Jedro

Za obstoj odškodninske odgovornosti druge toženke (zavarovalnice) je pravno pomembno dejstvo, ali je tretja toženka njen zavarovanec oz. ali je tretja toženka pri drugi toženki zavarovala svojo odškodninsko odgovornost. Tožnica je zatrjevala obstoj odškodninske odgovornosti druge toženke na podlagi zavarovalne police št. … (priloga A11), iz tega po tožnici predloženega dokaza pa izhaja, da je v polici naveden zavarovanec (in tudi zavarovalec), ki ni tretja toženka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi delna zamudna sodba v izpodbijanem delu, to je v točki I izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno delno zamudno sodbo razsodilo, da je druga toženka dolžna plačati tožnici odškodnino 15.000,00 EUR v roku 15 dni (točka I izreka), zavrnilo pa je tožničin zahtevek do druge toženke za nadaljnji znesek 10.000,00 EUR (točka II. izreka).

Druga toženka je s pritožbo izpodbijala delno zamudno sodbo, uveljavljala je pritožbena razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in delno zamudno sodbo razveljavi, tožnici pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške. Navajala je, da je v ugodilnem delu izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Meni, da iz dokazila - zavarovalne police - ne izhaja, da je po polici št. .. zavarovana odgovornost tretje toženke, saj je kot zavarovanec na polici naveden A. S. z. z.o.o., L. c. ..., C. in ne tretja toženka. To dokazilo torej nasprotuje v tožbi navedenim dejstvom, tožba je zato nesklepčna. Po njenem mnenju tožnica v tožbi tudi le pavšalno zatrjuje duševne bolečine, ki niso podprte z dokazi, to pa ne zadošča za utemeljenost tožbenega zahtevka. Morebitna škoda ni zadostno zatrjevana, ni dokazana in je zato neutemeljena. Sodišče prve stopnje je glede na tožničino trditveno podlago neutemeljeno štelo, da je ob moževi nepričakovani smrti izredno prizadeta in da ji je zato prisodilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR, sicer pa je tolikšna odškodnina tudi pretirana. Po mnenju druge toženke pa sodišče prve stopnje zamudne sodbe zoper njo ne bi smelo izdati iz razloga, ker sta zavarovalnica in zavarovanec (sodišče je tretjo toženko štelo za zavarovanca) enotna sospornika in odgovor na tožbo s strani zavarovanca ščiti tudi zavarovalnico. Navajala je še, da zavarovalna pogodba šteje za materialno pravo, sestavni del zavarovalne pogodbe je določilo o odbitni franšizi 10 %, vendar ne manj kot 250,00 EUR. To pomeni, da se odškodnina zmanjša za znesek odbitne franšize, ki v obravnavanem primeru znaša 1.500,00 EUR, zato v tem delu pasivna legitimacija druge toženke ni podana. Po mnenju druge toženke iz dejstev v tožbi ni jasno, ali gre za stopnice kot skupni del hiše, ki jih je po najemni pogodbi dolžan vzdrževati lastnik ali za stopnice, kot del stanovanjske enote, za vzdrževanje katerih je po pogodbi zadolžen najemnik.

Tožnica je v vloženem odgovoru na pritožbo navajala, da so pritožbene navedbe neutemeljene, s pritožbenimi trditvami in dokazi pa je druga toženka tudi prekludirana, ker ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbo prvega odstavka 318. člena ZPP izdalo izpodbijano delno zamudno sodbo, in sicer je zmotno presodilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica.

Tožnica je zatrjevala obstoj odškodninske odgovornosti druge toženke na podlagi zavarovalne pogodbe (police) št. ... z dne 1. 10. 2009 (priloga A 11), po kateri je lastnica stanovanjske hiše, to je tretja toženka, kot zavarovanka imela zavarovano svojo odgovornost. Iz po tožnici predloženega dokaza, to je zavarovalne police številka ... v prilogi A 11 pa izhaja, da je v polici naveden zavarovanec (in tudi zavarovalec) A. S. z. z.o.o. C. Ta dokaz je torej v nasprotju z zatrjevanim dejstvom, da je po navedeni polici zavarovanec tretja toženka.

Določba 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP terja od sodišča prve stopnje, da presodi le, ali med tožnikovimi navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in je zato bistveno, da zatrjevano pravno pomembno dejstvo ni v nasprotju s predloženim dokazom, ki ga je predložila sama tožnica. Za obstoj odškodninske odgovornosti druge toženke je pravno pomembno dejstvo, ali je tretja toženka njen zavarovanec oziroma ali je tretja toženka pri drugi toženki zavarovala svojo odškodninsko odgovornost. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo 318. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na obrazloženo je zato presodilo, da je izpodbijana delna zamudna sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbi ugodilo in delno zamudno sodbo v izpodbijanem prisodilnem delu razveljavilo ter jo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ocenilo namreč je, da samo ne more odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Nadaljnja pritožbena navedba, da je tožba nesklepčna, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena glede na potrebno trditveno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu (prvi odstavek 131. člena OZ, 179. člen OZ in 964 ter 965 OZ) tudi v razmerju proti drugi toženki, le predložen dokaz (priloga A 11) nasprotuje tožničini trditvi, da ima tretja toženka kot lastnik stavbe Dobrna 44 pri drugi toženki zavarovano svojo odgovornost. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju opravilo glavno obravnavo in izvedlo dokaze ter nato presodilo, ali so (oziroma bodo) dokazane tožničine navedbe o obstoju odškodninske odgovornosti druge toženke na podlagi zavarovalne pogodbe.

Pravno zmotna pa je pritožbena navedba, da sta druga in tretja toženka enotna (smiselno nujna) sospornika in da pravna dejanja tretje toženke učinkujejo tudi v razmerju do druge toženke. Odgovor na tožbo, ki ga je vložila tretja toženka, ne koristi in ne škoduje drugi toženki, ker sta navadni sospornici in je lahko odločitev sodišča po materialnem pravu za vsako od njiju drugačna (195. člen ZPP).

Ostale pritožbene navedbe niso pravno pomembne, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Druga toženka je s pritožbo uspela. Ker pa je pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je o pritožbenih stroških druge toženke in tretje toženke odločilo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP tako, da je odločitev o teh njunih stroških pridržalo za končno odločbo.