Jedro

Posebna revizija je sicer zakonsko urejena le za d.d., vendar je kot ukrep za pregled in nadzor dela poslovodij mogoča tudi pri d.o.o., pri čemer se smiselno uporabljajo pravila delniškega prava. V skladu z drugim odstavkom 510. člena ZGD-1 družbeniki odločajo na skupščini praviloma z večino oddanih glasov. Torej večina postavi poslovodjo po četrti alineji 505. člena ZGD-1 (če nima družba nadzornega sveta po četrtem odstavku 515. člena ZGD-1) in imenuje posebnega revizorja. Če ga imenuje, pa je pri njem podan utemeljen dvom o pristranskosti ali drugi utemeljeni razlogi, kar zatrjuje predlagatelj, potem morajo imeti manjšinski družbeniki pravico sodno uveljaviti pravico po sodnega imenovanja drugega posebnega revizorja po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1, sicer je odločanje na skupščini namenjeno samemu sebi. Enako velja za primer, če skupščina zavrne predlog po drugem odstavku 318. člena ZGD-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi v izpodbijani II. in III. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo zahtevo za udeležbo (I. točka izreka). Zavrglo je predlog predlagatelja za postavitev novega posebnega revizorja, podredno za zamenjavo posebnega revizorja (II. točka izreka). Predlagatelju je naložilo, da je dolžan v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti nasprotnemu udeležencu stroške 7.030,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da ni pogojev za imenovanje posebnega revizorja, ker nasprotni udeleženec ni d.d., ampak d.o.o.. Glede na posebno ureditev d.o.o., ki se v bistvenem razlikuje od d.d., družbenikom ta pravica ne pripada, razen, če je določena v družbeni pogodbi, kar v konkretnem primeru ni podano in ni bilo sporno. Navedeno samo po sebi ne pomeni, da družbeniki v d.o.o. ne smejo glasovati oziroma odločati o postavitvi posebnega revizorja. Podlago jim daje bodisi družbena pogodba, če ima o tem posebne določbe, kar ni primer nasprotnega udeleženca in med strankama ni sporno, bodisi 505. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Tudi kolikor družbeniki odločajo o imenovanju posebnega revizorja in ne sprejmejo takšnega sklepa, slednje ne bi pomenilo, da predstavlja podlago, da bi lahko družbenik terjal imenovanje posebnega revizorja preko sodišča. 2. Zoper II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo predlagatelj po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1). V pritožbi navaja, da si je pravna teorija edina, da je dopustna analogna uporaba določb d.d. za d.o.o. in da 522. člen ZGD-1 ni taksativno naštel področij smiselne uporabe d.d., temveč se je le želel izogniti ponavljanju glede navedenih vprašanj, ne izključiti vsakršno analogno uporabo določb d.d. za zapolnjevanje pravnih praznin v ureditvi d.o.o.. Glede dometa 318. člena ZGD-1 sodna praksa kontinuirano dovoljuje imenovanje posebnega revizorja tudi v d.o.o., tako sklepi VSC II Cpg 181/2018, VSK Cpg 56/2019, VSK Cpg 112/2019, VSL I Cpg 248/2020. Tako je jasno, da je smiselna uporaba določb d.d. dovoljena in na mestu tudi za d.o.o., posledično se 318. člena ZGD-1 o posebni reviziji in druge določbe splošne koorporacijske narave nedvomno smiselno uporabljajo za nasprotnega udeleženca d.o.o., saj gre za elementarne institute korporacijskega prava. Če že naj bi skupščina imela pristojnost izglasovati oziroma zavrniti postavitev posebnega revizorja in temu sodišče ne oporeka v primeru d.o.o., je takšna pravica brez vrednosti oziroma vsebine, če ni iztožljiva preko sodišča. Ravno na ta aspekt učinkovitosti pravice do posebnega revizorja je opozorilo Ustavno sodišče, nikakor pa ni odreklo pravice do posebne revizije v d.o.o., to niti ni bilo predmet ustavosodne presoje.

3. Nasprotni udeleženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljeni so sicer očitki predlagatelja: (-) da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, (-) da nima razlogov o odločilnih dejstvih in nosilnih pravnih argumentih, (-) da sta podana pritožbena razloga po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Utemeljen pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava, posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Predlagatelj se utemeljeno sklicuje na razlago 522. člena ZGD-1 o smiselni uporabi določb o delniški družbi za d.o.o. v literaturi. Obstaja področje, na katerem zakon za obe družbi uporablja enak instrumentarij, enake pravne kategorije, ki imajo v obeh družbah enake funkcije. V takih primerih bi bila analogna uporaba določb o d.d. dopustna. ZGD-1 se je s 522. in drugimi členi želel le izogniti ponavljanju glede navedenih vprašanj, ne pa izključiti vsakršno analogno uporabo določb o d.d. za zapolnjevanje praznin v ureditvi d.o.o.1. Torej je načeloma treba uporabiti institute iz delniškega prava tudi, če ti niso izrecno zajeti v 522. členu ZGD-1. Tak institut delniškega prava je zagotovo predlagana posebna revizija po 318. členu ZGD-1. 7. Že sodišče prve stopnje se sklicuje na 505. člen ZGD-1, ki ureja odločanje družbenikov na skupščini (17. točka obrazložitve sklepa). V pristojnost družbenikov spada tudi odločanje o ukrepih za pregled in nadzor dela poslovodij po šesti alineji 505. člena ZGD-1. To zakonsko pooblastilo je neodvisno od kontrolne pravice iz prvega odstavka 512. člena ZGD-1, ki pripada vsakemu družbeniku posamezno. Ukrepi za pregled in nadzor dela poslovodij so predvsem: pridržanje dajanja soglasij k pravnim poslom določene vrste ali določenega obsega, periodično poročanje družbenikom v zvezi z vodenjem poslov, dajanje rednih informacij o določenih zadevah in podobno. Poseben pomen ima posebna revizija, ki je sicer zakonsko urejena le za d.d., vendar je kot ukrep za pregled in nadzor dela poslovodij mogoča tudi pri d.o.o., pri čemer se smiselno uporabljajo pravila delniškega prava2. Tudi iz sodne prakse, ki jo citira predlagatelj, izhaja, da sodišča dopuščajo posebno revizijo pri d.o.o..

8. Predlagatelj utemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da kolikor družbeniki vseeno odločajo o imenovanju posebnega revizorja in ne sprejmejo sklepa, slednje ne pomeni podlage, da bi lahko družbenik terjal imenovanje posebnega revizorja preko sodišča (17. točka obrazložitve sklepa). Prav ima, da je je takšna odločitev brez vrednosti oziroma vsebine. V skladu z drugim odstavkom 510. člena ZGD-1 družbeniki odločajo na skupščini praviloma z večino oddanih glasov. Torej večina postavi poslovodjo po četrti alineji 505. člena ZGD-1 (če nima družba nadzornega sveta po četrtem odstavku 515. člena ZGD-1) in imenuje posebnega revizorja. Če ga imenuje, pa je pri njem podan utemeljen dvom o pristranskosti ali drugi utemeljeni razlogi, kar zatrjuje predlagatelj, potem morajo imeti manjšinski družbeniki pravico sodno uveljaviti pravico po sodnega imenovanja drugega posebnega revizorja po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1, sicer je odločanje na skupščini namenjeno samemu sebi. Enako velja za primer, če skupščina zavrne predlog po drugem odstavku 318. člena ZGD-1. 9. Sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo zadeve, pa bi jo glede na podano razlago zakona moralo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Predlagatelj v pritožbi primarno predlaga, da naj sodišče druge stopnje samo vsebinsko odloči o zadevi in izda sklep o imenovanju, podredno zamenjavi posebnega revizorja, kar naj bi bilo skladno s splošnim načelom ekonomičnosti postopka in specialnim načelom hitrosti gospodarskega nepravdnega postopka, kar naj bi terjala ustavna pravica do sojenja v razumnem roku. Vendar sodišče druge stopnje tega ni moglo storiti, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo relevantnih dejstev v zvezi z obema predlogoma3, ni ugotavljalo identitete primarnega predloga s skupščinskim sklepom, ni se opredelilo do relevantnih ugovorov nasprotnega udeleženca. Glede na vsebino izpodbijanega sklepa zakon tudi ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče opraviti pritožbeno obravnavo4. Zato je ugodilo pritožbi predlagatelja, razveljavilo sklep v izpodbijanem delu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s v zvezi s 366. členom ZPP in z 42. členom ZNP-1).

10. V novem postopku naj sodišče prve stopnje najprej upošteva, da je nasprotni udeleženec po novi pooblaščenki v vlogi z dne 16. 9. 2021 pripoznal zahtevek iz predloga (list. št. 158, 159). Sicer naj ponovno odloči o predlogu in upošteva napotke v prejšnjem sklepu sodišča druge stopnje z dne 12. 5. 2021 (list. št. 107 spisa).

11. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 B. Zabel, ZGD-1 s komentarjem, 3. knjiga, GV založba Ljubljana, 2007, stran 216. 2 P. Podgorelec, Informacijske pravice družbenikov, GV Založba Ljubljana 2007, str. 88, 89; S. Prelič in drugi, Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba Ljubljana 2009, str. 176. 3 Sodišče druge stopnje ne more napisati odločbe sodišča prve stopnje, če je nepravilno zavrglo tožbo oziroma predlog (N. Betetto, Novela ZPP-E – prvi vtisi o novostih v postopku s pritožbo in revizijo; https://www.pf.um.si/site/assets/files/3613/8_mag__nina_betetto_vrhovno_sodie_rs.pdf). 4 Sklepi VS RS Cpg 11/2019, Cp 30/2019, Cp 7/2019, Cp 32/2018, Cp 30/2018.