Jedro

Določbo drugega odstavka 112. člena ZVCP-1 gre razumeti tako, da je tudi promet tovornih vozil na določenem območju lokalni promet, če ima tovorno vozilo na tem območju izhodišče ali cilj. Voznik tovornega vozila z območja, kjer je promet zanj prepovedan, proti namembnemu kraju lahko odpelje po katerikoli smeri, cesto, na kateri je promet tovornih vozil prepovedan pa mora zapustiti takoj, ko ima za to možnost.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede prekrška po enajstem v zvezi sedmim odstavkom 26. člena Zakona o varnosti cestnega prometa razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Maribor je storilcu K. D. izdala plačilni nalog z dne 10. 6. 2010 zaradi prekrška po enajstem v zvezi s sedmim odstavkom 26. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in tretjega odstavka 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD) in mu za prvi prekršek izrekla globo v višini 300 EUR za drugi prekršek pa globo v višini 150 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Lendavi s sodbo ZSV – 32/2011 z dne 19. 9. 2011 zavrnilo in mu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve četrtega odstavka 65. člena in 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in predlagal, da Vrhovno sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na prekršek po enajstem odstavku 26. člena ZVCP-1, razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču v ponovno odločanje. Državni tožilec v zahtevi navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navajal, da sicer na cesti, kjer je bil zaustavljen, velja prepoved prometa za tovorna vozila, vendar je tam vozil upravičeno, ker prepoved ne velja za lokalni promet iz prvega odstavka 112. člena ZVCP-1. Sodišče bi, po presoji vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti, za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem storilca in policista ter z izvedbo drugih dokazov. Kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se ni opredelilo do navedb storilca, da je bil, kljub omejitvi za tovorna vozila, kot udeleženec v lokalnem prometu upravičen voziti po regionalni cesti.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, o kateri se je izjavil njegov odvetnik J. F. in še dodatno pojasnil, zakaj je storilec upravičeno vozil po regionalni cesti.

B.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je storilec vozil tovorno vozilo s priklopnikom po regionalni cesti iz smeri Gornja Radgona proti Lenartu (storilec je v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je vozil v nasprotni smeri), kjer je bil izven naselja Benedikt zaustavljen s strani prekrškovnega organa. Prekrškovni organ je iz listinske dokumentacije, ki mu jo je predložil storilec, ugotovil, da je bil tovor naložen v Radencih, storilec pa je bil namenjen proti Mariboru. Na odseku regionalne ceste Gornja Radgona – Lenart je promet motornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 ton, s postavljeno prometno signalizacijo prepovedan. Vrhovno sodišče je v zadevi s podobno dejansko in pravno problematiko odločilo že s sodbo IV Ips 23/2012 z dne 20. 3. 2012. Takrat je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena. Nova zahteva s povsem enako pravno problematiko kaže, da je razumevanje relevantnih zakonskih določb v praksi neusklajeno, naloga sodišč pa je, da takšne situacije z jasno in argumentirano razlago odpravi, zato se je Vrhovno sodišče odločilo, da bo svoje stališče, zavzeto v omenjeni zadevi, ponovno pretehtalo.

5. Po določbi sedmega odstavka 26. člena ZVCP-1 je na cesti ali njenem delu prepovedan promet motornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega največjo dovoljeno maso, omejeno s predpisom ali prometno signalizacijo. Nesporno je, da je bil promet tovornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 ton (v nadaljevanju: promet tovornih vozil) na delu ceste, kjer je bil storilec zaustavljen, s prometnim znakom prepovedan. Izjema od te prepovedi velja za lokalni promet, ki jo določa drugi odstavek 112. člena ZVCP-1. Lokalni promet je na določenem območju tudi promet motornih vozil, ki imajo na tem območju izhodišče ali cilj, promet motornih vozil, katerih lastniki oziroma imetniki pravice uporabe imajo na tem območju prebivališče, promet motornih vozil, ki so v lasti oziroma v uporabi pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje prevozov, ki ima na tem območju sedež ali podružnico in urejeno parkirišče ali avtošole, ki ima na tem območju sedež ali podružnico in urejeno parkirišče. Po sprejemu Pravilnika o omejitvi uporabe državnih cest za promet tovornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 ton(1) (v nadaljevanju Pravilnik), ki je taksativno na določenih odsekih državnih cest prepovedal promet tovornih vozil, je Ministrstvo za promet, zaradi različne interpretacije pojma „lokalni promet“ iz 112. člena ZVCP-1, pripravilo pojasnilo v zvezi z izvajanjem določb tega člena in pravilnika.(2)

6. Prekrškovni organ in prvostopenjsko sodišče sta ugotovila in ustrezno obrazložila, da je promet tovornih vozil na regionalni cesti, kjer je bil zaustavljen storilec, s prometnim znakom prepovedan. Nadaljnje vprašanje, ali v obravnavanem primeru ne gre za izjemo po 112. členu ZVCP-1, pa je ostalo neodgovorjeno. Iz opisa dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ predložil zahtevi za sodno varstvo, je razvidna samo ugotovitev, da je promet tovornih vozil na omenjeni regionalni cesti prepovedan. V zahtevi za sodno varstvo je storilec navajal, da je promet za tovorna vozila na odseku cestišča, kjer je bil zaustavljen, prepovedan, vendar prepoved ne velja za lokalni promet iz drugega odstavka 112. člena ZVCP-1. Glede na to, da ima družba, pri kateri je zaposlen, sedež v Radencih, tam pa je tudi natovoril blago, je bil del poti upravičen opraviti v lokalnem prometu, za katerega prepoved prometa s tovornim vozilom ne velja, pri tem se je še skliceval na pojasnilo Ministrstva za promet v zvezi z izvajanjem določb 112. člena ZVCP-1. Na te storilčeve navedbe sodišče ni odgovorilo, le posplošeno je ugotovilo, da je prekrškovni organ vsa odločilna dejstva zanesljivo in celovito ugotovil. 7. Ustavno sodišče je že večkrat povedalo, da je obveznost sodišča, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, da se z navedbami storilca seznani, preuči njihovo pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev pomembne, v obrazložitvi svojo odločbe opredeli. Za storilca je velikega pomena, tudi če njegovemu pravnemu sredstvu ni ugodeno, da lahko spozna, da se je sodišče z njegovimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo, da torej ne ostane v dvomu, ali niso bile enostavno prezrte. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se očitek, da niti prekrškovni organ niti sodišče nista zavzela stališča o odločilnih dejstvih, presoja v okviru 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.(3) Storilčeve navedbe, da je kljub splošni prepovedi, zaradi izjeme po 112. členu ZVCP-1, upravičeno del poti peljal po regionalni cesti, se nanašajo na odločilna dejstva, saj je od njihove presoje odvisna odločitev o obstoju prekrška po enajstem v zvezi s sedmim odstavkom 26. člena ZVCP-1. 8. Sodišče se bo v ponovljenem odločanju moralo vsebinsko opredeliti do storilčevih navedb iz zahteve za sodno varstvo in preveriti ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme po 112. členu ZVCP-1 in argumentirano pojasniti, zakaj ti pogoji niso oziroma so izpolnjeni. Pri razlagi zakonskih določil je sodišče vezano na ustavo in zakon, vendar si v obravnavanem primeru lahko pomaga tudi z razlago pojma »lokalnega prometa«, ki jo je Ministrstvo za promet očitno podalo prav zaradi odprave nejasnosti v zvezi z izvajanjem te zakonske določbe. Določbo drugega odstavka 112. člena ZVCP-1 gre razumeti tako, da je tudi promet tovornih vozil na določenem območju lokalni promet, če ima tovorno vozilo na tem območju izhodišče ali cilj. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da voznik tovornega vozila z območja, kjer je promet zanj prepovedan, proti namembnemu kraju lahko odpelje po katerikoli smeri, cesto, na kateri je promet tovornih vozil prepovedan pa mora zapustiti takoj, ko ima za to možnost. Vprašanje morebitne zlorabe te izjeme (npr. ko se tovorno vozilo z namenom izogniti se plačilu cestnine, pelje mimo uvoza na avtocesto in se nanjo vključi šele kasneje) je glede na ugotovljene okoliščine potrebno presojati v vsakem primeru posebej.

9. V skladu z zgoraj pojasnjenim stališčem, bo moralo sodišče dokazni postopek dopolniti in ugotoviti ali je bilo storilčevo izhodišče na območju, kjer je promet tovornih vozil prepovedan. V konkretnem primeru to pomeni, da bo sodišče moralo ugotoviti ali je promet tovornih vozil prepovedan tudi na cestnem odseku Radenci – Vučja vas in cestnem odseku Radenci – Gornja Radgona.(4) Če se bo po tako izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da se Radenci nahajajo na območju, kjer je promet za tovorna vozila prepovedan, storilec pa je tam imel izhodišče ali cilj, bo potrebno zaključiti, da je proti namembnemu kraju (Mariboru) upravičeno peljal preko Gornje Radgone, v Lenartu pa bi se moral vključiti na avtocesto. V nasprotnem primeru pa bo potrebno ugotoviti, da izjema po 112. členu ZVCP-1 za storilca ne velja, saj je imel izhodišče na območju, kjer je bil promet zanj dovoljen in bi proti namembnemu kraju lahko peljal po cesti, na kateri ni omejitev za tovorni promet. Takšen argumentiran odgovor sodišča je za vse subjekte, na katere se obravnavana zakonska ureditev nanaša, bistvenega pomena za njihovo pravno varnost in predvidljivost in njihovo prihodnje ravnanje v pravnem prometu.

10. S tem, ko je sodišče iz obrazložitve izpustilo oceno navedb zahteve za sodno varstvo oziroma jih je zavrnilo s posplošenim sklicevanjem na ugotovitve policistov, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 11. Ker je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1 glede na naravo ugotovljene kršitve sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 102/2006. Op. št. (2): Med drugim je Ministrstvo za promet pojasnilo: „Če je izhodišče ali namembni kraj (začetek oziroma cilj) potovanja na delu ceste, kjer velja prepoved, lahko voznik v skladu s pomenom prometnega znaka vozi proti cilju s katerekoli smeri. Pomen lokalnega prometa ne določa, da bi se moral voznik peljati mimo namembnega kraja po avtocesti in se nato vračati proti temu kraju v območje veljavnosti pravilnika.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2009. Op. št. (4): Informacije o prepovedi prometa za tovorna vozila zagotavlja Direkcija Republike Slovenije za ceste.