Jedro

Glede na to, da pritožnik ne pojasni, zakaj da ni pričakovati, da bi se v bodoče obdolženec ali pa oškodovanka še znašla v takšnih okoliščinah, v kakršnih naj bi bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, tudi ne more imeti posebne teže pritožbeni očitek češ, da je sodišče prve stopnje pozabilo upoštevati dejstvo, da naj bi bilo sedaj obravnavano kaznivo dejanje izvršeno v času močne vinjenosti obdolženca kot tudi oškodovanke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženega S. R. (ob razglasitvi sodbe) podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po tem sklepu sme pripor trajati do nastopa kazni, najdlje pa do izteka kazni, izrečene s sodbo I K 51304/2020 z dne 28. 10. 2020. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, da torej sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor ne podaljša temveč odpravi, oziroma nadomesti z milejšim ukrepom in sicer s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V točkah 11, 12, 14, zlasti v točki 15 pritožbeno izpodbijanega sklepa je decidirano pojasnjeno, da je bil poseg v obdolženčevo pravico do svobode odrejen zaradi varovanja tudi točno določene oškodovanke, torej oškodovanke, ki je navedena v obtožnem predlogu, v zvezi s katerim je bila obdolžencu izrečena nepravnomočna obsodilna sodba. Tako ne morejo biti pomanjkljivi razlogi izpodbijanega sklepa glede vprašanja proti komu naj bi obstajala obdolženčeva ponovitvena nevarnost. Druga pritožbeno uveljavljena kršitev, takoimenovana protispisnost, ki jo pritožnik vidi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ker da razlogi nasprotujejo samim dejstvom, izhajajočim iz listinskih in drugih dokazov, pa ostaja na tako načelni ravni, da je ni moč preizkusiti, zaradi česar ne more biti utemeljena.

6. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče v celoti deli mnenje sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost v smislu določila 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

7. Res je, da zgolj teža ali pa način storitve kaznivega dejanja sam zase ne moreta biti razlog za zaključek o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, zagovornik pa sicer ne pojasni, zakaj ti dve okoliščini, kot objektivni okoliščini (v povezavi z drugimi okoliščinami) naj ne bi bili relevantni za zaključek o ponovitveni nevarnosti. Sodišče je razen teh citiranih objektivnih okoliščin, na obdolženčevo ponovitveno nevarnost sklepalo tudi upoštevaje subjektivne okoliščine, torej okoliščine na strani obdolženca, ko je izpostavilo, da je moč že iz samega načina storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sklepati na obdolženčeve določene subjektivne lastnosti, torej na njegovo brutalnost, agresivnost, intenzivnost ter vztrajnost pri kriminalni udeležbi. Razen tega pa je sodišče prve stopnje izpostavilo še drugo, tehtno okoliščino subjektivne narave, torej dejstvo, da je obdolženec specialni povratnik, ko mu je bila v zvezi z nasiljem na škodo iste oškodovanke že tretjič izrečena (sedaj sicer nepravnomočna) obsodilna sodba. Kot posebej relevantno pa je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi dejstvo, da je bila prejšnja obsodilna sodba izrečena za kaznivo dejanje, ki ga je obdolženec storil tekom preizkusne dobe, ko je očitno, da ga tudi pretnja izvršitve zaporne kazni ni odvrnila od nadaljnje kriminalne udeležbe. Vse te okoliščine, tako objektivne, kot tudi citirane subjektivne okoliščine, je sodišče prve stopnje korektno ovrednotilo in na tej podlagi je razumno zaključilo, da je pri obdolžencu podana izrazita ponovitvena nevarnost. Pritožnik ne pojasni v čem naj bi se sodišče prve stopnje nepopolno opredelilo do posameznih okoliščin, relevantnih za presojo ponovitvene nevarnosti.

8. Nepravnomočna obsodilna sodba sama zase res ne more biti temeljni pogoj za podaljšanje pripora, a sodišče prve stopnje je to dejstvo upoštevalo v kontekstu, da je bil s to obdolžencu izrečeno nepravnomočno obsodilno sodbo v celoti potrjen utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Na ta način je sodišče prve stopnje argumentiralo utemeljen sum, ki pa je temeljni pogoj za odreditev, oziroma podaljšanje pripora. Glede na izrazito obdolženčevo ponovitveno nevarnost, kot že izpostavljeno storitev kaznivega dejanja tekom preizkusne dobe, obdolženčev kriminalni recidiv kratek čas po prestani zaporni kazni, sodišče prve stopnje, ko je presojalo izrazitost obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, utemeljeno ni posebne teže pripisovalo dejstvu, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje priznal, se zanj pokesal, saj glede na navedeno te okoliščine ne morejo biti garant, da bi se obdolženec v bodoče vzdržal kriminalne udeležbe.

9. Glede na to, da pritožnik ne pojasni, zakaj da ni pričakovati, da bi se v bodoče obdolženec ali pa oškodovanka še znašla v takšnih okoliščinah, v kakršnih naj bi bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, tudi ne more imeti posebne teže pritožbeni očitek češ, da je sodišče prve stopnje pozabilo upoštevati dejstvo, da naj bi bilo sedaj obravnavano kaznivo dejanje izvršeno v času močne vinjenosti obdolženca kot tudi oškodovanke.

10. Sodišče prve stopnje je opravilo test sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa in pravilno zaključilo, da pravica oškodovanke do njene varnosti odtehta obdolženčevo pravico do svobode gibanja. Glede na obdolženčevo izrazito ponovitveno nevarnost, ko je bil tokrat (nepravnomočno) spoznan za krivega že tretjega kaznivega dejanja na škodo iste oškodovanke, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je moč oškodovankino varnost zagotoviti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom. S tem je implicite odgovorilo tudi na vprašanje, zakaj milejši ukrep, tudi pritožbeno predlagani hišni pripor, ne pride v poštev. Tako kot zagovornik v zvezi z utemeljenim sumom in v zvezi s ponovitveno nevarnostjo ne navaja novih okoliščin oziroma okoliščin, ki bi bile drugačne kot so bile ob odreditvi pripora, ne navaja tudi spremenjenih okoliščin glede vprašanja sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora, zaradi česar tudi tokratnemu problematiziranju zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora ni bilo moč priznati uspeha.

11. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.