Jedro

Pravilno je izhodišče obeh organov, da se pri opredelitvi zemljišča upoštevajo podatki zemljiškega katastra. Podatki te uradne evidence imajo v skladu z ZUP značaj javne listine.

Izpodbijana odločba je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato je tožnica imela možnost ugovarjati uporabljenim podatkom šele v pritožbenem postopku. Pojasnila je, da gre pretežno za vodna zemljišča in opozorila na določbe ZV-1 o opredelitvi vodnih zemljišč in na ureditev njihovega vpisa v evidence. Tožnici bi bilo, glede na normativno ureditev vodnih zemljišč, treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča (določene parcele) vodna zemljišča. Podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča je v zemljiškem katastru prevzet podatek in ga ni mogoče dokazovati zgolj z vpisom v zemljiškem katastru. Sodišče je pri preveritvi tožbenih ugovorov vpogledalo v register nepremičnin, ki je javna evidenca. Med podatki, ki se evidentirajo v tem registru, je tudi dejanska raba nepremičnine (98. člen ZEN). Sporne parcele, so po dejanski rabi vodene kot vodno zemljišče, kar bi lahko kazalo, da je bilo dejansko stanje v postopku odmere zborničnega prispevka napačno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Kmetijsko-gozdarsko zbornice, št. 30-000321/2007 z dne 6. 11. 2008, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožnici kot zavezanki odmeril zbornični prispevek za leto 2007 v znesku 210,22 EUR (katastrski dohodek 5.255,49 EUR, osnova za odmero 5.255,49 EUR, odmera (4 % od osnove) 210,22 EUR), osnova za izračun zborničnega prispevka je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, zbornični prispevek pa je odmerjen v višini 4 % od osnove (1. točka izreka) ter v nadaljnjih točkah izreka določil še način plačila in izterjave. V obrazložitvi je povzel določbe 8. in tretje alineje prvega odstavka 23. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 10. člena Zakona o Kmetijsko gozdarski zbornici (v nadaljevanju ZKGZ), ki določajo podlago za odmero zborničnega prispevka, ter določbe Sklepa o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka, ki določajo način plačila in izterjavo v primeru neplačila.

Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopno odločbo, sklicujoč se na določbe ZKGZ. Ugotovil je še, da je iz tam navedenih zemljiškoknjižnih izpiskov razvidno, da je bila tožnica v letu 2007 lastnica kmetijskih zemljišč in gozdov, kar je prvostopni organ pravilno upošteval pri izračunu višine zborničnega prispevka. Ni pomembno, kakšne dejavnosti tožnica opravlja. Na pritožbene ugovore, ki se nanašajo na zemljišča, ki so s prostorskimi akti opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, je pojasnil, da se glede obsega in vrste rabe uporabljajo podatki iz zemljiškega katastra. V ZKGZ ni določeno, da se nezazidana stavbna zemljišča ne štejejo pri odmeri zborničnega prispevka. Za vodna zemljišča pa velja Zakon o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in mora (pri)tožnica kot lastnica urediti vpis voda v zemljiški kataster in se ne more sklicevati na neurejen zemljiški kataster in neusklajenost stanja v evidencah s stanjem v naravi. Zemljišče, na katerem se opravlja kmetijska dejavnost, pa je po mnenju organa vsako zemljišče, ki ima zemljiškokatastrsko kulturo in se zanj odmerja katastrski dohodek. Vrsta rabe, katastrska kultura, katastrski razred in katastrski dohodek se izkazuje z izpisom iz zemljiškega katastra. Tudi obravnavana zemljišča so kmetijska zemljišča, za katera se ugotavlja katastrski dohodek. Višina zborničnega prispevka pa je bila tudi pravilno ugotovljena na podlagi katastrskega dohodka.

Tožnica je vložila tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navedla je, da odločbi primarno ugovarja zaradi zastaranja pravice do izterjave in zastaranja pravice do odmere. Po 25. b členu ZKGZ se za postopek izterjave smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pa v 125. členu določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek plačati. Ker je od zapadlosti obrokov za plačilo zborničnega prispevka minilo že več kot 5 let, je izterjava že zastarala. V zvezi s tem je tudi relevantno, da pritožba zoper prvostopno odločbo ob smiselni uporabi pravil po ZDavP-2 ni zadržala izvršitve izpodbijane odločbe, kar očitno meni tudi prvostopni organ, ki je 2. 1. 2014 izdal sklep o davčni izvršbi za prispevek za leto 2011. Zastarala je tudi odmera prispevka. Med izdajo prvostopne in drugostopne odločbe je preteklo že več kot 5 let. Ker se odločba o odmeri izda kot upravna odločba, za upravni postopek pa velja, da je postopek na prvi in drugi stopnji razumljen kot celota, pridobi odločba pravne učinke šele z njeno dokončnostjo. V nadaljevanju je še navedla, da ji ni bil za leto 2007, niti za nobeno drugo leto, ugotovljen katastrski dohodek. Po Zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka (2005) je to dohodek od rastlinskih pridelkov in dohodek od živinoreje, tožnica pa pridobiva svoje dohodke s proizvodnjo električne energije. Zemljišča, ki jih ima v lasti za izvajanje dejavnosti proizvodnje električne energije, so v naravi v pretežni meri voda – reka ... in vodna zemljišča, na območju samih objektov hidroelektrarn pa zazidana stavbna zemljišča. V nobenem primeru to niso kmetijska zemljišča. V skladu z ZV-1 ima tožnica sklenjene koncesijske pogodbe za svoje hidroelektrarne. Določitev vodnih zemljišč in njihov vnos v zemljiški kataster na območju celotne države in s tem tudi na območju hidroelektrarn je na podlagi 182. člena, 186. člena in 188. člena ZV-1 obveznost države in posledično Geodetske uprave RS. Vodna zemljišča je treba v 10 letih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti določiti in vnesti v kataster. Glede opredelitve vodnih zemljišč se tožnica sklicuje na opredelitev v drugem odstavku 186. člena v povezavi z drugim odstavkom 182. člena. Za takšna zemljišča pa gre v povezavi z odmero zborničnega prispevka po izpodbijani odločbi. Podatki zemljiškega katastra in njihova povezava z lestvicami katastrskega dohodka v konkretnem primeru niso pravilni in jih ni mogoče upoštevati kot osnovo za določitev zborničnega prispevka. Dejansko gre za vodne površine in vodna zemljišča in ne za kmetijska zemljišča. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži povrnitev njenih stroškov.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Odločitvi prvostopnega organa, s katero je tožnici naloženo plačilo zborničnega prispevek A, tožnica ugovarja z razlogom, da ni zavezanka za plačilo tega prispevka, ker zemljišča, v zvezi s katerimi ji je bila odmerjena ta dajatev, niso kmetijska zemljišča. V skladu z določbami ZKGZ zbornični prispevek A plačujejo pravne osebe, ki so lastnice kmetijskih zemljišč oziroma gozdov na območju Republike Slovenije (prva alineja prvega odstavka 10. člena v zvezi s 23. členom ZKGZ). Osnova za zbornični prispevek A je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za preteklo leto po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka (drugi odstavek 23. člena ZKGZ).

Prvostopna odločba dokazne podlage za dejstva, na temelju katerih je bilo tožnici naloženo plačilo zborničnega prispevka, ne vsebuje. V odločbi je naveden le znesek katastrskega dohodka kot osnove za odmero. V spisu je seznam parcel, ki ga je sestavil sam prvostopni organ, in v katerem se kot vir podatkov navaja skupna baza zemljiškega katastra. Drugostopni organ se v svoji odločbi sklicuje na zemljiškoknjižne podatke o lastništvu tožnice ter na splošni ravni pojasnjuje, katera zemljišča je šteti za kmetijska zemljišča, tožnico pa pouči, da mora poskrbeti za spremembe v zemljiškem katastru, če njegovi podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Iz teh obrazložitev pa sodišče, ob tožničinih ugovorih, kakršne je uveljavljala že v postopku odmere, ne more preveriti, ali so pravilno ugotovljena dejstva, ki zapolnjujejo zakonski dejanski stan, ob katerem bi bilo tožnici mogoče naložiti plačilo zborničnega prispevka.

Tožnico je mogoče uvrstiti med zavezance za plačilo zborničnega prispevka A, če je lastnica kmetijskih zemljišč, za katera se ugotavlja katastrski dohodek. Katastrski dohodek je pavšalna ocena dohodka, ki ga je v kmetijski in gozdarski proizvodnji mogoče doseči s krajevno običajno ravnijo pridelave na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, zato se tožnica ne more uspešno sklicevati, da se ukvarja z dejavnostjo proizvodnje električne energije. Zakonska podlaga za odmero prispevka je že lastništvo kmetijskih zemljišč. Vendar pa tožnica ugovarja tudi, da zemljišča, na katera se nanaša odmera, niso kmetijska zemljišča, temveč pretežno vodna zemljišča, kot jih določa ZV-1. Šlo naj bi za reko ... (ki je po Prilogi k ZV-1 navedena v seznamu voda 1. reda) in vodna zemljišča, na območju samih objektov hidroelektrarn pa zazidana stavbna zemljišča, tožnica pa ima v skladu z ZV-1 sklenjene koncesijske pogodbe za svoje hidroelektrarne.

Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) določa, da se v zemljiškem katastru kot temeljni evidenci podatkov o zemljiščih (4. člen) vodijo podatki o dejanskih rabah zemljišč, pri čemer ločimo kmetijska, gozdna, vodna, neplodna in pozidana zemljišča (prvi odstavek 23. člena). V smislu navedene določbe je torej kot kmetijsko šteti zemljišče, ki je po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirano kot kmetijsko zemljišče. Glede na navedeno je pravilno izhodišče obeh organov, da se pri opredelitvi zemljišča upoštevajo podatki zemljiškega katastra. Podatki te uradne evidence imajo v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) značaj javne listine (179. člen). Za javne listine velja domneva, da so dejstva, ki se v listini potrjujejo, resnična. Stranka pa lahko dokazuje, da dejstva, ki so navedena v potrdilu, niso resnična. V tem smislu je tožnici treba dopustiti ugovarjanje dejanskega stanja v obsegu preverjanja pravilnosti podatka, vpisanega v zemljiškem katastru.

Izpodbijana odločba je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato je tožnica imela možnost ugovarjati uporabljenim podatkom šele v pritožbenem postopku. V pritožbi je pojasnila, da gre pretežno za vodna zemljišča in opozorila na določbe ZV-1 o opredelitvi vodnih zemljišč in na ureditev njihovega vpisa v evidence. Drugostopni organ se je v zvezi s temi ugovori skliceval na podatke zemljiškega katastra, ki naj bi izkazovali, da so tožničina zemljišča po dejanski rabi kmetijska zemljišča. Sodišče se strinja z drugostopnim organom, da je bila tožnica dolžna poskrbeti za spremembe vpisa dejanskega rabe na kmetijskih zemljiščih v zazidana zemljišča in se v tem obsegu ne more sklicevati na neusklajenost podatkov zemljiškega katastra s stanjem v naravi. Meni pa, da bi ji bilo, glede na normativno ureditev vodnih zemljišč, treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča (določene parcele) vodna zemljišča. Opredelitev vodnega zemljišča vsebuje ZV-1, ki v 11. členu določa, da je vodno zemljišče tisto zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali začasno prisotna in se zato oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere, ki določajo vodni in obvodni ekosistem. Mejo vodnega zemljišča določi ministrstvo, pristojno za vode (način določanja meje predpisuje Pravilnik o podrobnejšem načinu določanja meje vodnega zemljišča tekočih voda). Podatek o meji vodnega zemljišča se vodi v vodnem katastru (slednji je bil uveljavljen s spremembo ZV-1, Uradni list RS, št. 57/2008, ki je pričel veljati 25. 6. 2008, torej je veljal že v času izpodbijane odločbe), v zemljiški kataster se podatek o vodnem zemljišču prevzame kot dejanska raba (12. člen). ZV-1 še določa, kot navaja tožnica, da vodna zemljišča celinskih voda določi ministrstvo v desetih letih od uveljavitve tega zakona (186. člen ZV-1). Podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča je torej v zemljiškem katastru prevzet podatek in ga ni mogoče dokazovati zgolj z vpisom v zemljiškem katastru. Ob tem sodišče dodaja, da je pri preveritvi teh tožbenih ugovorov vpogledalo v register nepremičnin, ki je javna evidenca in po vsebini večnamenska zbirka podatkov o nepremičninah, ki se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi (96. člen ZEN). Med podatki, ki se evidentirajo v tem registru, je tudi dejanska raba nepremičnine (98. člen ZEN). Sodišče primeroma navaja, da so parcele npr. parc. št. 85, 88, del 72/2, k.o. ..., po dejanski rabi vodene kot vodno zemljišče, kar bi lahko kazalo, da je bilo dejansko stanje v postopku odmere zborničnega prispevka napačno ugotovljeno.

V ponovnem postopku, v katerega po odpravi izpodbijane odločbe sodišče zadevo vrača, bo prvostopni organ moral ponovno preveriti dejansko rabo zemljišč, ki jih je upošteval pri odmeri zborničnega prispevka, v času, relevantnem za to odmero. Hkrati pa se bo moral prvostopni organ opredeliti še do tožbenega ugovora zastaranja pravice do odmere in zastaranja pravice do izterjave spornega zborničnega prispevka, do katerega se sodišče v tem upravnem sporu ni opredelilo glede na vsebino presoje tega upravnega spora, torej ali je bil akt, s katerim je bil odmerjen zbornični prispevek tožnici za leto 2007, izdan v letu 2008, pravilen in zakonit, torej ali je bil izdan na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava ter ugotovilo, kot že navedeno zgoraj.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z 22 % DDV. Sodno takso bo sodišče tožnici vrnilo po uradni dolžnosti po ZST-1.