Jedro

Sama ukinitev delovnega mesta ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcu, ki je delal na tem delovnem mestu, če približno enaka dela opravljajo trije delavci. V takem primeru je treba delavca, katerega delo trajno ni potrebno, določiti ob upoštevanju določb 36. b člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo opr. št. ... z dne 26.10.1993 ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 23.9.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnice in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 15.11.1991, s katerim je bil zavrnjen tožničin ugovor zoper sklep direktorja. Sodišče je ugotovilo, da sklepa nista bila zakonita, ker pri določanju, komu preneha delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov, niso bili uporabljeni kriteriji iz 36.b člena zakona o delovnih razmerjih in 12. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90).

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je kot pritožbeno sodišče z odločbo opr. št. ... z dne 15.12.1994 zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožene stranke in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Drugostopno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, da v primeru obstoja dveh ali več vsebinsko podobnih delovnih mest z enakimi strokovnimi zahtevami zgolj formalna ukinitev enega od teh delovnih mest še ne določa delavca, ki postane trajni presežek, ampak je za izbiro trajnega presežka delavcev treba uporabiti kriterije iz 36.b člena zakona o delovnih razmerjih ter iz 12. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Tak postopek pa ni bil izveden. Zgolj informativna ocena uspešnosti, opravljena v ugovornem postopku, ne more biti temelj za zakonitost spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Tožena stranka je zoper odločbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da ocenjevanje delovne uspešnosti ni bilo neformalno in informativno, ampak je bilo izvedeno na seji delavskega sveta, ko se je obravnaval ugovor tožnice. Zaradi razjasnitve tega vprašanja bi bilo treba zaslišati priče, kot je bilo že predlagano v pritožbi. V pritožbenem postopku je bila predložena vsa dokumentacija, iz katere izhaja, da je toženec ugotovil tudi vse kriterije po pravilniku in 36. členu zakona in 12. členu kolektivne pogodbe za vse tri delavce oddelka. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je kršilo določilo postopka. Kršilo pa je tudi materialno pravo, ker je ugotovilo nasprotno, kot pa je toženec v pritožbi uveljavljal, saj le poudarjanje ukinitve delovnega mesta in hkratno ugotavljanje trajnih presežnih delavcev po kriterijih ni in ne more biti kršitev. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne ter ji naloži povrnitev stroškov postopka. Podrejeno pa predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje na prvostopenjsko sodišče, pri čemer so naj revizijski stroški nadaljnji stroški postopka.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je revizija bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo (386. člen zakona o pravdnem postopku). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku). Sodišče to poudarja zato, ker se revizijske navedbe nanašajo tudi na dejansko stanje.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, se revizijsko sodišče strinja z zaključki nižjih sodišč, da tožena stranka pri ugotavljanju oziroma odločanju, kateremu delavcu naj preneha delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov, ni upoštevala določb 36.b člena zakona o delovnih razmerjih in 12. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, in da so zato odločitve o prenehanju delovnega razmerja tožnici nezakonite. Tožena stranka sama v reviziji navaja, da so na seji delavskega sveta, ko se je obravnaval ugovor tožnice, ocenjevali delovno uspešnost prizadetih delavcev. Enako je tožena stranka navajala tudi na obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Delovna uspešnost prizadetih delavcev pa bi morala biti ocenjena pred odločanjem o prenehanju delovnega razmerja tako, da bi delavec imel možnost ugovarjati zoper sprejeto oceno. Z ocenjevanjem delovne uspešnosti na seji delavskega sveta pa mu je ta možnost bila onemogočena. Enako velja tudi za vse druge kriterije, ki se upoštevajo pri določitvi delavca, katerega delo postane trajno nepotrebno.

Revizijsko sodišče poudarja, da neizvedba vseh predlaganih dokazov ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere bi se lahko sodno odločbo izpodbijalo z revizijo. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku).

Določbe zakona o pravdnem postopku je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).