR, kar skupaj znaša 274 EUR. Stroške mora prvi toženec tožniku plačati v 15 dneh (313. čl. ZPP) od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (299. in 378. čl. Obligacijskega zakonika).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 163, 163/4, 313, 313/3, 319, 319/2, 364, 364/1

2Odvetniška tarifa (2015) - člen 7, 7/1

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.