Jedro

Nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala (povečanje nad 30% vrednosti nepremičnine), se po izbiri upravičenca ne vrne ali se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali pa se vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Tako ne vzdrži pritožbeni očitek, da vlaganja pritožnika na obliko vrnitve nimajo vpliva.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28.1.2009 v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 19.5.2009 ugovoru nasprotnega udeleženca delno ugodilo tako, da je dne 11.6.2008 izdano začasno odredbo spremenilo tako, da ta ne velja za objekt restavracije, ki v naravi predstavlja prizidek k prvotnemu objektu (to je k stavbi hotela S..., kot je ta obstajal na dan 1.6.1946) in ki se nahaja na severni strani prvotnega objekta, in predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrnilo. V preostalem delu je ugovor nasprotnega udeleženca zoper začasno odredbo iz I. točke izreka sklepa opr. št. N 6/2002 z dne 11.6.2008 zavrnilo. Prav tako je zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov ugovornega postopka.

Nasprotni udeleženec se pritožuje zoper sklep z dne 28.1.2009 v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 19.5.2009 iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov v delu, s katerim je bil njegov ugovor zavrnjen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in še veljavno začasno odredbo z dne 11.6.2008 v celoti odpravi. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da iz vsebine ugovora izhaja, da začasni odredbi ugovarja le v delu, ki se nanaša na objekt restavracije. V ugovornih razlogih je nasprotni udeleženec napadel obstoj podlage za izdajo začasne odredbe, predvsem nevarnosti, da bo predmet denacionalizacije spremenjen v taki meri, da vrnitev v naravi ne bo več možna. Ker predlagatelj nobene druge nevarnosti ni zatrjeval, je nerazumljiva odločitev sodišča, da katerikoli del začasne odredbe vzdrži v veljavi. Začasna odredba, ki je ostala v veljavi, ni jasna in nedvoumna, saj ni jasno kateri del je ostal v veljavi. Neutemeljeni so razlogi sodišča, da je zakonodajalec v 88. členu ZDen mislil tudi na dejansko rabo in uživanje. Sodišče je torej zmotno ugotovilo, da gradbeni poseg na objektu restavracije predstavlja nevarnost, da bi bilo onemogočeno vračanje nepremičnine v naravi, saj naj bi se zaradi vlaganj bistveno otežilo, če ne onemogočilo, ugotavljanje vrednosti stvari po stanju ob podržavljenju in ob stanju po denacionalizaciji. Sodišče ob tem ne pojasni, zakaj bi vzdrževalna ali kakršna koli dela oz. vlaganja otežila ugotavljanje vrednosti stvari oz. predmeta denacionalizacije. Sodišče je kot razloge za obstoj nevarnosti izpostavilo domnevno oteženost ugotavljanja vrednost stvari, kar pa je izključno pravno in ne dejansko vprašanje. Vsaka dejanska nevarnost, ki naj bi grozila uveljavitvi nedenarnih terjatev predlagateljev, je izključena. Vlaganja po uveljavitvi ZDen ne morejo vplivati na obliko vrnitve podržavljenega premoženja, saj tako zakon izrecno določa. Sodišče svoje odločitve na noben drug način ni utemeljilo ali navedlo, pred kakšno drugo nevarnostjo naj bi začasna odredba predlagatelje varovala. Sodišče za izdajo dopolnilnega sklepa nima podlage v 327. členu ZPP, prav tako pa je izrek dopolnilnega sklepa vsebinsko v celoti neobrazložen.

Pritožbi nista utemeljeni.

Neutemeljen je očitek pritožnika, da je z ugovorom z dne 24.6.2008 zoper sklep o začasni odredbi z dne 11.6.2008 ugovarjal izdani začasni odredbi v celoti. Drži, da je pritožnik v ugovoru navajal, da ugovarja proti 1., 2., in 3. točki I. točke izreka sklepa o začasni odredbi, vendar pa se njegovi ugovorni razlogi nanašajo le na objekt restavracije, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo. Ker je sodišče prve stopnje po presoji ugovora pritožnika ob upoštevanju določila 32. člena ZDen ugotovilo, da se del parcele št. 363/12 k.o. ... na katerem stoji restavracija B., verjetno ne bo mogel vrniti v naravi, je ugovoru pritožnika utemeljeno ugodilo in začasno odredbo z dne 11.6.1008 spremenilo tako, da ta ne velja za objekt restavracije. Prav tako ni utemeljen očitek pritožnika o nejasnosti začasne odredbe. Iz izreka izpodbijanega sklepa namreč jasno in določno izhaja, za kateri objekt začasna odredba ne velja. Začasna odredba ne velja za objekt restavracije, ki v naravi predstavlja prizidek k prvotnemu objektu (to je k stavbi hotela S..., kot je ta obstajal na dan 1.6.1946) in ki se nahaja na severni strani prvotnega objekta.

Cilj začasne odredbe po 68. členu ZDen (1) je zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo zaradi vračanja premoženja v naravi oziroma v enaki obliki. ZDen v 88. členu določa, da z dnem njegove uveljavitve ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Namen določbe je, da se začasno, do odločitve o denacionalizacijskem zahtevku, ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet vračanja. Ko je denacionalizacijski zahtevek verjetno izkazan in obstoji nevarnost, da bi zavezanec kršil določbo 88. člena ZDen tako, da bi razpolagal s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, je zakon omogočil dodatno varovanje interesov upravičencev z določbo 68. člena ZDen. Tako se izkaže za neutemeljenega pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje za izdajo začasne odredbe ni imelo pravne podlage. Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja materialnopravno določilo 88. člena ZDen. Razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicujejo na določilo 272. člena ZIZ, pa se izkažejo za nepotrebne.

Pritožnik zoper izdano začasno odredbo v delu, ki se ne nanaša na restavracijo B., ni obrazloženo ugovarjal, zato sklep, s katerim je sodišče njegov ugovor delno zavrnilo, neutemeljeno izpodbija. Pri tem se pritožnik tudi neutemeljeno sklicuje na neobstoj nevarnosti po 272. členu ZIZ. V času odločanja o začasni odredbi je bilo z vmesnim sklepom Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici, opr. št. N 112/93 z dne 30.12.1994 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 421/95 z dne 18.5.1995 odločeno, da se upravičencu pokojnemu A. B. vrnejo nepremičnine pri vl. št. 411 k.o. ... s parc. št. 363/12, kar je s kupno pogodbo z dne 1.6.1946 prodal Državnemu gostinskemu podjetju S..., Ljubljana. Po obnovi postopka je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. N 6/2002 z dne 22.5.2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 902/2009 z dne 22.4.2009 ponovno odločilo, da je pokojni A. B. na podlagi 5. člena ZDen upravičen do denacionalizacije premoženja, ki mu je bilo na podlagi kupne pogodbe podržavljeno. Verjetnost dejanske in pravne podlage zahteve za vrnitev nepremičnine, razen restavracije glede katere je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bila zgrajena po letu 1946, je tako po presoji pritožbenega sodišča izkazana.

V 25. členu ZDen je določeno, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala (povečanje nad 30% vrednosti nepremičnine) po izbiri upravičenca ne vrne ali se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali pa se vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Tako ne vzdrži pritožbeni očitek, da vlaganja pritožnika na obliko vrnitve nimajo vpliva. Predlagateljica je s predloženimi fotografijami verjetno izkazala, da je nasprotni udeleženec začel z izvajanjem gradbenih del na nepremičnini, ki je predmet tega postopka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da morebitni gradbeni posegi predstavljajo nevarnost, da bi bilo onemogočeno vračanje v naravi. Da bi se zaradi vlaganj lahko bistveno otežilo, če ne že onemogočilo, ugotavljanje stvari po stanju ob podržavljenju in po stanju ob uveljavitvi ZDen, je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo. Določba 88. člena ZDen se namreč nanaša na vsako obliko razpolaganja s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku do denacionalizacije. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi vlaganja v nepremičnino, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, lahko vplivala na obliko vrnitve, je na podlagi 68. člena ZDen predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljeno ugodilo. Očitek pritožnika sodišču prve stopnje o napačni interpretaciji določila 88. člena ZDen, tako ni utemeljen.

Pritožnik tudi zmotno meni, da sodišče prve stopnje za izdajo dopolnilnega sklepa ni imelo pravne podlage. Njegovo pritožbo zoper sklep z dne 28.1.2009 je sodišče prve stopnje namreč povsem utemeljeno štelo za predlog za dopolnitev sklepa. Zato je na podlagi 327. člena ZPP v zvezi z določilom 37. člena ZNP pravilno izdalo dopolnilni sklep, ki ga je tudi ustrezno obrazložilo.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 37. člena ZNP pritožbi zavrnilo in sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih pritožnik ni priglasil. (1) Ur. l. RS/I, št. 27-1094/1991.