Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi morali slovenski organi pregona, po prejemu sporočila Interpola v Beogradu z dne 24.3.2005, da je podan utemeljen sum, da je B. B. na območju Srbije ponovno storil umor na grozovit način, in glede na podatke o njegovem načinu življenja, o njegovih značajskih lastnostih in vloženih kazenskih ovadbah, sprejeti odločitev, da je kljub temu, da odstop kazenskega pregona po srbskem pravu ni bil mogoč, zaradi varstva premoženja in ljudi v Republiki Sloveniji smotrno v skladu s 122. členom tedaj veljavnega KZ za kaznivo dejanje umora C. C. v Srbiji uvesti kazenski postopek tudi v Sloveniji in predlagati odreditev pripora (202. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi ni bilo nobenih okoliščin, zaradi katerih bi morali biti po 124. členu KZ izpolnjeni posebni pogoji za pregon. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je bila, glede na vse zgoraj navedene okoliščine, smotrnost takšnega postopka zaradi nujnosti odreditve pripora v obravnavanem primeru tako očitna, da ta opustitev organov pregona predstavlja takšen odstop od potrebne strokovne skrbnosti, da je njihovo ravnanje mogoče oceniti kot protipravno.

Upoštevajoč, da je bil B. B. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja oboroženega ropa v priporu od 4.4.2005 do 1.12.2005 je pravilna ocena sodišče druge stopnje, da bi bil tudi pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora na grozovit način zagotovo podaljšan do zaključka kazenskega postopka, s tem pa bi mu bilo preprečeno, da bi ponovno moril, kar je nenazadnje tudi namen tega instituta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki so s tožbo z dne 22. 9. 2006 od sodišča zahtevali, naj razsodi, da jim je tožena država dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi smrti žene in matere A. A., ki jo je dne 24.2.2006 umoril sedaj že pokojni B. B. Navedli so, da je bila zaradi umora C. C. dne 18. 11. 2004 v Srbiji zoper B. B. že 1. 4. 2005 predlagana izdaja mednarodne tiralice. Menijo, da je podana odškodninska odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ker bi slovenski organi pregona morali zoper B. B. zaradi umora v Srbiji tudi v Sloveniji začeti kazenski postopek in ga pripreti, s čimer bi preprečili umor A. A. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je ugodilo njihovi pritožbi in je sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov po podlagi utemeljen.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnikov zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker: je spremenilo dejansko stanje brez glavne obravnave in s tem kršilo njeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP); je ni seznanilo s svojim pravnim naziranjem, s čimer bi ji dalo možnost, da bi uveljavljala kršitve postopka, storjene pred sodiščem prve stopnje, saj nekateri dokazi glede podlage za odškodninsko odgovornost niso bili izvedeni, zlasti zaslišanje prič in vpogled v dva spisa. Toženka opozarja, da teh kršitev ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, ker je sodišče jasno dalo vedeti, da bo zahtevek zavrnilo (2., 22. člen in 25.člen URS); sodba nima dejstev o drugih elementih odškodninske odgovornosti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in relativna bistvena kršitev 315. člena ZPP); so ugotovitve sodišča v nasprotju s trditvami tožnikov – ti so trdili le, da dokazi, ki jih je Slovenija prejela od Srbije kažejo, da je B. B. najverjetneje povezan z umorom v Srbiji, da je torej na kraju umora bil, sodišče pa zaključi, da ti dokazi izkazujejo, da je B. storilec (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP); ker je sodišče druge stopnje prekoračilo trditveno podlago, ko je ugotovilo, da so bili podani razlogi za kazenski pregon in da je bil B. neutemeljeno izpuščen iz pripora, saj je bil iz pripora izpuščen, ker je bil oproščen kaznivega dejanja ropa v ...

5. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da so slovenski organi pregona ravnali protipravno, ker: mora ravnanje državnih organov zato, da je protipravno, nasprotovati običajni metodi dela, tako da je protipravnost jasna in očitna, kršitev pravnih norm pa dovolj huda in brez razlogov; ni res, da bi imela policija dovolj dokazov za vložitev kazenske ovadbe in za odreditev pripora; ugotovitve sodišča ostajajo na pavšalni ravni, saj navaja le, da Republika Slovenija ni dovolj ažurno in kooperativno sodelovala s Srbijo in ni pridobila dodatnih dokazov; je sicer res, da v tujini opravljena preiskovalna dejanja veljajo tudi pri nas, vendar mora država razpolagati z verodostojnimi zabeležkami; iz komentarja Zakona o kazenskem postopku na str. 1090 tudi izhaja, da pravosodni organi Republike Slovenije ne morejo odločati o uvedbi kazenskega pregona na podlagi obtožnega akta druge države; bi za uvedbo preiskave morali razpolagati ne le z navedbami o obstoju dokazov, ampak s samimi materialnimi dokazi (zapisniki o ogledu, izvedenstvom o DNK profilu); na podlagi obvestil, ki so jih imeli na razpolago, slovenski organi pregona niso mogli sami oceniti časovnih in krajevnih okoliščin dejanja ter vzročne zveze. Zgolj obvestilo o ujemanju DNK ni zadosten dokaz za odreditev pripora, saj iz tega ni mogoče sklepati, da je prav ta oseba izvršila umor. Za odreditev pripora mora biti podan utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje (210. člen ZKP), ta pa na podlagi listin, s katerimi so razpolagali slovenski organi pregona, ni bil izkazan (I Ips 55/99 in 100/2000, 89/2002, 153/2005). Bistven bi bil zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja, poleg tega še zapisniki o opravljenih razgovorih s pričami, zapisniki o zasegu predmetov, o analizi najdenih sledi; B. B. dejanj ni nikoli priznal, zato razgovor z njim ne bi prinesel nikakršnih rezultatov, zapisnik o zaslišanju pa bi se lahko uporabil le, če bi imel ob tem odvetnika; grožnja nedoločenemu krogu oseb ni razlog za pripor, za pripor tudi ni pomembna narava kaznivega dejanja, ampak okoliščine konkretnega primera; za opravljanje dejanj policije po 148. členu ZKP sicer res zadošča verjetnost razlogov za sum, za vložitev kazenske ovadbe in začetek preiskave pa že utemeljen sum; ni pravilna ocena, da je bila RS premalo aktivna, da bi od Srbije prejela zahtevo za prevzem pregona, saj je to stvar diskrecije države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno in druga država po ZKP nima možnosti, da bi kakorkoli lahko prisilila drugo državo, da to stori; Srbija na dopise RS ni odgovarjala (dopisi 19.5.2005, 16.2.2006, 15.3.2006, 17.3.2006); višje sodišče v 12. točki obrazložitve sodbe napačno navede, da je nepravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko RS prevzela kazenski pregon le na podlagi zahteve Srbije, saj je določba 520. člena ZKP popolnoma jasna; je po tretjem odstavku 563. člena srbskega ZKP odstop pregona možen le za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen zapora do 10 let, za kaznivo dejanje umora na grozovit način pa je po 47. členu srbskega Krivičnog zakonika predpisana kazen najmanj 12 let zapora in je zato očitek, da je Republika Slovenija delovala neažurno, neutemeljen; je napačna ugotovitev višjega sodišča, da v predkazenskem postopku še ni treba, da so podane okoliščine, ki so obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja. S privedbo osumljenca k preiskovalnemu sodniku se predkazenski postopek konča in se začne kazenski postopek in morajo biti te predpostavke takrat izkazane, še zlasti za odreditev pripora; ocena pristojnih organov v zadevi B., da dokazi, s katerimi razpolagajo, ne zadoščajo za kazensko ovadbo in odreditev pripora nikakor ne nasprotuje sodni praksi. Pristojni organi so ravnali v skladu s standardom skrbnega strokovnjaka. Prav ravnanje, ki ga od tožene stranke zahteva višje sodišče, bi pomenilo kršitev teh standardov (2. člen URS, VIII Ips 64/2008).

6. Tožena stranka meni, da je sodišče druge stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je med protipravnim ravnanjem slovenskih organov pregona in škodo tožnikov podana vzročna zveza, ker: bi bila vzročna zveza izkazana šele, če bi bilo ugotovljeno, da bi Republika Slovenija od Srbije res prejela ustrezne dokaze in bi na podlagi teh lahko podala kazensko ovadbo in bi sodišče poleg uvedbe preiskave tudi odredilo pripor in bi pripor res trajal toliko časa, da do umora A. A. ne bi prišlo. Sodba sodišča druge stopnje razlogov o tem nima oziroma pavšalno navaja, da bi bil pripor odrejen in pri tem spregleda dokazne standarde, ki so po uveljavljeni sodni praksi za to potrebni (I Ips 114/2002, I Ips 356/2002, I Ips 80/98, I Ips 153/2005, odločbi ustavnega sodišča RS U-I-307/94 in U-I-18/93, I Ips 89/2002, I Ips 69/2000, I Ips 390/2007, I Ips 439/2007, I Ips 140/96, I Ips 397/2003, I Ips 55/99, I Ips 100/2000); bi sodišče moralo odločati tudi o morebitnem soprispevku tožnika, saj je toženka ta ugovor podala, ko je v pripravljalni vlogi z dne 5.1.2009 navedla: „Morda pa je pomembno, da sta se prvi tožnik in B. B. poznala in se družila, kar je izpričal prvi tožnik in kar izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča K 65/2006 z dne 2.10.2006“; je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo ravnanje B. B. predvidljivo, saj je bil povratnik le glede premoženjskih deliktov; ker je sodišče druge stopnje pri presoji, ali obstaja vzročna zveza uporabilo teorijo naravne vzročnosti, ki jo je sodna praksa opustila. Upoštevati je treba vzroke, ki po rednem teku stvari pripeljejo do takšne posledice. Škoda bi lahko nastala tudi brez ravnanja toženke. V zadevi Tomašić v. Hrvaška je Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic zavzelo stališče, da je država odgovorna, če so organi pregona vedeli ali bi morali vedeti, da je obstajala konkretna nevarnost za življenje konkretnega človeka in niso izvedli ukrepov, za katere je bilo mogoče realno oceniti, da bi preprečili nevarnost; država zaradi zagotavljanja splošne varnosti ne more izvajati ukrepov zoper posameznike, ki so kazen že prestali, zgolj na podlagi hipotetične možnosti, da so glede na prej storjena dejanja še vedno nevarni.

7. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki so nanjo odgovorili. Navajajo, da sta zoper B. B. obstajala kar dva priporna razloga – ponovitvena nevarnost in begosumnost, kar je ugotovilo tudi Okrožno sodišče v zadevi III K 65/2006 in je to sodišče tudi samo ocenilo, da je obstajal utemeljen sum umora C. C. (list. št. 206 do 209). Tožniki poudarjajo, da je bilo pričakovano, da bo dvakratni neuravnoteženi morilec na prostosti prej ali slej našel novo žrtev. Navajajo, da so ugovori glede neobstoja vzročne zveze neutemeljeni in predlagajo, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

O dovoljenosti revizije

8. Prvi tožnik zahteva plačilo 20.864,63 EUR za duševne bolečine zaradi smrti žene, drugi in tretji tožnik vsak po 41.729,26 EUR za duševne bolečine zaradi smrti matere, poleg tega pa še vsak po 250,38 EUR mesečne rente. Ker znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo zahteva prvi tožnik, in zneska zahtevkov za plačilo mesečne rente ne dosegata praga za direktno revizijo (40.000 EUR) je toženka glede odločitve o teh zahtevkih predlagala dopustitev revizije. Predlog je bil s sklepom II DoR 261/2010 zavržen, ker je bilo takrat zavzeto stališče, da določba petega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) velja tudi pri subjektivni kumulaciji zahtevkov. Čeprav je Vrhovno sodišče svoje stališče spremenilo, je treba glede na predhodno odločitev o zavrženju predloga za dopustitev revizije direktno revizijo vsebinsko obravnavati glede vseh zahtevkov tožnikov.

9. Revizija ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

10. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. ZPP v drugi alineji 358. člena ZPP pritožbenemu sodišču omogoča, da ugotovi drugačno dejansko stanje brez pritožbene obravnave. Pogoj je, da je odločitev sodišča prve in druge stopnje oprta le na stvarne dokaze, ki so v spisu, kar pomeni, da je sodišče druge stopnje v enakem spoznavnem položaju kot sodišče druge stopnje(1). Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje izključno na podlagi listinskih dokazov v spisu, zato je neutemeljen očitek, da je s spremembo sodbe poseglo v pravico tožene stranke do kontradiktornosti. Sodba sodišča druge stopnje tudi ne more predstavljati presenečenja za toženo stranko, saj gre le za drugačno presojo o obstoju odškodninske odgovornosti države na podlagi trditvene in pravne podlage, ki je bila enaka ves čas postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje z odločitvijo, da bi slovenski organi za B. B. v zvezi z umorom v Srbiji morali predlagati pripor in da so bili zakonski pogoji za odreditev pripora izpolnjeni, ni preseglo trditvene podlage tožnikov, saj je bil to njihov glavni očitek. Neutemeljena je tudi navedba, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo obstoja vseh predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti tožene države, kar izhaja že iz revizije, ki tem razlogom obrazloženo nasprotuje. Navedbe „Morda pa je pomembno, da sta se prvi tožnik in B. B. poznala in se družila, kar je izpričal prvi tožnik in kar izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča K 65/2006 z dne 2.10.2006“, v vlogi toženke z dne 5.1.2009 nikakor ni mogoče šteti za ugovor deljene odgovornosti prvega tožnika in je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da takšnega ugovora toženka ni podala.

O protipravnosti

11. Določba 26. člena URS je materialni odsev ustavnega načela pravne države, ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji. V 26. členu URS so urejene predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima.

12. Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je pristojni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Ravnanje nosilca oblasti ima seveda lahko tudi značaj opustitve.

13. Sodišče druge stopnje je odločilo, da so slovenski organi pregona ravnali protipravno, ker: a. niso bili dovolj aktivni pri tem, da bi od Srbije prejeli zahtevo za prevzem pregona; b. bi lahko na podlagi dokazov, ki so jim bili na voljo, zaradi umora v Srbiji začeli kazenski postopek in predlagali pripor zoper B. B. in bi tako preprečili umor A. A. 14. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke treba upoštevati določbe Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/1994 do 20/2004, v nadaljevanju KZ) in Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/1994 do 68/2004, v nadaljevanju ZKP), ki sta v Republiki Sloveniji veljala ob umoru C. C. dne 18.11.2004. 15. Vsaka država ima moč, da dejanje, ki ga je razglasila za kaznivo, podredi sojenju svojih sodišč. V načelu velja, da slovenski KZ in pristojnost slovenskih sodišč velja za dejanja, izvršena v Sloveniji (120. člen KZ, teritorialno načelo) in za nekatera kazniva dejanja izvršena v tujini (na primer ponarejanje denarja ali kazniva dejanja zoper suverenost RS, 121. člen KZ, realno načelo). Kazenski zakonik pa velja tudi za državljana RS, ki stori kaznivo dejanje v tujini (122. člen KZ, aktivno personalitetno načelo ali nacionalno načelo). Najpomembnejši razlog za uveljavitev tega načela je v tem, da našega državljana načeloma ni dovoljeno izročiti tuji državi, da bi mu tam sodili, hkrati pa ni dopustno, da bi se izognil kazenskemu pregonu. To načelo pa velja subsidiarno, kar pomeni, da se naš KZ uveljavi in uporabi, če pristojni organi ocenijo, da kazenskopravna intervencija v tujini ni zadostna, oziroma da je smotrno voditi tudi kazenski postopek v RS(2). Po 520. členu ZKP pa lahko Republika Slovenija tudi prevzame pregon svojega državljana ali osebe, ki ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, vendar le, če tuja država poda zahtevo.

16. Tožena stranka pravilno opozarja, da tako kot po četrtem odstavku 519. člena slovenskega ZKP tudi po ZKP Republike Srbije ni dovoljen odstop kazenskih spisov za pregon storilca v drugi državi, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen zapora nad 10 let. Za umor na grozovit način je po 247. členu Krivičnog zakona Republike Srbije predpisana kazen zapora najmanj 12 let, kar pomeni, da je bil odstop kazenskih spisov v zvezi z umorom C. C. v Srbiji po srbski pravni ureditvi prepovedan(3). Zato ni utemeljen očitek sodišča druge stopnje, da bi si morali slovenski organi pregona bolj prizadevati za to, da bi prejeli od Srbije zahtevo za prevzem pregona.

17. Sodišče druge stopnje je pravilno navedlo, da slovensko sodišče seveda ne more odločati o uvedbi kazenskega postopka na podlagi zahteve za preiskavo ali obtožnice, ki jo je za umor C. C. vložil srbski tožilec. Naš državni tožilec bi moral bodisi zahtevati preiskavo ali vložiti obtožnico brez preiskave, se pa tudi tožena stranka v reviziji strinja, da so procesna dejanja kot so zaslišanje in ogled, hišna in osebna preiskava ter izvedenstvo, ki jih opravijo srbski organi, veljavna tudi pri nas, če niso bili opravljena s kršitvijo človekovih pravic(4).

18. Za vložitev kazenske ovadbe in odvzem prostosti po 157. členu ZKP zadoščajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, vendar je treba osumljenca takoj privesti k preiskovalnemu sodniku, ki ga zasliši, nato pa mora državni tožilec po zaslišanju takoj odločiti o uvedbi kazenskega postopka in o tem, ali bo predlagal pripor, za oboje pa mora biti sum utemeljen (204.a člen ZKP). V pristojnosti državnega tožilca je odločitev, ali dokazi, ki jih ima na razpolago, in okoliščine na strani osumljenca zadoščajo za uvedbo kazenskega postopka in za odreditev pripora. Res je, da znotraj dovoljene presoje dejstev in prava odločitev pristojnih organov ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost javnih uslužbencev. Odškodninska odgovornost države je podana takrat, ko je protipravnost jasna in očitna(5).

19. Tožena stranka se v revizijskih razlogih sklicuje tudi na stališča Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP). To je pri odločanju o kršitvah pravice do življenja, ki jo varuje 2. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (v nadaljevanju EKČP), zavzelo stališče, da iz te določbe izhaja tudi dolžnost države, da izvaja preventivne ukrepe za zaščito posameznikov, katerih življenja so ogrožena zaradi nevarnosti storitve kaznivega dejanja s strani drugega posameznika. ESČP je res večkrat opozorilo, da je pri presoji, ali je država to dolžnost izpolnila, treba upoštevati nepredvidljivost človekovega ravnanja in operativne možnosti države, tako da se državi ne sme naložiti nemogočega oziroma nesorazmernega bremena(6). V primeru Tomašić v. Hrvaška, na katerega se sklicuje tožena stranka, so bližnji sorodniki umorjenih zatrjevali, da je Hrvaška kršila 2. člen EKČP, ker kljub večkratnim konkretnim grožnjam storilcu ni preprečila umora zunajzakonske partnerke in skupnega otroka. Res je ESČP v tovrstnih primerih navedlo, da je kršitev 2. člena EKČP podana, če je ugotovljeno, da je država vedela ali bi morala vedeti, da zaradi kaznivega dejanja tretje osebe obstaja resna nevarnost za življenje konkretnega človeka, pa je opustila izvajanje ustreznih ukrepov, s katerimi bi, po razumni presoji, to nevarnost preprečila. Nikakor pa ne drži, da je ESČP zavzelo stališče, da je kršitev 2. člena EKČP podana le, če obstaja resna nevarnost za življenje konkretnega človeka. V zadevi Paul and Audrey Edwards v. the United Kingdom je ESČP obravnavalo uboj jetnika s strani nevarnega duševno bolnega sojetnika. V tem primeru ni šlo za ogrožanje konkretne osebe, ampak je ESČP v obrazložitvi jasno poudarilo, da bi bil ogrožen vsak jetnik, ki bi ga namestili v isto celico. ESČP je v tem primeru ocenilo, da so imeli pristojni organi dovolj podatkov o neuravnovešenosti in nasilnosti storilca, da pa je bilo posredovanje teh podatkov med pristojnimi organi pomanjkljivo, kar je pripeljalo do napačne obravnave storilca in posledično do smrti sojetnika. ESČP je ugotovilo, da je prišlo do kršitve 2. člena EKČP. 20. Sodišče druge stopnje je na podlagi listinskih dokazov v spisu pravilno povzelo, da so bili slovenski organi pregona seznanjeni s tem, da je A. A. že leta 1990 brutalno moril in bil pravnomočno obsojen za poskus posilstva in umor, da je bil 1.8.2002 s prestajanja petnajstletne zaporne kazni pogojno izpuščen na prostost, da pa je bilo med pogojnim izpustom in nato vse do umora v Srbiji zoper B. vloženih več kazenskih ovadb zaradi utemeljenega suma, da je storil številne premoženjske delikte(7), nekatere tudi z uporabo strelnega orožja, pri čemer je policija večkrat predlagala državnemu tožilstvu, naj zoper B. B. predlaga odreditev pripora, ker je zelo nevaren za ljudi. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi morali slovenski organi pregona, po prejemu sporočila Interpola v Beogradu z dne 24.3.2005, da je podan utemeljen sum, da je B. B. na območju Srbije ponovno storil umor na grozovit način, in glede na podatke o njegovem načinu življenja, o njegovih značajskih lastnostih in vloženih kazenskih ovadbah, sprejeti odločitev, da je kljub temu, da odstop kazenskega pregona po srbskem pravu ni bil mogoč, zaradi varstva premoženja in ljudi v Republiki Sloveniji smotrno v skladu s 122. členom tedaj veljavnega KZ za kaznivo dejanje umora C. C. v Srbiji uvesti kazenski postopek tudi v Sloveniji in predlagati odreditev pripora (202. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi ni bilo nobenih okoliščin, zaradi katerih bi morali biti po 124. členu KZ izpolnjeni posebni pogoji za pregon. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je bila, glede na vse zgoraj navedene okoliščine, smotrnost takšnega postopka zaradi nujnosti odreditve pripora v obravnavanem primeru tako očitna, da ta opustitev organov pregona predstavlja takšen odstop od potrebne strokovne skrbnosti, da je njihovo ravnanje mogoče oceniti kot protipravno.

O vzročni zvezi

21. Pravilna pa je tudi ocena sodišča druge stopnje, da je izkazana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem organov pregona in nastalo škodo, ki jo v obravnavanem primeru predstavljajo duševne bolečine moža in sinov zaradi izgube matere in žene in premoženjska škoda sinov zaradi izgube preživljanja.

22. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so slovenski organi pregona razpolagali s profilom DNK sledi, ki so bile najdene na kraju umora v Aleksincu in je slovenski Center za forenzične preiskave ugotovil, da je ljudi s takšnim profilom približno sedem na miljardo in da je zato zelo verjetno, da sled pripada B. B. Razpolagali so z dokazom istega centra, da se sledi papilarnih linij s kraja umora v Aleksincu ujemajo s prstnimi odtisi B. B., in z zaprosilom srbskih organov z dne 1.4.2005, v katerem je bilo opisano dejansko stanje, poškodbe žrtve, odvzeti predmeti, najdene sledi in kvalifikacija KD. Od 2.2.2006 so razpolagali tudi z obtožnico Okrožnega državnega tožilca v Nišu. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da bi bil zaradi ponovitvene nevarnosti pripor zoper B. B. odrejen že na podlagi dokazov, s katerimi so slovenski organi pregona razpolagali 4.4.2005. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil od 4.4.2005 do 1.12.2005 B. B. tudi že v priporu zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja oboroženega ropa, je pravilen nadaljnji sklep, da bi bil pripor tudi realiziran. Pravilno je izhodišče sodišča druge stopnje, da v primeru, če se ponovitvena nevarnost nanaša na najtežja kazniva dejanja zoper življenje in telo ljudi, zadošča za pripor že nižja stopnja verjetnosti ponovitve teh kaznivih dejanj. To je razvidno tudi iz sodne prakse, na katero se sklicuje sama tožena stranka v reviziji (Up-610/02, I Ips 100/2000, I Ips 89/2002, I Ips 69/2000, I Ips 185/99). Upoštevajoč, da je bil B. B. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja oboroženega ropa v priporu od 4.4.2005 do 1.12.2005 je pravilna ocena sodišče druge stopnje, da bi bil tudi pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora na grozovit način zagotovo podaljšan do zaključka kazenskega postopka, s tem pa bi mu bilo preprečeno, da bi ponovno moril, kar je nenazadnje tudi namen tega instituta.

23. Sodišče druge stopnje je opozorilo, da so slovenski organi pregona zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da morajo biti za pregon v Sloveniji izpolnjeni pogoji po 520. členu ZKP (zahteva Srbije za prevzem pregona), vse prizadevanje napačno usmerili na vzpodbujanje srbskih organov, da od Slovenije zahtevajo prevzem pregona, do česar pa seveda, kot je bilo obrazloženo, tudi ni moglo priti. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da bi ob pravilnem izhodišču in pojasnilu srbskim organom pregona, da od njih ne zahtevajo izročitve dokazov zaradi prevzema pregona ampak izročitev kopij listinskih dokazov zaradi začetka vzporednega postopka v RS zaradi nemožnosti izročitve B. B.. Srbiji in obstoja ponovitvene nevarnosti, na podlagi določb o mednarodni pravni pomoči, uspeli pridobiti kopije rezultatov kriminalističnih tehničnih preiskav in ekspertiz ter zapisnikov o opravljenem ogledu, o izpovedi prič in o zasegu predmetov in si s tem zagotovili dovolj materialnih dokazov za nadaljevanje kazenskega postopka.

24. Ni utemeljen očitek, da je sodišče druge stopnje pri odločanju uporabilo teorijo o naravni vzročnosti. Pri odločanju o pravni vzročnosti nikoli ne zadošča le, da sta opustitev in posledica časovno in po naravnem smislu povezana. Sodišče vselej opravi vrednostno sodbo, ali je glede na vse okoliščine primera škodno posledico res mogoče pripisati povzročitelju. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo vse zgoraj navedene okoliščine tega primera, ko je odločilo, da je smrt A. A. mogoče pripisati opustitvam slovenskih organov pregona.

25. Revizijsko sodišče je ocenilo, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je odškodninski zahtevek tožnikov po podlagi utemeljen. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

26. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): J. Zobec v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, UL in GV, Ljubljana 2009, str. 468. Op. št. (2): L. Bavcon, A. Šelih, Kazensko pravo, splošni del, UL RS, Ljubljana 2009, str. 115. Op. št. (3): 47. člen Krivičnog zakona Republike Srbije določa: (2) Zatvorom najmanje dvanaest godina ili zatvorom od četrdeset godina, kazniće se: 1) ko drugog liši života na svirep ili podmukao način; 2) ko drugog liši života pri bezobzirnom nasilničkom ponašanju...

Op. št. (4): Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV, Ljubljana 2004, str. 1090. Op. št. (5): R. Pirnat, Protipravnost ravnanja javnih oblasti kot element odškodninske odgovornosti javnih oblasti v Odgovornost države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev javnih pooblastil za ravnanje svojih organov in uslužbencev, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005, str. 25. Op. št. (6): Osman v. the United Kingdom, Appl. no. 23452/94, 18.10.1998 in Paul and Audrey Edwards v. the United Kingdom, Appl. no. 46477/99, 14.6.2002. Op. št. (7): Dne 17.6.2003 tatvina goriva v K., 13.10.2003 pa v L., 5.8.2003 zažig osebnega avtomobila, 6.12.2003 oborožen rop v M. , 10.2.2004 ponarejanje avtomobilskih tablic, 11.2.2004 oborožen rop v P. 28.1.2004 oborožen rop pošte v K., kar izhaja iz ugotovitev izrednega nadzora nad aktivnostmi in postopki policije v zadevi A. v prilogi B7.