Jedro

V predmetni pravdi odškodninska obveznost ni "vezana" na lastništvo stanovanja, temveč na odgovorno osebo (povzročitelja škode). Veljajo splošna pravila odškodninskega delikta.

Že splošna določba 10. člena OZ vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanj, ki bi utegnila drugemu povzročati škodo. Protipravno in nedopustno je vsako delovanje (škodljivo dejstvo), ki nasprotuje temu splošnemu pravilu. Ni treba, da bi bilo z določeno pravno normo izrecno prepovedano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in odločitev sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo (sklepom in sodbo) je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano stransko intervencijo A. A. na strani toženke (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna plačati tožnici 8.046,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Zoper to odločitev se pritožuje toženka. Navaja, da je A. A. gotovo legitimiran za sodelovanje kot stranski intervenient. Trditev, da je stanovanje skupna lastnina, predstavlja zadostno podlago za priznanje položaja stranskega intervenienta. Nadalje pritožnica navaja, da je bilo trditveno in dokazno breme glede protipravnega ravnanja na oškodovanki. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje sploh ukvarjalo s protipravnostjo ravnanja toženke. Ugotovilo je zgolj to, da so se dela v njenem stanovanju izvajala in da je toženka z njimi soglašala. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo. Sodbe se ne da preizkusiti. Tudi glede vzročne zveze bi morala tožnica podati navedbe in prepričljive dokaze, iz katerih bi bilo razvidno, kakšno je bilo stanje njene nepremičnine pred začetkom izvedbe del in kakšno po koncu del oziroma kako so dela v stanovanju toženke vplivala na nastanek škode. Tožničino stanovanje je bilo tako dotrajano, da ga ni bilo smiselno obnavljati. Izvedenec se je glede vzročne zveze oprl predvsem na navedbe tožnice in njenega moža, pri čemer je jasno, da sta oba zainteresirana za izid pravde. Mnenje izvedenca je nestrokovno. Izdelano je bilo po sedmih mesecih od ogleda. Tega ni bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo, temveč bi bilo treba postaviti drugega izvedenca. Izvedenec ni utemeljil posameznih postavk v svojem mnenju. Določene postavke je ocenil neustrezno (previsoko). Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je storilo tudi več procesnih kršitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Drži pritožbeno stališče, da etažni lastnik odgovarja za škodo v skladu s splošnimi pravili, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Določba prvega odstavka 16. člena Stanovanjskega zakona¹ je pojasnjevalne narave in v ničemer ne vpliva na siceršnjo ureditev odškodninske odgovornosti po pravilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).² Prav tako drži, da je na oškodovancu trditveno in dokazno breme glede obstoja škodnega dejanja, nastanka škode in glede tega, da zatrjevana škoda izvira iz ravnanja odgovorne osebe. Vendar pa je zmotno pritožbeno naziranje, da se sodišče prve stopnje s protipravnim ravnanjem toženke ni ukvarjalo. V izpodbijani sodbi je ugotovilo, da je toženka v letu 2017 prenavljala oziroma izvajala gradbena dela v tretji etaži svojega stanovanja, ki se nahaja neposredno nad stanovanjem tožnice. Ta dela je bodisi naročila, bodisi odobrila. To za pritožbo ni sporno. Zaradi te adaptacije je v stanovanju tožnice nastala določena škoda (razpoke na stropu in stenah, odpadanje ometa). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je bila vzročna zveza med adaptacijo in nastalo škodo potrjena.

Že splošna določba 10. člena OZ vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanj, ki bi utegnila drugemu povzročati škodo. Protipravno in nedopustno je vsako delovanje (škodljivo dejstvo), ki nasprotuje temu splošnemu pravilu. Ni treba, da bi bilo z določeno pravno normo izrecno prepovedano.

5.V predmetni zadevi se je adaptiral starejši objekt. Izvedenec je popisal in fotografiral poškodbe v stanovanju tožnice. Ocenil je, da so se zaradi prenovitvenih del (za tak objekt pričakovane) manjše poškodbe in razpoke bistveno povečale, predvsem pa so nastale močnejše in dodatne razpoke na stiku sten ter stropa, z delnim odpadanjem ometa. To je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec dodal, da so po njegovem mnenju "izključna posledica" prenovitvenih del razpoke (in odpaden omet), prikazane na fotografijah na strani 8 in straneh 14 do 24 pisnega izvedenskega mnenja. Preostale razpoke pa bi lahko bile prisotne že pred prenovo toženkinega stanovanja, s tem, da so obnovitvena dela to stanje poslabšala. Sodišče prve stopnje je povzelo izvedenčevo ugotovitev, da točne razmejitve med razpokami oziroma poškodbami, ki so posledica dotrajanosti objekta, od teh, ki so nastale zaradi del v stanovanju toženke, ne bi bilo mogoče narediti. Sledilo je njegovi oceni, ki jo je podal na podlagi lastnih izkušenj in ugotovljenega dejanskega stanja, da je 3 % nastale škode povezane z dotrajanostjo objekta (načinom gradnje, starosti in vzdrževanjem), preostalih 97 % pa se nanaša na prenovitvena dela toženke. Tega zaključka pritožba ne omaje.

6.Kot je bilo prikazano, se je sodišče prve stopnje pri presoji obsega poškodb in vzročne zveze med poškodbami ter obnovitvenimi deli oprlo na strokovno mnenje izvedenca. Tehtnih in konkretnih navedb, da so ti zaključki nepravilni (in zakaj so nepravilni), pritožba ne poda. Neutemeljeno navaja, da naj bi se izvedenec glede vzročne zveze naslonil na navedbe (izpovedbe) tožnice in njenega moža, ki sta zainteresirana za izid te pravde. Neuspešno je tudi pritožbeno stališče, da bi morala tožnica podati trditve in prepričljive dokaze o stanju njene nepremičnine pred in po izvedbi del oziroma, da je bilo toženki naloženo preveliko breme glede obstoja določenih poškodb pred začetkom del. Glede na jasne, logične ter ustrezno argumentirane ugotovitve izvedenca, katere poškodbe so nastale zaradi obnovitvenih del (in zakaj so nastale), pritožba ne uspe niti s trditvami, da je bilo tožničino stanovanje dotrajano oziroma v zelo slabem stanju. Očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ni podan. Prav tako ne drži, da je kršilo razpravno načelo ter da je izpodbijana sodba obremenjena s procesnimi kršitvami po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7.Ne velja, da je izvedensko mnenje nestrokovno, ker je bilo izdelano po sedmih mesecih od ogleda, in ker naj bi izvedenec nekatere postavke v zvezi z višino škode znižal brez ustrezne obrazložitve. Glede zakasnitve pri izdelavi izvedenskega mnenja je v izpodbijani sodbi povsem sprejemljivo pojasnjeno, da je izvedenec to mnenje izdelal ob upoštevanju podatkov, ki jih je pridobil na podlagi fotografij in opravljenih meritev ob ogledu. Na kraju samem je torej zbral določene objektivne podatke in dejstva, ki so služila za podlago njegovemu mnenju. Časovni zamik zato ni imel odločilnega vpliva. Glede samega znižanja določenih postavk pa pritožba ne upošteva, da je izvedenec na naroku dne 15. 6. 2021 v zvezi s tem podal ustrezna pojasnila. Sodišču in strankam ni zgolj predal nove tabele ocenjenih stroškov sanacije, kot navaja pritožba. Prav tako ne drži, da izvedenec ni ustrezno opredelil oziroma opisal nastalih poškodb. Kot je bilo že navedeno, je te poškodbe fotografiral. Poleg tega pa je v tabeli stroškov zapisal, da je manjših razpok za 30 dolžinskih metrov in da je treba izdelati nov omet na 20 % površine sten in stropov, kar znese dobrih 43 kvadratnih metrov. Točna izmera razpok v posameznem prostoru ni bila potrebna. Da bi izvedenec upošteval tudi razpoke na skupnem stopnišču, iz tabele stroškov ne izhaja. Tega pritožba niti ne trdi. Zakaj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na izpovedbo priče B. B., je navedeno v 19. točki obrazložitve. Tehtnih argumentov zoper te razloge pritožba ne poda.

8.Ob zaslišanju je izvedenec podal tudi določena pojasnila, povezana s stroški po postavkah št. 2 ("zaščita prostorov") in št. 3 ("demontaža, odnos, hramba in montaža ali zaščita pohištva"). Opredelil je potrebnost ter medsebojno razmerje ("ločenost") teh opravil. Ti in drugi stroški so ustrezno specificirani. Neutemeljena je pritožbena navedba, da gre pri pripravi delovišča (postavka št. 1) za neživljenjsko visoke stroške, saj so bili odmerjeni v višini 50,00 EUR. Odpadni material, ki ga je treba odpeljati na trajno deponijo, je bil ocenjen v količini 4 kubičnih metrov. To za pritožbo ni sporno. Po ceni 100,00 EUR za kubični meter je znašala postavka odvoza odpadkov (postavka št. 9), skupaj s takso, 400,00 EUR. Pri tej oceni je izvedenec vztrajal tudi po preučitvi pripomb toženke. Ne drži, da je prezrl nižji znesek, ki ga je slednja zagovarjala. Glede opravil v postavkah št. 4 ("čiščenje in saniranje manjših razpok in poškodb v stenah in stropu"), št. 5 ("izdelava novega ometa") in št. 6 ("slikopleskarska obdelava sten in stropov") že iz tabele izhaja, kakšna je narava posameznih del in katere poškodbe sodijo v katero od teh postavk. To je izvedenec še dodatno obrazložil na naroku. Da so razlike med temi postavkami nepojasnjene oziroma da je ostalo nejasno, kam sodijo posamezne poškodbe, ne drži. Končno čiščenje (postavka št. 10) je izvedenec opredelil glede na površino (48,18 kvadratnih metrov), po ceni 4,00 EUR za kvadratni meter. Pritožbeno zavzemanje, da bi se dalo čiščenje izvesti za bistveno nižji znesek, je laično in nerealno. Strošek za projekt in nadzor (postavka št. 11) je res ocenjen na 600,00 EUR. Ob zaslišanju je izvedenec vztrajal, da je treba izvedbo sanacije organizirati, nadzirati in pregledati. Ta pojasnila so po oceni pritožbenega sodišča prav tako sprejemljiva. Pritožba ne prepriča, da je izvedensko mnenje nestrokovno, da ga je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo ter da bi moralo postaviti drugega izvedenca.

9.Sodišče prve stopnje je na dosojeni znesek glavnice priznalo zakonske zamudne obresti od 10. 4. 2018 dalje. Gre za datum vložitve tožbe oziroma datum, ko je tožnica pri sodišču vložila zahtevek za izpolnitev toženkine obveznosti. To je v izpodbijani sodbi tudi navedeno. Procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10.Pritožnica se pritožuje tudi zoper odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo stransko intervencijo A. A. na strani toženke. Razloge za to je podalo v 4. do 7. točki obrazložitve. Pravilno je pojasnilo, da mora biti intervenient s stranko, ki se ji hoče pridružiti, v takem pravnem razmerju, da bi neugodna odločitev vplivala na razmerje med njim in to pravdno stranko. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil predlog za stransko intervencijo podan na naroku dne 15. 1. 2019, z navedbo, da naj bi bilo stanovanje, ki je sicer v zemljiškodni lasti toženke, skupno premoženje toženke in A. A. Ta trditev tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje intervencijskega interesa. V predmetni pravdi namreč odškodninska obveznost ni "vezana" na lastništvo stanovanja, temveč na odgovorno osebo (povzročitelja škode). Kot je bilo že uvodoma navedeno, veljajo v razmerju splošna pravila odškodninskega delikta. Ne gre za nobeno solidarno odgovornost obeh zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev za obveznosti, ki bi nastale v zvezi s skupno stvarjo. Zgolj dejstvo, da naj bi bila odgovorna oseba (toženka) in A. A. skupna lastnika stanovanja, kjer so se gradbena dela izvajala, ne predstavlja razloga za dopustitev stranske intervencije. Nasprotna pritožbena naziranja niso utemeljena.

11.Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Zveza:

1Prvi odstavek 16. člena Stanovanjskega zakona se glasi: Etažni lastnik je odgovoren za škodo, ki izvira iz njegovega posameznega dela in ki nastane na drugih posameznih delih ali skupnih delih, v skladu s splošnimi pravili, ki urejajo odškodninsko odgovornost.

2Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.