Jedro

Delavski svet tožene stranke je odločal o razrešitvi tožnika - direktorja na seji, na katero tožnik, ki je bil takrat v staležu bolnih, ni bil vabljen in na njej ni bil prisoten. Pred sejo ni bil vložen predlog za razrešitev direktorja. Strokovna komisija, ki je ugotavljala nepravilnosti pri vodenju podjetja, je izdelala pisno mnenje šele po seji Delavskega sveta.

V postopku razrešitve so bile zaradi navedenega kršene temeljne tožnikove procesne pravice: pravica do vabila, pravica do informacije (obvestila) in pravica do izjave (obrambe), zaradi česar so bile kršene določbe Ustave, KVČP, ZPP, ZDR, pa tudi Statuta tožene stranke.

Izrek

1. Revizja se zavrne kot neutemeljena.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožnikove tožbene zahtevke, med drugimi tudi zahtevek, ki je predmet obravnavanja v tej reviziji, to je, da naj razveljavi sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 7.3.1995, s katerim je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja. V zvezi s tem delom zahtevka je ugotovilo, da okoliščine, da je bil tožnik razrešen v času, ko je bil v bolniškem staležu, da ni bil vabljen na sejo, da ni bil prisoten na seji delavskega sveta in da je posebna komisija za ugotavljanje nepravilnosti pri vodenju podjetja izdelala poročilo po sprejemu sklepov o razrešitvi tožnika, ne vplivajo na zakonitost sklepa o razrešitvi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika tako, da je razveljavilo sklepa delavskega sveta o razrešitvi tožnika z dne 7.3.1995 in 25.5.1995. Ugotovilo je, da je bila tožniku onemogočena pravica do obrambe, da je bila strokovna komisija imenovana naknadno in da niti do druge seje delavskega sveta dne 25.5.1995 ni izdelala poročila. Postopek razrešitve je potekal brez pobude za razrešitev. Na sejo tožnik ni bil vabljen. Tožnik je bil od 16.1.1995 dalje v bolniškem staležu. Zaradi teh dejstev je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (pravna podlaga ni navedena), zaradi česar je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (določbe 373. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77, ni navedlo).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Navajala je, da delavski svet ni odločal o pravicah tožnika iz delovnega razmerja, zato ga ni bilo potrebno vabiti na sejo. Odločeno je bilo na podlagi Zakona o podjetjih, predmet odločanja ni bila tožnikova disciplinska odgovornost. Odsotnost tožnika zaradi bolniške ni bila ovira za odločitev. Res je, da je strokovna komisija ugotovila dejansko stanje šele po seji delavskega sveta.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP/77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da tožnik ni bil vabljen na sejo delavskega sveta, čeprav bi se seje lahko udeležil. Odločeno je bilo torej v njegovi odsotnosti. Strokovna komisija, ki jo določa Statut, ni bila pravočasno imenovana.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni. Iz vsebine teh določb izhaja, da mora revident navesti revizijske razloge in jih tudi utemeljiti.

Na podlagi določbe 386. člena ZPP/77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zato je revizijsko sodišče v procesnem smislu izpodbijano sodbo preizkusilo le v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Ugotovilo je, da ta kršitev ni podana.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Temeljni načeli postopkov, v katerih pristojni organi odločajo o pravicah in obveznostih oseb, torej tudi oseb, ki so v delovnem razmerju, sta pravica do obvestila (informacije, vabila) in pravica do izjave. Pravico do izjave (obrambe) in navzočnosti npr. ureja 29. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, v nadaljevanju: URS), pravico stranke, da se izreče o navedbah, ki bodo predmet obravnavanja, pa npr. izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ratifikacija v Uradnem listu RS, št. 7/94, Mednarodne pogodbe, v nadaljevanju: KVČP).

V 103. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) je določeno, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. To pomeni, da so organi delodajalca, ki odločajo o pravicah in obveznostih delavca, dolžni upoštevati določbe ZPP/77 (od 14. julija 1999 dalje ZPP/99, Uradni list RS, št. 26/99). Iz določb ZPP/77, ki urejajo vabila na naroke (npr. 89., 114., 268., 286. in 293. člen) in zaslišanje (npr. 264. in 265. člen), izhaja, da stranka mora biti vabljena na narok (ali na sejo organa delodajalca), na katerem bo odločeno o njenih pravicah ali obveznostih in da ima tudi pravico biti seznanjena, kaj bo predmet obravnavanja. Pravica do izjave ni zagotovljena, če oseba ni predhodno izvedela za procesna dejanja, o katerih se ima pravico izreči, oziroma če ni seznanjena s predmetom obravnavanja na seji organa, ki bo odločal o njeni pravici oziroma obveznosti. Tudi po Statutu tožene stranke imajo delavci pravico biti obveščeni, med drugim o vprašanjih pomembnih za odločanje (89. člen).

Navedene določbe URS, KVPČ, ZPP, ZDR, in tudi Statuta tožene stranke, v postopku pri toženi stranki niso bile upoštevane, zaradi česar so bile kršene temeljne pravice tožnika v postopku. Sodišče druge stopnje je zato, čeprav ni navedlo pravne podlage in tudi ne določbe 373. člena ZPP/77, pravilno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in v delu, ki je predmet te revizije, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Ni mogoče sprejeti navedb v reviziji, da delavski svet tožene stranke pri odločanju o razrešitvi tožnika ni odločal tudi o njegovih pravicah iz delovnega razmerja. Tožnik je bil kot direktor v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sklep o razrešitvi ni imel samo posledic na področju njegove funkcije (razrešitev), temveč tudi na področjih tipičnih institutov delovnega razmerja (npr. razporeditev tožnika na delovno mesto vodje razvojno raziskovalne službe, spremembe plače, morebitna odškodnina in odpravnina in podobno). Neglede na navedeno pa, kot je bilo obrazloženo, iz splošnih pravnih načel izhajajo pravica do informacije, vabila, prisotnosti na seji organa, ki odloča o pravicah in obveznostih določenega delavca in pravica do obrambe oziroma pravica izjaviti se o določenih dejstvih. Te pravice pa so bile tožniku kršene.

Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

O revizijskih stroških tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP/77. Ti niso bili potrebni.

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.