Jedro

S pravnomočno vmesno sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen glede škode, ki naj bi tožnikoma nastala v celotnem vtoževanem obdobju od 18. 11. 2002 do 31. 12. 2002. Sodišče namreč v izreku vmesne sodbe obstoja toženkine odškodninske obveznosti ni omejilo le na obdobje od 6. 12. 2002 do 31. 12. 2002, čeprav iz razlogov, zapisanih v vmesni sodbi, izhaja drugače. Zato je že pritožbeno sodišče toženki pravilno odgovorilo, da bi morala ugovor o neobstoju njene obveznosti za povrnitev škode, ki naj bi tožnikoma nastala pred 6. 12. 2002, uveljavljati s pritožbo proti vmesni sodbi. Ta del zahtevka bi bilo treba - tudi glede na trditve same toženke - zavrniti zaradi pomanjkanja protipravnosti ravnanja toženkinih organov. Toda ta zavrnitveni razlog negira obstoj samega temelja tožbenega zahtevka, zato o njem ni mogoče več odločati pri presoji višine škode, o kateri se edino sme odločati po pravnomočnosti vmesne sodbe.

Izrek

Revizija proti odločitvi o prisoji odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo predstavlja 283,93 EUR stroškov dela zaradi zlivanja mleka v gnojno jamo, 188,73 EUR stroškov odvoza uničenega mleka ter 4.323,73 EUR stroškov zaradi zmanjšanja mlečnosti v čredi, se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 580,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnikoma odškodnino v višini 22.830,62 EUR z zamudnimi obrestmi. Kar sta zahtevala tožnika več ali drugače, je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da mora toženka povrniti tožnikoma odmerjene stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila toženka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da je obrazložitev sodbe višjega sodišča nerazumljiva oziroma sama s seboj v nasprotju. V njej nista upoštevani pravnomočna upravna odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3. 3. 2003 ter pravnomočna vmesna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2597/2003 z dne 3. 11. 2005. V obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča je ostalo odprto le še vprašanje višine škode, ki je bilo začrtano z obsegom škodnega dogodka in vseh ostalih odškodninskih predpostavk, ugotovljenih v vmesni sodbi. V vmesni sodbi je bilo odločeno, da je toženka odškodninsko odgovorna, ker na vlogo tožnikov z dne 6. 12. 2002 za ponoven odvzem vzorcev mleka ni odreagirala vse do 31. 12. 2002. Ravnanje toženke je bilo ugotovljeno kot protipravno, ker je tožnikoma onemogočila ponoven pregled zdravstvene neoporečnosti mleka in nadaljnjo prodajo mleka. Pritožbeno sodišče je nepravilno pritrdilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki je odločilo tako, da je odmerilo odškodnino za celotno obdobje prepovedi od 18. 11. 2002 dalje. To je v nasprotju z vmesno sodbo in odločbo ministrstva, ki je ugotovilo, da je bila izrečena prepoved oddaje mleka glede na prisotnost kloramfenikola v mleku utemeljena, da pa lahko stranka ponovno oddaja mleko, ko dokaže, da je mleko zdravstveno ustrezno. Ker je stranka vložila prošnjo za ponovno vzorčenje in dovolitev oddaje mleka 6. 12. 2002, je lahko toženkina odškodninska odgovornost podana le za škodo, ki je nastala od vložitve tega zahtevka dalje in že ne od 18. 11. 2002, ko je mleko še vsebovalo kloramfenikol. Ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, predlaga, da se odločba v postopku revizije odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki v odgovoru obrazloženo predlagata njeno zavrženje, podrejeno zavrnitev in priglašata revizijske stroške.

5. Revizija proti odločitvi o prisoji odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo predstavlja 283,93 EUR stroškov dela zaradi zlivanja mleka v gnojno jamo, 188,73 EUR stroškov odvoza uničenega mleka ter 4.323,73 EUR stroškov zaradi zmanjšanja mlečnosti v čredi, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Dopustnost revizije proti odločitvam o zahtevkih za povrnitev premoženjske škode, ki izvirajo iz različnih naslovov, revizijsko sodišče presoja glede na vrednost vsakega od njih, saj ne temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP). V tej zadevi nastopata dva tožnika, ki v tožbenem zahtevku svojih terjatev nista opredelila za solidarne oziroma nerazdelne. Niti solidarnost upnikov niti solidarnost dolžnikov pa se ne domneva (406. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Če ni, gre za deljivo obveznost oziroma deljivo terjatev. Če ni določena drugačna delitev, se obveznost oziroma terjatev deli na enake dele. Za deljivo terjatev to pomeni, da lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ; prim. tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 540/2008 z dne 26. 2. 2009, II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010 ter druge). Nižji sodišči sta tožnikoma prisodili 4.321.723,70 SIT (sedaj 18.034,23 EUR) odškodnine za škodo zaradi zavrženega mleka v času od 18. 11. 2002 do 31. 12. 2002, 68.040,00 SIT (sedaj 283,93 EUR) za stroške dela pri zlivanju mleka v gnojno jamo, 45.228 SIT (sedaj 188,73 EUR) za stroške odvoza uničenega mleka ter 1.036.138 SIT (sedaj 4.323,73 EUR), ker je padla mlečnost v čredi. Glede na odločitev v izpodbijani sodbi je toženka vsakemu tožniku dolžna plačati polovico navedenih zneskov. Zneski, ki jih je dolžna plačati vsakemu tožniku zaradi povrnitve stroškov dela pri zlivanju mleka v gnojno jamo, stroškov odvoza uničenega mleka in zaradi padca mlečnosti v čredi ne presegajo revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija proti odločitvi o toženkini obveznosti plačila teh zneskov ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem obsegu zavrglo. Obravnavalo pa je revizijo proti odločitvi o utemeljenosti zahtevka tožnikov za plačilo 4.321.723,70 SIT (18.034,23 EUR) odškodnine za škodo zaradi mleka, zavrženega v obdobju od 18. 11. 2002 do 31. 12. 2002. Toženka v reviziji predlaga razveljavitev (nepravilno: odpravo) celotne sodbe pritožbenega sodišča, zato tožnika v odgovoru nanjo napačno ugotavljata, da iz revizije ni razvidno, ali izpodbijani del pritožbene sodbe presega revizijski prag.

7. Revizija nižjima sodiščema neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Nejasen in s trditvami nepodprt je očitek o procesni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni utemeljen, saj je obrazložitev izpodbijane sodbe razumljiva in jo je mogoče preizkusiti. Nižji sodišči sta na pravilen način upoštevali tako odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3. 3. 2003 kot tudi pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2597/2003-III z dne 3. 11. 2005, zato so tudi revizijske trditve o njunem neupoštevanju neutemeljene.

8. V tej zadevi je bilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju že odločeno s pravnomočno vmesno sodbo (315. člen ZPP). V razlogih vmesne sodbe je sodišče ugotovilo, da je bila tožnikoma od 18. 11. 2002 izrečena prepoved oddaje mleka zaradi vsebnosti kloramfenikola ter da so organi toženke ravnali protipravno zato, ker na zahtevo tožnikov z dne 6. 12. 2002 za ponovno vzorčenje mleka niso odreagirali takoj, pač pa šele 31. 12. 2002. Prvostopenjsko sodišče je v izreku vmesne sodbe, proti kateri se nobena stranka ni pritožila, zapisalo: Ugotovi se, da je tožena stranka odgovorna za škodo v tej zadevi. Nerodno zapisan izrek vmesne sodbe je treba v povezavi z naslovom „vmesna sodba“ brati in razumeti v smislu, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (prim. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 33/2004 z dne 23. 9. 2004 in II Ips 791/95 z dne 11. 6. 1997). S tožbenim zahtevkom sta tožnika zahtevala povrnitev premoženjske škode, ki naj bi jima nastala v obdobju od 18. 11. 2002, ko je inšpektorica ustno prepovedala prodajo mleka z njune kmetije, do 31. 12. 2002, ko sta mleko lahko ponovno prodajala. Glede na navedeno tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je bilo s pravnomočno vmesno sodbo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen glede škode, ki naj bi tožnikoma nastala v celotnem vtoževanem obdobju od 18. 11. 2002 do 31. 12. 2002. Sodišče namreč v izreku vmesne sodbe obstoja toženkine odškodninske obveznosti ni omejilo le na obdobje od 6. 12. 2002 do 31. 12. 2002, čeprav iz razlogov, zapisanih v vmesni sodbi, izhaja drugače. Zato je že pritožbeno sodišče toženki pravilno odgovorilo, da bi morala ugovor o neobstoju njene obveznosti za povrnitev škode, ki naj bi tožnikoma nastala pred 6. 12. 2002, uveljavljati s pritožbo proti vmesni sodbi. Ta del zahtevka bi bilo treba - tudi glede na trditve same toženke - zavrniti zaradi pomanjkanja protipravnosti ravnanja toženkinih organov. Toda ta zavrnitveni razlog negira obstoj samega temelja tožbenega zahtevka, zato o njem ni mogoče več odločati pri presoji višine škode, o kateri se edino sme odločati po pravnomočnosti vmesne sodbe.

9. Ker revizija v dovoljenem delu ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v tem delu zavrnilo.

10. Toženka z revizijo ni uspela, zato mora tožnikoma povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče jima je priznalo 900 točk za sestavo odgovora na revizijo, 50 točk za končno poročilo stranki, kar skupaj z 20% DDV na odvetniške storitve ter 57,08 EUR stroškov sodne takse za odgovor na revizijo, znaša 580,34 EUR. Tožnikoma ni priznalo 50 točk za posvet s stranko, ker je nagrada za to opravilo že vključena v sestavo odgovora na revizijo. Znesek 580,34 EUR je toženka dolžna plačati tožnikoma v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe toženki do plačila.