Jedro

Drugi tožnici v azilnem domu v Zagrebu niso nudili ustrezne zdravstvene obravnave in pomoči, čeprav je zanjo zaprosila kot prosilka za mednarodno pomoč v azilnem postopku in je bila do nje upravičena. Upoštevaje to okoliščino se sodišču poraja utemeljen dvom o tem ali bi Republika Hrvaška ob vrnitvi prvima dvema tožnikoma (tudi prvi tožnik je sladkorni bolnik) dejansko zagotovila zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebujeta. Dokazna ocena tožene stranke ne omogoča preizkusa tožbenih trditev o zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih glede zagotavljanja ustreznega zdravstvenega varstva, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5177/2022/12 (1221-07) z dne 27. 1. 2023 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5177/2022/12 (1221-07) z dne 27. 1. 2023.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka upravne zadeve tožnikov združila v en postopek (1. točka izreka). Na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je zavrgla prošnjo tožnikov za mednarodno zaščito (2. točka izreka), saj bodo ti predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil je razvidno, da sta prvi tožnik in druga tožnica zase in za preostale tožnike, za katere trdita2, da so njuni mladoletni otroci, dne 25. 10. 2022 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi Slovenija). Po opravljenih poizvedbah je tožena stranka ugotovila, da je Republika Hrvaška (v nadaljevanju tudi Hrvaška) prvega tožnika in drugo tožnico dne 19. 9. 2022 vnesla v Centralno bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito. Od navedene države je tožena stranka 1. 12. 2022 prejela odgovor, da v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavanje prošnje tožnikov, s pojasnilom da so bile na Hrvaškem vložene dne 27. 9. 2022, ker pa so nato tožniki državo 6. 10. 2022 zapustili, jih je štela za umaknjene.

3. Dne 2. 12. 2022 je tožena stranka prvega tožnika in drugo tožnico seznanila s potekom dublinskega postopka. Da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, je z njima opravila osebni razgovor. Prvi tožnik je povedal, da jim je hrvaška policija dala v podpis dokumente brez pojasnila kaj v njih piše, in jim vzela prstne odtise. Na hrvaškem ozemlju so se nahajali približno pet dni, nato pa se odpravili proti Sloveniji. Točnih datumov ni vedel, saj si niso nič zapisovali. Iz Zagreba jih je odpeljal taksi, vendar ne čisto do meje, precejšen del te poti so prehodili. V primerjavi s Slovenijo se mu je zdelo paradoksalno, da so na Hrvaškem, če so želeli jesti, potrebovali kartico s sliko, ki so jo dobili, ko so podpisali papir. Ko so prejeli te kartice, so uradne osebe z njim opravile razgovor. Na Hrvaškem jim ni bilo všeč. Po prehodu meje si bili travmatizirani, bili so brez hrane od dopoldneva do večera, v Sloveniji pa so z njimi ves čas ravnali lepo. Na Hrvaškem so se policisti do njih vedli kot pazniki v ječi in so jih obravnavali na nečloveški način. Dva otroka sta se igrala na dvorišču in sta izgubila kartico. Zaradi tega nista mogla dobiti hrane, ker so glede tega zelo strogi. Kako sicer v Republiki Hrvaški obravnavajo prosilce za azil, mu ni znano. Druga tožnica je izjavila, da je hrvaška policija z njimi ravnala slabo, ko jih je ponoči ustavila v gozdu. Nekdo je tekel za njimi, spodrsnilo ji je in je padla v luknjo. Otekla ji je leva noga, imela je zelo močne bolečine. Policist jo je udaril. Zatem so jih z avtobusom odpeljali na policijsko postajo, kjer so jim odvzeli prstne odtise in jim dali v podpis dokument, za katerega niso vedeli, kaj piše na njem. Nekdo jih je v angleščini vprašal, če želijo mednarodno zaščito, vendar so odklonili. Odpeljali so jih v Zagreb v kamp, kjer so jih nastanili v večnadstropni stavbi. Tam sta najmlajša otroka izgubila kartico, zato sta bila dva dni brez hrane. Bali so se. Tudi v Zagrebu so jih vprašali, če želijo zaprositi za mednarodno zaščito, vendar sta s prvim tožnikom dejala, da želijo nadaljevati pot. Na Hrvaškem jim nihče ni pojasnil azilnega postopka, tam so ostali približno teden dni. Tožnica na razgovoru ni znala pojasniti kje so bivali naslednja dva tedna (na Hrvaškem so ji prstne odtise odvzeli 19. 9. 2022, v Slovenijo pa je glede na policijsko dokumentacijo prispela šele 7. 10. 2022). Točnih datumov se ne spomni, ker je bila v velikih bolečinah zaradi udarca v nogo, vendar pa ve, da tri tedne v Republiki Hrvaški ni bila. Zanikala je, da bi tam zaprosila za mednarodno zaščito. Njihova družina je želela v Slovenijo, saj sistem v Republiki Hrvaški ni dober, v času bivanja tam je bilo grozno, otroka sta bila dva dni brez hrane. Ko jih je prijela policija, so bili cel dan brez hrane z malimi otroci zaprti v majhni sobi. Najmanjši otrok, star tri leta, je jokal, ker je bil lačen, sama pa ni imela hrane zanj. Menila je, da hrvaška policija nima nobenega sočutja niti do otrok. Sicer ji ni znano kako v Republiki Hrvaški obravnavajo prosilce za mednarodno zaščito, vendar se zaradi slabe izkušnje tja ne želi vrniti. Sina so odpeljali v kamp za odrasle samske. Nadaljeval je pot v tujino in je sedaj v Švici.

4. Toženka stranka je izjave prvih dveh tožnikov, da jim na Hrvaškem ni bilo všeč, da so se policisti do njih vedli kot pazniki v ječi ter da so slabo ravnali z njimi, ocenila kot pavšalne in ugotovila, da ne zadoščajo za zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njimi nečloveško ali poniževalno ravnali. Menila je, da se te izjave nanašajo na policijski in ne na azilni postopek, tožnika pa za svoje navedbe v zvezi s tem nista predložila nobenih dokazil. Poleg tega prvi tožnik ni povedal ničesar o tem, da naj bi drugo tožnico udaril policist, če bi se to dejansko pripetilo, bi to zagotovo opisal na razgovoru. O poškodbi noge druge tožnice tožena stranka ni dvomila, menila pa je, da je šlo pri tem več kot očitno za nesrečo, saj je prva tožnica izjavila, da ji je spodrsnilo in je padla, čeprav je kasneje trdila, da je do njene poškodbe prišlo zaradi postopka s policijo. To, da so policisti nekatere ljudi udarili, ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja, ki bi grozilo prosilcem v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku. Naloga policistov je tudi nadzorovanje gibanja oseb, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju države. Po besedah prve tožnice se je njihova družina gibala s skupino približno 60-ih oseb. Očitno se je policija morala poslužiti različnih ukrepov, da je lahko vršila nadzor nad gibanjem tako velike skupine ljudi. V zvezi z izjavami prvih dveh tožnikov, da so morali z majhnimi otroki cel dan čakati na policijski postaji, tožena stranka pojasnjuje, da je pri tem evidentno šlo za izvedbo predhodnega postopka, ki lahko glede na število obravnavanih oseb traja tudi cel dan. Postopek je potrebno speljati z vsako polnoletno osebo individualno, zato je jasno, da pri obravnavi skupine 60-ih oseb ni mogel biti hitro končan. Tudi v Republiki Sloveniji bi tak obsežen predhodni postopek zagotovo trajal enako dolgo.

5. Tožnika sta med razgovorom omenila, da naj bi jima v predhodnem postopku hrvaški policisti dali v podpis dokument, ki ga nista razumela. Druga tožnica je izjavila, da jih je ob prihodu na hrvaško policijsko postajo nekdo v angleščini vprašal, če želijo mednarodno zaščito. Tudi v Republiki Sloveniji je predhodni postopek s tožnikoma tekel v angleškem jeziku, saj sta navedla, da ga razumeta. Temeljno postopkovno jamstvo je zagotavljanje tolmačenja v jeziku, ki ga prosilec razume in ni nujno, da je to njegov materni jezik. Njuna prošnja v Republiki Sloveniji je bila sprejeta v francoskem jeziku, ki prav tako ni njun materni jezik, vendar sta se tožnika v tem jeziku povsem normalno sporazumevala z uradno osebo. Če česa nista razumela, bi morala opozoriti policiste oziroma uradne osebe v azilnem domu. Tožniki bodo predani v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka, v katerem je pravica do tolmača zagotovljena. Glede na uradno objavljene podatke iz podatkovne baze Asylum Information Database (AIDA)3, ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po določilih Uredbe Dublin III, pri azilnih postopkih prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško (na primer državljani sosednjih držav, kot je Bosna in Hercegovina). V tem primeru prisotnost tolmača ni potrebna.

6. Tožnika sta navajala, da so v azilnem domu vsi družinski člani dobili kartice za prehrano, na katerih je bila tudi njihova fotografija. Najmlajša otroka naj bi med igro izgubila svoji kartici in sta bila zato dva dni brez hrane. Hrvaški Zakon o mednarodni in začasni zaščiti (Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti) v prvem odstavku 55. člena določa, da so materialni pogoji sprejetja: nastanitev v sprejemnem centru, hrana in obleka, zagotovljena v naravi, povrnitev stroškov javnega prevoza za potrebe postopka pridobitve mednarodne zaščite in denarna pomoč. Na podlagi omenjenega zakona je bil sprejet tudi Pravilnik o izvajanju materialnih pogojev sprejetja (Pravilnik o ostvarivanju materialnih uvjeta prihvata), ki v 20. členu določa, da ima vsak prosilec, nastanjen v nastanitveni center, pravico do treh obrokov dnevno. Isti člen v nadaljevanju določa, da se prosilcu s posebnimi zdravstvenimi težavami zagotovi poseben način prehrane, ki ustreza njegovemu zdravstvenemu stanju in posebnim potrebam. Nosečnicam, porodnicam ter otrokom do 16. leta se zagotovi še popoldanska malica. Glede na to tožena stranka ni verjela izjavam prvih dveh tožnikov, da sta bila njuna najmlajša otroka, stara štiri in šest let, kar dva dni brez hrane v azilnem domu. Tam so ves čas prisotni socialni delavci, uradne osebe in drugo osebje, zato sta prvi tožnik in druga tožnica vsekakor imela možnost poiskati kogarkoli izmed zaposlenih in povedati, da sta otroka izgubila svoji kartici, lahko pa bi se tudi pozanimala, na kakšen način bi lahko pridobila nove kartice. Zagotovo to ni bil edini primer izgube kartic, ki bi se lahko nadomestili z novimi. Neizkazana trditev, da sta tako majhna otroka kar dva dni ostala brez hrane, se je zdela toženi stranki glede na vse navedeno kratko malo neverjetna.

7. Tožena stranka je kot neverodostojne ocenila njune izjave glede časa, ki naj bi ga družina preživela v Republiki Hrvaški. Glede na izpis iz EURODAC sistema sta v Republiki Hrvaški prstne odtise dala 19. 9. 2022, v Republiko Slovenijo pa so prispeli 7. 10. 2022. Oba sta trdila, da sta z otroci na Hrvaškem bivala približno pet dni, nista pa uspela verodostojno pojasniti kje so bili preostalih štirinajst dni. Zato je tožena stranka podvomila tudi v resničnost njunih ostalih navedb.

8. Iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia)4 z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so to državo zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Osebe, ki so tja predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Prosilci za mednarodno zaščito so nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Poleg tega tudi iz poročila Agencije Evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je Nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito.

9. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tam imajo prosilci podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo EU ni sporna. Gre za državo, ki je od 1. 7. 2013 polnopravna članica EU, in ki spoštuje pravni red EU, s tem pa tudi Uredbo Dublin III, ki se uporablja neposredno. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

_Bistvo tožbenih navedb_

10. Zoper izpodbijani sklep so tožniki vložili tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagajo njegovo odpravo. Nasprotujejo predaji Republiki Hrvaški, saj menijo, da bodo tam zaradi svoje rase obravnavani diskraminatorno. Ozemlje te države so pred zaključkom njihovega postopka zapustili, zato ob vrnitvi ne bodo sprejeti kot prosilci, temveč kot tujci, in bodo morali ponovno vložiti namero za vložitev prošnje z mnogo višjimi dokaznimi standardi. Izpostavljeni bi bili nehumanemu in ponižujočemu ravnanju s strani hrvaških migracijskih in varnostnih organov, druga tožnica in njuni otroci pa bi bi bili deležni neprimerne zdravstvene in psihosocialne obravnave, ki ne bi zadostila pogojem iz Recepcijske direktive5 in ne bi bila v korist mladoletnim tožnikom. Ti so bili travmatizirani že zaradi dogajanja v njihovi izvorni državi, nato pa še zaradi postopanja hrvaških varnostnih in azilnih organov v azilnem domu v Zagrebu.

11. Tožena stranka je nepravilno uporabila 3. člen Uredbe Dublin III in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), saj je v izpodbijanem sklepu že sama izrazila zadržke glede zagotovitve temeljnih postulatov tožnikom ob vrnitvi na Hrvaško. Iz informacij, posredovanih s strani Hrvaškega pravnega centra izhaja, da tam ni organizacije, ki bi nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. V nadaljevanju tožniki povzemajo vsebino informacij tujih organov glede tovrstnih postopkov na Hrvaškem in menijo, da je posplošena trditev tožene stranke, da ob predaji tam prosilce sprejmejo uradne osebe njihovega Ministrstva za notranje zadeve, ki jih nato nastanijo v azilni dom. Edino neizpodbitno dokazano dejstvo je, da hrvaška policija z ljudmi ravna surovo in nečloveško. Sklicujejo se na par. 352 sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011) in na slovensko sodno prakso tega sodišča, ki dokazno breme glede morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v določeni državi, nalaga toženi stranki.

12. Prva dva tožnika sta glede zatrjevanega policijskega nasilja ob prečkanju bosansko - hrvaške meje podala prepričljive izjave. Ko jih je našla policija, sta bežala vsak v svojo smer, za oba pa je bila izkušnja travmatična. Druga tožnica je kronično bolna, tega, da se je takrat poškodovala, pa ne more izkazati z nobenim slikovnim oziroma pisnim dokazom. Hrvaška obmejna policija ima varnostno taktične usmeritve da mora, kadar zazna večjo skupino tujcev, sprva uporabiti najmilejša sredstva in v več jezikih izdati opozorila osebam naj se ustavijo. Tega ni storila, temveč je pričela kričati in jih tepsti. Prva dva tožnika sta mislila, da jih bodo vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino, zato sta bežala skupaj z otroki. Neprimerno ravnanje hrvaških varnostnih organov ne le do tujcev, temveč tudi do prosilcev za azil oziroma beguncev, izkazujejo številne informacije o ravnanju hrvaške policije, po mnenju tožnikov pa gre pri tem skorajda že za splošno znano dejstvo. Hrvaška policija z njihovo družino ni ravnala neprimerno le ob prečkanju državne meje, temveč tudi kasneje na policijski postaji, kjer je bil prvi tožnik popolnoma prestrašen, druge tožnice, kljub zdravstvenim težavam (hipertenzija in diabetes) niso oskrbeli, mld. tožniki pa so bili premraženi in lačni. Drugi tožnici glede njenih zdravstvenih težav tudi v hrvaškem azilnem domu niso nudili nobene pomoči, čeprav je bila takrat psihično neuravnovešena s simptomi posttravmatske stresne motnje. Poročila glede Hrvaške kažejo na to, da je obravnava oseb s psihičnimi motnjami na Hrvaškem neprimerna.

13. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlagajo, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta.

_Trditve tožene stranke_

14. Iz odgovoru na tožbo izhaja, da sklicevanje tožnikov na splošne informacije glede izvajanja dublinskih postopkov ni pravilno. Ugotovitve Nizozemskega državnega sveta se nanašajo na položaj oseb, ki so nezakonito prestopile hrvaško mejo, ne pa na osebe, ki so bile tja vrnjene v dublinskem postopku. Vse sodbe tujih sodišč so bile izrečene v individualnih primerih in ne izkazujejo ustaljene prakse izvajanja dublinskih transferjev v Republiko Hrvaško. Švicarski svet za begunce je komuniciral z Hrvaškim pravnim centrom v zvezi z dublinskimi transferji iz Švicarske konfederacije, ki se res odvijajo na letališču Zagreb. Iz Slovenije pa se ti transferji že vsa leta od vstopa Republike Hrvaške v EU izvajajo na kopenski meji na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Kadar osebe, ki se jih vrača, potrebujejo zdravstveno pomoč ali pomoč psihologa, Republika Slovenija poleg obrazca »Najava dublinskega transferja« vedno predloži tudi predpisan obrazec »Standardni obrazec za izmenjavo zdravstvenih podatkov pred izvedbo transferja«. Ob vsaki izvedeni dublinski predaji je prisoten njen uslužbenec, specializiran za izvajanje Uredbe Dublin III, zato lahko tožena stranka potrdi, da je bila ta pomoč ob predaji zagotovljena v vseh primerih, v katerih je bil takšen obrazec posredovan.

15. Neutemeljeni so očitki tožnikov, da tožena stranka ni preverila ali bi bila tožnici in mld. tožnikom omogočena primerna zdravstvena obravnava v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško. Tožena stranka je glede na Uredbo Dublin III dolžna za prosilce, ki so bolniki in potrebujejo zdravstveno obravnavo, odgovorni državi članici sporočiti take podatke. Republika Hrvaška bo glede na posredovane podatke tožnikom priskrbela ustrezno pomoč, vključno s takojšnjo zdravstveno oskrbo, potrebno za zaščito njihovih življenjskih interesov, ter bo zagotovila neprekinjeno zaščito in pravice, ki jih nudijo Uredba Dublin III in drugi ustrezni pravni instrumenti na področju mednarodne zaščite. Te podatke ji bo tožena stranka sporočila v razumnem obdobju pred predajo in s tem zagotovila, da bodo imeli hrvaški pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom dovolj časa za sprejetje potrebnih ukrepov. Kadar je potrebno zagotoviti zdravstveno oskrbo ob sprejetju osebe, se vedno izmenjuje zdravstvene podatke pred izvedbo predaje in se tudi preveri zagotovilo, da je poskrbljeno za potrebe predane osebe s strani odgovorne države članice.

16. Do opisanega ravnanja hrvaških policistov je prišlo, preden so tožniki dobili status prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, zato to ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Upoštevaje sodbo tega sodišča I U 906/2022 je bistveno ugotoviti kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti z osebo, ki že ima status prosilca za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru tožniki niso navedli nobenih konkretnih slabih ravnanj s strani policije po tem, ko so bili nastanjeni v azilni dom.

17. Tožena stranka poudarja, da Uredba Dublin III temelji na načelu, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna tista država članica, ki je imela največjo vlogo pri vstopu prosilca v EU ali pri njegovem bivanju v njej. Skladno s prvim odstavkom 3. člena te uredbe prošnjo obravnava samo ena država članica. Tožniki so takoj po vstopu v Republiko Hrvaško izrazili namero podati prošnjo za mednarodno zaščito v tej državi, zato so bili nastanjeni v azilni dom v Zagrebu, ki pa so ga samovoljno zapustili dne 6. 10. 2022. Največjo težo in odgovornost za obravnavo njihovih prošenj zato nosi Hrvaška, za katero tožena stranka ni ugotovila nikakršnih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem. V 3. členu uredba sicer dopušča obstoj t.i. sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, vendar pa morajo biti te konkretizirane in izkazane. V obravnavanem primeru temu ni tako, zato tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

18. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je prvega tožnika in drugo tožnico, ne pa tudi ostalih tožnikov, ki so vsi mlajši od 14 let. **K I. točki izreka**

19. Tožba je utemeljena.

20. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnikov za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k Uredbi Dublin III (četrta alineja 51. člena ZMZ-1).

21. Tožena stranka je ugotovila, da je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje prošenj tožnikov Republika Hrvaška. Iz priloženega upravnega spisa je namreč razvidno, da so bili tožniki pred prihodom v Slovenijo na Hrvaškem, kjer sta bila prva dva tožnika dne 19. 9. 2022 v Centralni evidenci EURODAC vnesena kot prosilca za mednarodno zaščito. Zato je v skladu z Uredbo Dublin III o tem obvestila Republiko Hrvaško, ki je 1. 12. 2022 odgovorila, da v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za njihovo obravnavo.

22. Prvi tožnik in druga tožnica sta na osebnem razgovoru in na zaslišanju na sodišču zatrjevala, da sta na Hrvaškem sicer res dala prstne odtise in podpisala dokumente, ki jih nista razumela, da pa tam nista zaprosila za mednarodno zaščito. Sodišče njune izpovedbe v zvezi s tem ni sprejelo iz naslednjih razlogov.

23. Iz podatkov baze EURODAC v upravnem spisu je razvidno, da sta prva dva tožnika v Republiki Hrvaški opredeljena s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so jima bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcema za azil (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013)6. V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin (drugi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Pri tem kot formalni dokaz šteje tudi zadetek v bazi EURODAC, s pomočjo katere je mogoče določiti odgovorno državo članico upoštevaje določila te uredbe, kolikor to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). Tožniki dokaza o nasprotnem niso ponudili, zato po presoji sodišča velja, kar izhaja iz zadevne baze. Na ugotovitev, da so tožniki vložili prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, pa nakazujejo tudi izjave prvih dveh tožnikov na osebnem razgovoru 2. 12. 2022, ko sta povedala, da so njihovo družino iz policijske postaje premestili center za tujce, ki ga je prvi tožnik nato lahko samovoljno zapustil in se vanj vrnil. To je lahko storil tako, da je na vhodu centra za tujce pokazal identifikacijsko kartico (z imenom, priimkom in fotografijo). Zaslišana sta potrdila, da je takšno kartico dobil vsak družinski član, pokazati so jo morali ob vstopu v restavracijo v centru. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da so tožniki v Republiki Hrvaški najkasneje 27. 9. 20227 zaprosili za mednarodno zaščito, v Sloveniji pa so zanjo zaprosili kasneje (t.j. 25. 10. 2022).

24. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III tudi določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU)8, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

25. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,9 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil10 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,11 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje12. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.13

26. V obravnavi zadevi ni sporno, da je druga tožnica sladkorna bolnica, ki je iz izvorne države s seboj prinesla zdravila za to bolezen. Na zaslišanju je prepričljivo in konsistentno izpovedala, da ima zaradi svoje bolezni hude težave in da potrebuje posebno dieto. Na to je opozorila v restavraciji azilnega doma v Zagrebu, vendar tega niso upoštevali in so ji še naprej dajali neprimerno prehrano (npr. kruh z medom). Zaradi tega so se ji zdravstvene težave še poslabšale, prosila je za zdravstveno pomoč, a je v Republiki Hrvaški ni dobila. Poleg tega ima tudi hipertenzijo oz. težave z visokim pritiskom. V Sloveniji so jo dobro oskrbeli, odpeljali so jo v bolnišnico, ji dali zdravila in infuzijo, posledično se je njeno zdravje izboljšalo. Resničnost tega dela njene izpovedi potrjuje dokazna listina »Ambulantni karton« Splošne bolnišnice Ptuj z dne 7. 10. 2022, ki jo tožena stranka ni prerekala. Slednja tudi ni ugovarjala izpovedi prvega tožnika, da je tudi on sladkorni bolnik.

27. Sporno tudi ni, da je tožnica pri prečkanju bosansko-hrvaške meje padla in si poškodovala nogo. Zaslišana je povedala, da jo je noga v hrvaškem azilnem domu tako bolela, da je bila zaradi tega stalno v sobi, ki jo je zapustila le, ko je odšla v restavracijo. Zaman je zaprosila za medicinsko pomoč, ni je dobila. Bolečine ji je poskušal lajšati njen mož tako, da ji je nogo masiral v topli vodi.

28. Po presoji sodišča je zato utemeljen tožbeni razlog, da drugi tožnici v azilnem domu v Zagrebu niso nudili ustrezne zdravstvene obravnave in pomoči, čeprav je zanjo zaprosila kot prosilka za mednarodno pomoč v azilnem postopku in je bila do nje upravičena na podlagi 4. točke prvega odstavka 52. člena Zakona o međunarodnoj i privremeni zaštiti14 Republike Hrvaške. Upoštevaje to okoliščino se sodišču poraja utemeljen dvom o tem ali bi Republika Hrvaška ob vrnitvi prvima dvema tožnikoma (tudi prvi tožnik je sladkorni bolnik) dejansko zagotovila zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebujeta15. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je od pristojnega hrvaškega organa v nekem drugem identičnem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni v t.i. dublinskem postopku, obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP oziroma v 4. členu Listine EU ter da imajo zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodnega varstva v tem postopku. Vendar po oceni sodišča takšno (pre)splošno zagotovilo ni niti zadostno niti preverljivo, saj ni mogoče ugotoviti v katerem primeru in v zvezi s katerimi okoliščinami ga je tožena stranka pridobila.

29. Dokazna ocena tožene stranke ne omogoča preizkusa tožbenih trditev o zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih glede zagotavljanja ustreznega zdravstvenega varstva, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Z izpodbijanim aktom je tožena stranka vse upravne zadeve tožnikov združila v en postopek, tožniki pa temu niso nasprotovali. Sodišče je zato tožbi v celoti ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), do ostalih trditev strank pa se ni opredeljevalo.

30. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka, glede na izjave druge tožnice o tem, da ji v azilnem domu na Hrvaškem niso nudili ustrezne zdravstvene pomoči in oskrbe, čeprav je zanjo zaprosila in je bila do nje upravičena, pristojne hrvaške organe pozvati k predložitvi zagotovila, da bo to prvima dvema tožnikoma v primeru vrnitve zagotovljeno. Šele nato bo lahko tožena stranka ob upoštevanju načela proste presoje dokazov ugotovila, ali so v Republiki Hrvaški podane zatrjevane sistemske pomanjkljivosti ali ne.16 V takem primeru toženi stranki namreč ne bo mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnikov ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.17 **K II. točki izreka**

31. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

32. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

33. Tožniki težko popravljivo škodo utemeljujejo s tem, da bi bili v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa izročeni Hrvaški. S tem bi bili izpostavljeni nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP in bi jim nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, tožbeni zahtevek pa ni očitno neutemeljen, zato je treba zagotoviti suspenzivnost izpodbijanega akta, saj bi bil sicer kršen 13. člen EKČP. 34. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi ne more temeljiti le na dejstvu, da bodo tožniki v nasprotnem primeru predani drugi državi članici EU na podlagi Uredbe Dublin III, ampak na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te predaje oziroma v povezavi z njo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda pa mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

35. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker tožena stranka ni prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati. Poleg tega ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.18

36. Ker so tožniki izkazali, da jim bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Istovetnost prvih dveh tožnikov je nesporno izkazana z njunim vozniškim dovoljenjem. To za ostale tožnike ne velja, saj so bile toženi stranki zanje predložene le fotokopije rojstnih listov. 3 AIDA-HR 2021update.pdf (asviumineurope.org) 4 AIDA - Country Report: Dublin Croatia, last updated: 22. 4. 2022 Dublin - Asylum Information Database I European Council on Refugees and Exiles (asviumineurope.org) 5 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (v nadaljevanju Recepcijska direktiva). 6 Ostali tožniki še niso dopolnili 14 let. V skladu s prvim odstavkom 17. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 se prstni odtisi vzamejo osebi, ki je dopolnila najmanj 14 let. 7 Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, da sta bila prva dva tožnika v Centralno bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito vnesena 19. 9. 2022, Republika Hrvaška pa je v svojem odgovoru 1. 12. 2022 zapisala, da sta za mednarodno pomoč na Hrvaškem zaprosila 27. 9. 2022. 8 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 9 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 10 Recepcijska direktiva 11 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 12 C-411/10 (88. točka). 13 Prav tam, 94. točka. 14 Narodne novine, št. 70/15, 127/17 15 Zaradi prepričljive izpovedi druge tožnice, da ji Republika Hrvaška ni nudila ustrezne zdravstvene zaščite, tega dvoma ne more ovreči zatrjevanje tožene stranke, da bo pristojnim hrvaškim organom ob predaji tožnikov predložila obrazec »Standardni obrazec za izmenjavo zdravstvenih podatkov pred izvedbo transferja« in da Uredba Dublin III temelji na načelu medsebojnega zaupanja med državami, ki jih ta uredba zavezuje. 16 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 23/2021 (66. točka obrazložitve). 17 Prav tam. 18 Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 (19. točka obrazložitve).