Jedro

Neutemeljeno je stališče obeh pritožb, da bi moralo sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju upoštevati v oporoki določeno fizično delitev nepremičnine. V času sestave oporoke zapustnik ni bil izključni lastnik hiše, zato je ni mogel razdeliti v naravi oziroma ni mogel s hišo kot celoto pravno veljavno razpolagati. Dokler je stvar v solastnini, solastnik tudi ne more imeti izključne lastninske pravice na posameznem delu stvari (v obravnavanem primeru na posameznem stanovanju v sporni hiši), zato tudi ne more prosto razpolagati s točno določenim (realnim) delom stvari.

Ker nepremičnine med dediče ni bilo mogoče razdeliti v naravi, je pristop sodišča prve stopnje, ki je realne dele nepremičnine (hiše), ki dedičem pripadajo po oporoki (denarno) ovrednotilo v razmerju do vrednosti celotne nepremičnine (hiše) in jim določilo dedne deleže v tem razmerju, glede na okoliščine primera še najbolj ustrezen.

Izrek

I. Pritožbi dedinj se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se: - v 11. alineji II. točke izreka delež 188/600 zniža na 167/600 - v 14. alineji II. točke izreka delež 31/600 zviša na 38/600 - v 17. alineji II. točke izreka delež 31/600 zviša na 38/600 in - v 20. alineji II. točke izreka delež 31/600 zviša na 38/600. II. Sicer se pritožba dedinj in v celoti pritožba dediča zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožniki sami krijejo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o dedovanju ugotovilo: - da spadajo v zapuščino denarna sredstva na več računih, nepremičnina parc. št. 0076/2 k. o. X, v deležu od 1/2, nepremična, parc. št. 0019/0, k. o. X v deležu do 1/2, nepremična, parc. št. *222/5, k. o. X v deležu do 1/2, nepremična, parc. št. 0080/0, k. o. X, v deležu do 1/2 in nepremičnina parc. št. 333/1, k. o. Y, v deležu do 281/600; - da je zapustnik dne 23. 5. 2005 (pravilno 14. 4. 1986) napravil lastnoročno oporoko, v kateri je razpolagal z vsem svojim premoženjem; - da oporočni (zakoniti dediči prvega dednega reda) dediči dedujejo tako, da zapustnikov sin A. A. deduje denarna sredstva na dveh osebnih računih pri banki A., denarna sredstva na hranilni vlogi pri banki B., denarna sredstva na anonimnem računu (geslo), odprtem pri banki B., denarna sredstva na hranilni knjižici hranilnice, nepremičnine v k. o. X vse do 1/2 ter nepremičnino parc. št. 333/1 k. o. Y v deležu do 188/600; zapustnikova vnukinja B. B. deduje 1/3 denarnih sredstev na računu št. ... odprtem pri banki B. in nepremičnino parc. št. 333/1 k. o. Y, v deležu do 31/600; zapustnikova vnukinja C. C. deduje 1/3 denarnih sredstev na računu št. ... odprtem pri banki B. in nepremičnino parc. št. 333/1 k. o. Y, v deležu do 31/600 in zapustnikova snaha D. D. 1/3 denarnih sredstev na računu št. ... odprtem pri banki B. in nepremičnino, parc. št. 333/1 k. o. Y, v deležu do 31/600. V sklepu so ugotovljeni še volilojemniki (zapustnikove vnukinje C. C., B. B. in E. E. ter zapustnikov vnuk F. F.), ki jim mora oporočni dedič A. A. po pravnomočnosti tega sklepa izplačati vsakemu po 100.000 DIN valoriziranih v EUR na dan plačila.

2. Proti navedenemu sklepu so se pravočasno pritožili oporočni dediči. 3. Dedič A. A. (v nadaljevanju pritožnik oziroma dedič) je vložil pritožbo s predlogom za izdajo popravnega in dopolnilnega sklepa. Uvodoma opozarja na različno navajanje opravilne številke zadeve, ker je v sklepu o dedovanju z dne 5. 12. 2017 navedena opravilna številka I D 01, v plačilnem nalogu, na vabilih in na kuverti pa številka I D 02. Napačna je tudi navedba datuma lastnoročne oporoke zapustnika. Če sodišče tega ne bo popravilo s popravnim sklepom, dedič tudi v tem delu izpodbija sklep o dedovanju zaradi kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi nepremičnine, ki so predmet dedovanja, so napačno označene, ker sodišče ni upoštevalo določbe 2. točke drugega odstavka 214. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa, da morajo biti vse nepremičnine, ki spadajo v zapuščino, v sklepu o dedovanju označene natančno tako, kot so evidentirane v zemljiški knjigi, torej z identifikacijskimi podatki, s katerimi so vpisane v zemljiški knjigi. Nadalje očita, da sodišče ni upoštevalo v celoti oporoke, zlasti ne dela, v katerem je zapustnik odločil tudi o delitvi nepremičnin med dediče, pa tudi o dedovanju premičnin, ki jih sodišče, kljub temu, da je bil v tej zadevi opravljen popis premičnin, ni upoštevalo. Zapustnik je sinu H. H. zapustil spodnje stanovanje, garažo, televizor in hranilno knjižico, na kateri je največ denarja. Vse ostalo premoženje, torej tudi preostali del hiše (stanovanje v prvem nadstropju in mansardo), stoječe na parc. št. 333/1 k. o. Y, je zapustil pritožniku. Pritožnik meni, da mora zapuščinsko sodišče kljub določbi 3. točke drugega odstavka 214. člena ZD, v primeru, če zapustnik že z oporoko določi, katere stvari gredo oporočnim dedičem in če takšno oporoko oporočni dediči priznavajo, tako razdelitev upoštevati. Sklep o dedovanju je nepopoln in v nasprotju z določili oporoke in oporočiteljevo voljo. Sodišče prve stopnje volje zapustnika, izražene v oporoki z dne 14. 4. 1986, ni upoštevalo v celoti, obenem pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ker v sklepu o dedovanju ni upoštevalo v oporoki določene fizične delitve nepremičnine parc. št. 333/1 k. o. Y, na kateri stoji stanovanjska hiša s tremi etažami, od katerih je zapustnik pritlično stanovanje namenil sinu H. H., kateremu je namenil tudi eno garažo, pritožniku pa je namenil vse ostalo, razen mansardnega stanovanja, glede katerega je bilo v pravdnem postopku I P 3/99, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, odločeno, da ne sodi v zapuščinsko maso, ker je izključna last A. A. (pritožnika). Med zapuščinskim postopkom dediči nikoli niso nasprotovali v oporoki določeni fizični delitvi nepremičnine. Sodišče prve stopnje je odločilo mimo določb oporoke, ki jo je treba v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZD razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, ki iz oporoke zapustnika nedvomno izhaja. V obrazložitvi sklepa ni navedeno, na kakšen način je ocenjeno, da znaša čista vrednost zapuščine 200.000 EUR, čeprav je ta podatek pomemben zgolj za določitev višine sodne takse. Sodišče ni odločilo o več predlogih pritožnika, naj ga sodišče v tem zapuščinskem postavi za upravitelja zapuščine. Če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave zapuščine, postavi sodišče v skladu z drugim odstavkom 145. člena ZD na zahtevo kateregakoli od dedičev upravitelja, ki upravlja dediščino za vse ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki ga naj ta upravlja. Pritožnik je večkrat izčrpno pojasnil, da v enem od stanovanj že vsa leta nastaja škoda, da je nujno treba zamenjati inštalacijo, okna in vrata in opraviti še nekatera druga vzdrževalna dela.

4. Dedinje D. D., B. B. in C. C. (v nadaljevanju pritožnice oziroma dedinje) v pritožbi uvodoma opozarjajo, da oporočitelj v oporoki ni določil deležev, ki jih oporočni dediči podedujejo, ampak izrecno določil, da sinu H. H. zapušča spodnje stanovanje, katerega delež do 1/8 že poseduje po materini smrti, garažo, ki jo je zgradil, televizor in hranilno knjižico, na kateri je največ denarja z omejitvijo, da stanovanje lahko proda le družinskim članom. Po odločitvi sodišča dedinje ne dedujejo spodnjega stanovanja ne garaže. Iz samega zapisa oporoke izhaja, da dejansko z deležem do 1/8 I. I. ni razpolagal in je tudi izrecno zapisal, da 1/8 po materi H. H. že poseduje, kar pomeni, da je predmet dedovanja le še 7/8 stanovanja v pritličju, ki je bilo ob smrti last I. I., garaža ter premičnine, kot je zapisal v oporoki. Oporočni dedič H. H. deduje 7/8 stanovanja v pritličju in garažo, ne pa nekih idealnih deležev na celotni nepremičnini. Tudi sicer je izračun dednih deležev napačen in ne izhaja iz podatkov v spisu, zlasti ne iz izvedeniškega mnenja izvedenca J. J., ki je bilo izdelano za namen ocene vlaganj v nepremičnino in ne za izračun deležev. Sodišče se v svoji obrazložitvi sklicuje na mnenje izvedenca J. J. in izhaja iz ugotovljene vrednosti 178.633,40 DEM, dejansko pa je izračun v ulomkih delno oprlo na izvid in mnenje izvedenca gradbene stroke Ž. d. o. o. Slednji je izračunal solastninskih deleže, na kar so se dedinje po pokojnem H. H. izrecno sklicevale in tudi izrecno opozorile na napako v mnenju izvedenca J. J., ki ne upošteva tistega dela podstrešja, ki ga pri gradnji stanovanja v mansardi A. A. ni uporabil, kar je sicer izvedenec J. J. ocenil na 12.107,80 DEM. Z upoštevanjem podstrešja stare hiše vrednost nepremičnine ni 178.633,40 DEM, ampak 190.741,20 DEM in to vrednost je treba v nadaljevanju upoštevati pri izračunu solastninskih deležev. To pomeni, da je solastninski delež A. A. glede na njegovo stanovanje v podstrešju 24,67 % ali 148/600. Temu deležu je treba prišteti še 1/8 po pokojni materi, kar predstavlja 57/600 tako, da je že lastnik 205/600. Na podlagi istega izračuna je I. I. po ženi podedoval 1/8, kar je 57/600, po zmanjšanju njegovega solastninskega deleža zaradi stanovanja v mansardi pa 281/600, kar je predmet dedovanja. 1/8 podedovanega premoženja po pokojni materi, ki jo je podedoval H. H., je 75/600, ta delež se je zaradi stanovanja v mansardi zmanjšal na 57/600 in enak je delež K. K. Po zaključenem pravdnem postopku za mansardno stanovanje se je delež 75/600 dediča H. H. po materi znižal na 57/600 in pri tem deležu so v zemljiški knjigi že vpisane dedinje vsaka do 9/100 oziroma 54/600. Sodišče je izračunalo, da je solastninski delež H. H., ki ga podeduje po I. I., 49.650,07 DEM oziroma 168/600. Od izračunanega podedovanega dednega deleža je sodišče odštelo 1/8 celotne vrednosti nepremičnine, kar je napačno, ker se je delež 75/600 po sodbi zaradi stanovanja v mansardi že zmanjšal na 54/600. Sodišče je 75/600 neupravičeno odštelo od podedovanih 168/600 in tako solastninski delež pritožnic neutemeljeno zmanjšalo za 21/600, to za del, ki ga je sodišče spremenilo že v pravdnem postopku. Sodišče je bistveno kršilo določbe ZPP, ker se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na izračun izvedenca J. J., dejansko pa pri preračunih upošteva tudi izračune S. Ž. Izračun sodišča pa je tudi sicer napačen. Sodišče ugotavlja, da delež, ki ga je zapustnik namenil sinu H. H., predstavlja 27,97 % oziroma 168/600, ki ga nato zmanjša za 1/8, kar je 75/600 po izračunu sodišča, kar upošteva tudi pri garaži in 1/8 v zapuščinskem postopku ponovno zmanjša, čeprav je bila le-ta spremenjena že v pravdi, ko je A. A. uveljavljal lastništvo na garaži in je bil takrat solastninski delež do 1/8 spremenjen na 54/600. 5. Dedič v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam dedinj in ugotavlja, da si napačno razlagajo obseg zapuščine, ki je sicer pravilno povzet v sklepu o dedovanju.

6. Dedinje v odgovoru na pritožbo dediča navajajo, da so nepremičnine in opravilna številka zadeve v izpodbijanem sklepu pravilno navedene, strinjajo pa se s popravo očitne pomote pri datumu lastnoročne oporoke. Nasprotujejo predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa za postavitev upravitelja zapuščine.

7. Pritožba dedinj je delno utemeljena, pritožba dediča pa ni utemeljena.

Glede očitanih procesnih kršitev

8. Pritožnik (dedič) se neutemeljeno zavzema, da bi moral sklep o dedovanju, da bi bile nepremičnine pravilno navedene, vsebovati tudi ID znake1 posameznih nepremičnin (parcel) oziroma, da bi morale biti nepremičnine v sklepu o dedovanju označene povsem enako kot v zemljiški knjigi. V skladu s 4. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je identifikacijski znak parcele identifikacijska oznaka, kot je vpisana v zemljiškem katastru, v skladu z 12. členom ZZK-1 pa se nepremičnine v zemljiško knjigo vpišejo z identifikacijskim znakom. ID znakov, ki jih v pritožbi navaja dedič, zemljiški kataster ne vsebuje, ampak je parcela opredeljena (le) s številko katastrske občine in številko parcele. Kje (pred ali za parcelno številko) je navedena številka katastrske občine na pravilnost sklepa o dedovanju in na sposobnost njegovega vpisa v zemljiško knjigo ne vpliva.

9. Brez pomena je tudi opozarjanje pritožnika na različno navajanje opravilnih številk na sklepu o dedovanju (I D 01/1987) oziroma plačilnem nalogu in na vabilih (I D 02/1987). Že na prvi pogled je jasno, da gre za isto opravilno številko in le drugačen način zapisa. Utemeljeno pa je opozorilo, da je sodišče prve stopnje v točki II sklepa navedlo napačen datum oporoke, kar bo v nadaljevanju postopka saniralo z izdajo ustreznega popravnega sklepa.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek dediča, da sodišče ni navedlo, na kakšen način je ocenilo, da znaša čista vrednost zapuščine 200.000 EUR. Že sam pravilno ugotavlja, da je ta podatek pomemben le za določitev višine sodne takse, zato ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

11. V tej zapuščinski zadevi je bil 15. 12. 1987 opravljen popis premičnin v (zapustnikovem) stanovanju v 1. nadstropju (primerjaj 2. točko drugega odstavka 214. člena ZD). Zapustnik je v oporoki razdelil tudi nekatere premične stvari, in sicer je pritožniku namenil pohištvo in knjige v stanovanju ter orodje, ki se nahaja v garažah in na D. Glede na trditve dedinj v odgovoru na pritožbo (list. št. 380 in 381) spora o tem, kdo te stvari deduje ni, zato v okoliščinah konkretnega primera navedba (popisanih) premičnin v sklepu o dedovanju ni potrebna.

12. Glede na določbo 214. člena ZD določitev upravitelja zapuščine (drugi odstavek 145. člena ZD) ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju, zato pritožbeni očitek dediča, da sodišče ni odločilo o njegovem predlogu, da se ga postavi za upravitelja zapustnikovega stanovanja v 1. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu R., ne more biti utemeljen. Sodišče prve stopnje pa bo moralo o tem predlogu še odločiti.

Glede upoštevanja oporočiteljeve volje

13. Obe pritožbi sodišču prve stopnje očitata, da s tem, ko je odločilo, kakšni so deleži dedičev v razmerju do celote (določilo idealne deleže na sporni nepremičnini), ni upoštevalo določil oporoke zapustnika, iz katere je razvidno, kaj ti deleži predstavljajo v naravi. Ti očitki se nanašajo (le) na določitev deležev na nepremičnini parc. št. 333/1, k. o. Y, ki spada v zapuščino v deležu do 281/600. 14. Zapustnik I. I., ki je umrl ... 1987, je 14. 4. 1986 napravil lastnoročno oporoko (pri red. št. 17), s katero je sinu H. H.2 (pritožnice so njegove pravne naslednice) zapustil spodnje stanovanje, garažo, televizor in hranilno knjižico, na kateri je največ denarja. Preostali del hiše s podstrešjem, dve garaži, pohištvo, knjige v njegovem stanovanju, sredstva na hranilnih knjižicah in deviznem računu, njegov del vinograda na D., avto in vse orodje, ki se nahaja v garažah in na D., pa je zapustil sinu A. A. (pritožniku).

15. Kot pravilno ugotavlja že sam pritožnik sodišče v sklepu o dedovanju odloči (le) o tem, kakšni so dedni deleži posameznih dedičev (3. točka drugega odstavka 214. člena ZD), če pa v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju (3. točka drugega odstavka 214. člena ZD). Kadar zapustnik v oporoki določi, katere stvari gredo posameznim oporočnim dedičem, se tako določilo šteje za razdelitev zapuščine, vendar v obravnavanem primeru to ne pomeni, da bi glede na določila oporoke sodišče prve stopnje že v izpodbijanem sklepu o dedovanju moralo določiti kateri del sporne stanovanjske hiše oziroma katero stanovanje pripada kateremu od dedičev.

16. V času sestave oporoke zapustnik namreč ni bil izključni lastnik hiše3, zato je ni mogel razdeliti v naravi oziroma ni mogel s hišo kot celoto pravno veljavno razpolagati.4 Dokler je stvar v solastnini5 solastnik tudi ne more imeti izključne lastninske pravice na posameznem delu stvari (v obravnavanem primeru na posameznem stanovanju v sporni hiši), zato tudi ne more prosto razpolagati s točno določenim (realnim) delom stvari. V postopku tudi ni bilo zatrjevano, da bi šlo za navidezno solastnino6, pa tudi etažna lastnina na stavbi tekom dolgotrajnega postopka še ni bila vzpostavljena. V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili v zemljiški knjigi še vedno vpisani idealni deleži solastnikov, in sicer zapustnik do 281/600, pritožnik do 211/600, pritožnice vsaka do 3/100 in K. K. do 9/1007. Po povedanem je neutemeljeno stališče obeh pritožb, da bi moralo sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju upoštevati v oporoki določeno fizično delitev nepremičnine. Ni pomembno, da dediči takšni delitvi med zapuščinskim postopkom niso nasprotovali8. Takšno „strinjanje“ ne more nadomestiti sporazuma o delitvi in načinu delitve iz 3. točke drugega odstavka 214. člena ZD, ki ga dediči niso dosegli. Pa tudi v primeru sklenitve dednega dogovora bi bila brez vzpostavitve etažne lastnine glede sporne stanovanjske hiše najmanj vprašljiva njegova zemljiškoknjižna izvedba.

17. Obe pritožbi pa pravilno opozarjata, da je treba kljub prej navedenemu ugotavljati oporočiteljevo voljo in jo, kolikor je le mogoče, tudi upoštevati. V skladu s 84. členom ZD je treba določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Glede sporne hiše je oporočiteljev namen jasen, želel je, da sin H. H. dobi spodnje stanovanje, preostali del hiše (stanovanje v prvem nadstropju in mansardo pa sin A. A.). Ker nepremičnine zaradi prej navedenih razlogov med dediče ni bilo mogoče razdeliti v naravi, je pristop sodišča prve stopnje, ki je realne dele nepremičnine (hiše), ki dedičem pripadajo po oporoki (denarno) ovrednotilo v razmerju do vrednosti celotne nepremičnine (hiše) in jim določilo dedne deleže v tem razmerju, glede na okoliščine primera še najbolj ustrezen.

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče pri izračunu deležev izhajalo iz napačno ugotovljene vrednosti celotne nepremičnine (178.633,40 DEM), kar naj bi bilo posledica tega, da v izvedenskem mnenju ni bilo upoštevano še podstrešje stare hiše (ki ni bilo uporabljeno pri gradnji mansardnega stanovanja) v vrednosti 12.107,80 DEM. Sodišče je pri izračunu deležev pravilno upoštevalo tisto vrednost nepremičnine, ki je bila v pravdnem postopku I P 33/99 podlaga za izračun deleža na nepremičnini, ki ne sodi v zapuščino (157/600) oziroma deleža, ki sodi v zapuščino (281/600). Pravdno sodišče9 je namreč na podlagi (istega) izvedenskega mnenja izvedenca J. J. s primerjavo ugotovljene vrednosti prizidka in mansarde in vrednosti celotne nepremičnine ugotovilo, da mansardno stanovanje predstavlja 26,20% (vrednosti) celotne nepremičnine, kar v deležu predstavlja 157/600. Ta del je kot izključno last A. A. (tukaj dediča oziroma pritožnika) upoštevalo tako, da je „zmanjšalo vrednost“ ostale nepremičnine na 443/600 (vrednosti). Nato je od tako zmanjšane vrednosti na novo izračunalo deleže solastnikov in ugotovilo, da delež zapustnika znaša 281/600 (5/8 od 443/600), delež preostalih solastnikov (ki so bilo prej solastniki vsak do 1/8 oziroma 75/600) pa po 54/600.10

19. Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku pri izračunu deležev torej pravilno izhajalo iz mnenja izvedenca J. J., ki je bilo uporabljeno že v pravdnem postopku, in iz obsega zapuščine, ki je bila ugotovljen s pravnomočno sodbo. Neutemeljen je pritožbeni očitek (dedinj), da je sodišče izračun v ulomkih dejansko oprlo na izvid in mnenje izvedenca gradbene stroke Ž. d. o. o., saj iz izpodbijanega sklepa (točka 7) izrecno izhaja, da so za izračun uporabljene vrednosti celotne nepremičnine in posameznih delov (stanovanj), ki so navedene v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke J. J. Sodišče prve stopnje je navedlo celo strani mnenja, iz katerih so razvidne ugotovljene vrednosti celotne hiše ter stanovanja v pritličju in garaže. 20. Sodišče prve stopnje je na opisan način izračunalo, da vrednost stanovanja v pritličju, prizidka in ene garaže (torej dela nepremičnine, ki ga je zapustnik namenil sinu H. H.) znaša 49.560,0711 DEM, kar glede na vrednost celotne nepremičnine (178.633,40 DEM) predstavlja 27,79% delež oziroma 168/600. 21. Pritožnice pa utemeljeno nasprotujejo nadaljnjemu izračunu sodišča prve stopnje, ki je od tako dobljenega deleža odštelo delež H. H., ki ga je prejel že po pokojni mami (1/8 oziroma 75/600) in tako ugotovilo, da delež, ki po oporoki pripada sinu H. H., znaša 93/600. 22. Cilj izračuna, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, je, da dedinje dobijo tak solastninski delež na nepremičnini (hiši), ki ustreza deležu, ki ga vrednost stanovanja v pritličju, prizidka in garaže (torej dela nepremičnine, ki ga je zapustnik namenil sinu H. H.) predstavlja v primerjavi z vrednostjo celotne nepremičnine. Ker zaradi že omenjenih razlogov (točka 13 in 14) zapustnik ni mogel veljavno razpolagati s točno določenim (realnim) delom stvari, ocena vrednosti takega dela in primerjava z vrednostjo celotne stvari hkrati pomeni kar največje možno upoštevanje oporočiteljeve volje.

23. Sin H. H. (pravni prednik pritožnic) mora zato v skladu z voljo oporočitelja na nepremičnini parc. št. 333/1, k. o. Y prejeti takšen solastninski delež, ki bo skupaj z deležem, ki ga že ima, ustrezal deležu vrednosti stanovanja v pritličju, prizidka in garaža glede na celotno vrednost nepremičnine, to je 27,79%. Dobiti mora torej 168/600 nepremičnine parc. št. 333/1, k. o. Y. Ker njegov solastninski delež že znaša 54/600, mora prejeti še 114/600, kar pomeni, da vsaka od pritožnic deduje 38/100 nepremičnine parc. št. 333/1, k. o. Y. Preostanek zapustnikovega deleža na tej nepremičnini (281/600 - 114/600) deduje pritožnik, in sicer 167/600. 24. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD izpodbijani sklep o dedovanju spremenilo tako, da je deleže pritožnikov ustrezno znižalo oziroma zvišalo, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa.

25. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 174. člena ZD.

1 Pritožnik trdi, da je pravilen identifikacijski podatek nepremičnine na primer „ID znak: parcela 0076/2 katastrska občina X parcela 0076/2 (ID ...). 2 Ta del oporoke se sicer glasi: „Sinu H. H. zapuščam spodnje stanovanje, kateri delež 1/8 že poseduje po materini smrti, zapuščam mu tudi garažo, katero sem jaz zgradil, zapuščam mu televizor, zapuščam mu tudi hranilno knjižico v kateri je največ denarja. To mu zapuščam s pogojem, da se stanovanje in garaža ne smeta prodati drugemu lastniku, kot samo družinskim članom.“ 3 Bil je (le) solastnik ZK telesa II (hiše na parc. št. 333/1 k. o. Y) do 5/8. Ostali solastniki, vsak do 1/8, so bili zapustnikovi sinovi H. H., A. A. in L. L. 4 Primerjaj na primer sklep VSM I Cp 637/2017 in sklep VSL I Cp 4249/2009. 5 In ni razdeljena v naravi na podlagi sodne odločbe o delitvi stvari ali na podlagi pogodbe med vsemi solastniki. 6 Še več, še na zadnjem naroku (list. št. 282) dedič očita dedinjam, da zasedajo in izključno same uporabljajo stanovanje v pritličju, ki je v solasti, dedinje pa trdijo, da dedič celotnega stanovanja v prvem nadstropju ne more podedovati, ker je zapustnik razpolagal tudi z 1/8 premoženja, ki ni njegova last oziroma da so solastnice stanovanja v prvem nadstropju. 7 Ki je solastninski delež pridobila od L. L. Glede sina L. L. je zapustnik v oporoki navedel, da mu je že sezidal hišo do tretje faze (ta pa naj bi se odpovedal svoji 1/8 na hiši), ki si jo je ta „prilastil“ in zato nima pri zapuščini kaj iskati. Dedič A. A. je v postopku I P 1549/2012, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, uspel z zahtevkom za ugotovitev, da je L. L. prejel od pokojnega očeta kot darilo dvoetažno stanovanjsko hišo, zgrajeno do III. gradbene faze na parceli 333/2, k. o. Y. 8 Iz spisovnega gradiva izhaja, da se dediči ne morejo sporazumeti glede uporabe dvorišča, ne pa same hiše. 9 Gre za sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 666/2010 z dne 24. 3. 2009, s katero je bila spremenjena zavrnila prvostopenjska sodba in je prestala tudi revizijski preizkus (II Ips 266/2012 z dne 24. 3. 2013). 10 Takšno je tudi aktualno zemljiškoknjižno stanje, in sicer je zapustnik vpisan kot solastnik do 281/600, dedič A. A. (pritožnik) do 211/600 (157/600 + 54/600), pravne naslednice (pritožnice) po pokojnem dediču H. H. (ki bi mu sicer šlo 54/600) vsaka do 18/600 (oziroma do 3/100) ter K. K. (ki je delež pridobila od L. L.) do 54/600 (oziroma do 9/100). 11 Vrednost stanovanja 37.386,70 DEM, vrednost prizidka 8.524,20 DEM in vrednost garaže 3.739,17 DEM.