Jedro

Določba pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, ki tožniku podeljuje pravico do nadaljevanja delovnega razmerja v družbi tudi v primeru prenehanja pogodbe o poslovodenju iz krivdnih razlogov (pri čemer se ti krivdni razlogi nanašajo izključno na obveznosti iz naslova poslovodenja), ni nična. Zakon nadaljevanja delovnega razmerja z nekdanjo poslovodno osebo ne prepoveduje, sodna praksa pa ga dopušča.

Izrek

I.Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje razveljavi:

-v I. točki izreka sodbe glede ugotovitve, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "Svetovalec uprave" z dne 19. 3. 2014 ter pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "samostojni strokovni delavec (področje trženja)" z dne 19. 3. 2014 nezakonito in se tožba v tem delu zavrže;

-v II., III., IV. ter v prvi alineji V. točke izreka sodbe in

-v 3. in 4. točki izreka sklepa

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v I. točki izreka glede odločitve, da je delovno razmerje med strankama dne 29. 12. 2017 prenehalo nezakonito ter v drugi alineji V. točke izreka).

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

IV.Pritožba stranskih intervenientov se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prenehanje veljavnosti Pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "Svetovalec uprave" z dne 19. 3. 2014 ter Pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "samostojni strokovni delavec (področje trženja)" z dne 19. 3. 2014 med strankama in prenehanje delovnega razmerja med strankama nezakonito (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med strankama do vključno 29. 12. 2017 na podlagi sodbe sodišča in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja med strankama od vključno 30. 12. 2017 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje 11. 12. 2024 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in izplača denarno povračilo v znesku 150.106,00 EUR bruto, od tega zneska v korist tožnika plača pripadajoče davke Finančni upravi RS in prispevke pristojnim socialnim blagajnam ter ustrezen neto znesek nakaže na račun tožnika, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni od dne izdaje sodbe prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega paricijskega roka do plačila. Višji zahtevek, in sicer za plačilo razlike do zneska 245.678,40 EUR je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je reparacijski zahtevek za čas od 29. 12. 2017 do izdaje sodbe, prav tako odškodninski zahtevek za čas od 29. 12. 2017 do 30. 12. 2021, za katerega ni priznan obstoj delovnega razmerja med strankama, v zneskih, razvidnih iz izreka (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo regresov za letni dopust v bruto znesku 1.150,00 EUR letno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračun in izplačilo letnega bruto zneska 1.500,00 EUR iz naslova pravice do letnega menedžerskega zdravniškega pregleda ter 7.000,00 EUR letno iz naslova pravice do dodatnega izobraževanja, vse za čas od 29. 12. 2017 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu zahtevka, ki se je glasil na ugotovitev delne ničnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 29. 12. 2017, njegov zahtevek pa je bil v tem delu zavržen, kar pomeni, da so stranski intervenienti v tem delu postopka uspeli v celoti in so upravičeni do povrnitve stroškov postopka po prvem odstavku 154. člena ZPP. Stranskim intervenientom je bila intervencija dovoljena le v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev ničnosti dela sklepa nadzornega sveta z dne 29. 12. 2017. O njihovih stroških zato ni mogoče odločiti na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Poleg tega sodišče ni upoštevalo priglašenih separatnih stroškov in 156. člena ZPP. Sodišče bi moralo stranskim intervenientom in toženi stranki naložiti povračilo separatnih stroškov za pristop na narok dne 20. 5. 2024, ki se po krivdi tožnika ni mogel izvesti. Priglašajo stroške pritožbe.

2.Tožnik se pritožuje zoper II., III., IV. in V. točko izreka sodbe (v zavrnilnem delu) in zoper 3. in 4. točko izreka sklepa in iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je izpodbijana sodba glede datuma prenehanja delovnega razmerja nejasna in neobrazložena ter je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik razloge v zvezi s to odločitvijo zgolj ugiba, morda je sodišče k odločitvi vodilo dejstvo, da se je tožnik le nekaj dni po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposlil drugje, vendar pa bi moralo sodišče v tem primeru presoditi, ali in za katera obdobja po prenehanju te kratkotrajne in zasilne zaposlitve lahko ugotovi obstoj delovnega razmerja. Razlogi v zvezi z navedenim so v sodbi povsem izostali. Nepravilna in pomanjkljiva presoja sodišča glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja je tako povzročila tudi nepravilno in pomanjkljivo presojo glede utemeljenosti reparacijskih zahtevkov, vključno z zahtevkom za izplačilo regresa za letni dopust. Če je sodišče menilo, da ni podlage za priznanje reparacijskih zahtevkov, pa bi tožniku moralo prisoditi prikrajšanje na drugi (odškodninski) podlagi, kar je tožnik tudi sicer vtoževal. Sodišče je ugotovilo, da je bila zaveza tožene stranke iz pogodbe o poslovodenju kršena, saj bi se moralo delovno razmerje, kljub zakonitemu prenehanju pogodb o zaposlitvi za poslovodenje družbe, nadaljevati. Tožena stranka je s kršitvijo pogodbene zaveze ravnala protipravno, tožniku pa je zaradi protipravnega ravnanja nastala premoženjska škoda. Če bi tožnik nadaljeval delovno razmerje pri toženi stranki, bi bil še vsaj štiri leta po odpoklicu v delovnem razmerju in prejemal plačo na delovnem mestu svetovalec uprave. Tožnik je bil za čas štirih let prihodkovno prikrajšan za vsaj 298.069,11 EUR. Tožnik je upravičen do odprave vseh posledic, ki jih je utrpel zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik ne more biti kaznovan za to, če je z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu zmanjševal škodo. Denarno povračilo v višini 11 plač (150.106,00 EUR) je prenizko. Tožniku bi pripadal znesek 18 plač. Sodišče pri odmeri denarnega povračila ni upoštevalo vseh kriterijev po 118. členu ZDR-1. Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi stroškovna odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi ali pa izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožena stranka se pritožuje zoper I., II. in III. točko izreka sodbe ter 3. in 4. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je I. točka izreka sodbe (ugotovitveni zahtevek) v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki ne dopušča takšnih zahtevkov. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je svojo odločitev oprlo na prepozno podane tožnikove navedbe. Navaja, da je v tem sporu ključno, da je tožnik na dan 19. 3. 2014 istočasno sklenil tri pogodbe o zaposlitvi z različnimi podpisniki, kar je nezakonito, sodišče prve stopnje pa se do tega dejstva in materialnopravnih stališč tožene stranke, ki jih je v zvezi s temi dejstvi podala v postopku, ne opredeli. Vztraja, da je sporna določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, ki tožniku, ne glede na razlog prenehanja mandata člana uprave, zagotavlja nadaljevanje delovnega razmerja, v nasprotju s prisilnimi predpisi (ZGD-1, ZPPOGD, ZDR-1 in OZ), moralnimi načeli, načelom vestnosti in poštenja in je torej nična. Vztraja pri analogni uporabi določb ZPPOGD in ZGD-1, ki se nanašajo na odpravnino. Nezakonito in nemoralno je, da si oseba namesto odpravnine, do katere zaradi krivdnih razlogov nima pravice po zakonodaji, izgovori zaposlitev za nedoločen čas. Pogodbe, kot jih je sklenil tožnik dne 19. 3. 2014, in mu zagotavljajo zaposlitev na delovnem mestu "Svetovalec uprave" in na delovnem mestu "Samostojni strokovni delavec (področje trženja)" bi se lahko sklenile z aktualno upravo šele, ko bi mu mandat člana uprave prenehal in ne na zalogo med trajanjem mandata. Nadzorni svet bi v pogodbi lahko določil le obveznost nove uprave, da po prenehanju mandata preveri možnost zaposlitve na ustreznem delovnem mestu, nova uprava pa bi nato odločila, ali izkazuje potrebo po zaposlitvi ali ne. Tudi sicer nadzorni svet, upoštevajoč njegovo korporacijsko pravno funkcijo, članu uprave ne more podeljevati pravic za čas po prenehanju mandata. Delovno mesto svetovalca uprave predpostavlja zaupanje obstoječe uprave, zato se za takšno delovno mesto ni mogoče dogovoriti v naprej in za primer krivdnega odpoklica. Sodišče prve stopnje je nekritično povzelo izpoved tedanje predsednice nadzornega sveta C. C. Ni se opredelilo do izpovedi priče D. D. v zadevi XX Pd 17/2018 glede opozoril nadzornemu svetu in njegovi predsednici. Zaradi napačnega oziroma nepopolnega povzema izjave prič je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni zaslišalo priče E. E. (takratnega predsednika kadrovske komisije nadzornega sveta) je bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče bi moralo zaslišati vse člane nadzornega sveta, ker jih ni, je tudi s tem storilo procesno kršitev. Prav tako ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh ostalih predlaganih dokazov (vpogled v spis Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I Pg 16/2021, zaslišalo odvetnika F. F., stranskega intervenienta G. G., priče H. H.), zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Ni navedlo, da bi vpogledalo v predložen USB ključek in članek dr. Luigija Varanellija, niti ni podalo razlogov, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Sodišče se napačno sklicuje na zadevo VIII Ips 11/2023, saj v citirani zadevi ni prišlo do krivdnega odpoklica člana uprave. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Samostojni strokovni delavec (področje trženja)" je nična. Kavza pogodbe ni bilo delo, ampak zagotovitev nadaljnje zaposlitve pri toženi stranki po koncu funkcije, ne glede na razlog razrešitve. Posledično tožena stranka na njeni podlagi do tožnika nima nobenih zavez. Tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za sodno varstvo. Skladno s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 v povezavi s 53. členom ZDR-1 bi moral najprej zahtevati, da mu tožena stranka omogoči nadaljevanje dela. Zaradi krivdne razrešitve tožena stranka tožniku ni zaupala niti toliko, da bi z njim nadaljevala delovno razmerje na delovnem mestu "Samostojni strokovni delavec". Krivdni razlog po ZGD-1, po katerem lahko poslovodni osebi predčasno preneha mandat, po naravi stvari pomeni krivdni razlog po ZDR-1, s čimer je podana podlaga za postopek v zvezi z redno odpovedjo iz krivdnega razloga ali izredno odpoved. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do celotne vsebine spornega 17. člena pogodbe, ki dokazuje, da je ob prenehanju mandata prišlo tudi do prenehanja delovnega razmerja zaradi kršitev določb ZDR-1. Ker je napačen materialnopravni zaključek, da je delovno razmerje obstajalo brez pravne podlage, je napačno priznano tudi denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Višina povračila je pretirana in ni skladna s sodno prakso, sodišče ni upoštevalo, da je tožnik mesečno prejemal 7,9 kratnik povprečne plače v RS. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi stroškovna odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Zoper 3. točko izreka sklepa se pritožujejo stranski intervenienti iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da je sodišče napačno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru izključno za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato je nepravilno upoštevalo zgolj peti odstavek 41. člena ZDSS-1. Tožnik je namreč v tem sporu zahteval tudi ugotovitev ničnosti dela sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 29. 12. 2017, njegov zahtevek pa je bil v tem delu zavržen, kar pomeni, da so stranski intervenienti v tem delu postopka uspeli v celoti in so upravičeni do povrnitve stroškov postopka po prvem odstavku 154. člena ZPP. Stranskim intervenientom je bila intervencija dovoljena le v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev ničnosti dela sklepa nadzornega sveta z dne 29. 12. 2017. O njihovih stroških zato ni mogoče odločiti na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Poleg tega sodišče ni upoštevalo priglašenih separatnih stroškov in 156. člena ZPP. Sodišče bi moralo stranskim intervenientom in toženi stranki naložiti povračilo separatnih stroškov za pristop na narok dne 20. 5. 2024, ki se po krivdi tožnika ni mogel izvesti. Priglašajo stroške pritožbe.

5.Stranki v odgovorih na pritožbo prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke ter predlagata zavrnitev pritožb. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba stranskih intervenientov na strani tožene stranke se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

7.Po 325. členu Zakona o pravdnem postopki (ZPP) lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, da jo dopolni. Skladno s tretjim odstavkom 327. člena ZPP se pritožba, v koliko se izpodbija sodba samo zaradi tega, ker sodišče ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbo stranskih intervenientov na strani tožene stranke štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (sklepa), saj sodišče prve stopnje o pravdnih stroških, ki so jih priglasili, ni odločilo.

8.Pritožbi tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni.

9.V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožniku, ki je imel s toženo stranko nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za poslovodenje družbe za določen čas, dne 29. 12. 2017 delovno razmerje zakonito prenehalo. Tožnik je dne 13. 1. 2014 nastopil funkcijo člana uprave. Predhodno je bil v družbi zaposlen za nedoločen čas, in sicer neprekinjeno od 15. 5. 1996 dalje, neposredno pred nastopom funkcije člana uprave je zasedal vodilno delovno mesto. Na dan 19. 3. 2014 je istočasno sklenil tri pogodbe o zaposlitvi. S toženo stranko, ki jo je zastopala predsednica nadzornega sveta, je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe (za pet let oziroma za čas opravljanja funkcije člana uprave), istočasno pa je s toženo stranko, ki sta jo zastopala predsednik uprave in član uprave, sklenil še dve pogodbi, in sicer pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Svetovalec uprave" za določen čas 4 let, ki je sklenjena pod odložnim pogojem,1 ter pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Samostojni strokovni sodelavec za področje trženja." V slednji je bilo dogovorjeno, da pravice in obveznosti iz te pogodbe mirujejo za čas opravljanja dela po pogodbah o zaposlitvi za določen čas (za poslovodno funkcijo in za vodilno delovno mesto). Dne 2. 9. 2015 je tožnik s predsednico nadzornega sveta sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, ki predstavlja čistopis pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe z dne 19. 3. 2014.

10.Med strankama je sporen 17. člen pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe z dne 2. 9. 2015 (čistopis), še posebej šesti odstavek, ki določa, da v primeru prenehanja te pogodbe o poslovodenju zaradi krivdnih razlogov, ki se nanašajo na kršitve obveznosti člana uprave iz naslova poslovodenja oziroma izvajanja poslovodnih obveznosti, kot tudi v drugih primerih prenehanja mandata člana uprave, razen v primeru prenehanja mandata, opredeljenem v naslednjem odstavku tega člena, članu uprave ne preneha delovno razmerje v družbi, temveč se nadaljuje na podlagi Pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "Svetovalec uprave" z dne 19. 3. 2014, ki je sklenjena in prične veljati pod odložnim pogojem, opredeljenim v navedeni pogodbi. V naslednjem (sedmem) odstavku je med drugim navedeno, da kršitve obveznosti, zaradi katerih članu uprave lahko preneha delovno razmerje, zajemajo tiste kršitve, ki ne predstavljajo strogo obveznosti iz naslova poslovodenja oziroma niso neposredno povezane z opravljanjem del in nalog poslovodenja družbe ali izpolnjevanjem poslovodnih obveznosti. Stranki sta se nadalje dogovorili, da v kolikor gre za takšne kršitve, na podlagi katerih se članu uprave lahko poda redna ali izredna odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov skladno z določili ZDR-1 (te kršitve pa niso neposredno povezane z opravljanjem del in nalog poslovodenja družbe ali izpolnjevanjem poslovodnih obveznosti) z dnem prenehanja funkcije člana uprave preneha tudi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Samostojni strokovni delavec s področja trženja" z dne 19. 3. 2014, glede pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "Svetovalec uprave" pa se šteje, da ni stopila v veljavo. Tožnik je bil s sklepom nadzornega sveta z dne 29. 12. 2017 iz krivdnih razlogov odpoklican s funkcije člana uprave. V sklepu je bilo odločeno, da z dnem odpoklica preneha veljati pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe (osnovna z dne 19. 3. 2014 in čistopis z dne 2. 9. 2015 z vsemi dodatki k tem pogodbam), hkrati preneha veljati že sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Samostojni strokovni sodelavec (področje trženja)" z dne 19. 3. 2014, prav tako pa ne nastopi odložni pogoj, ki je določen za pričetek veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "Svetovalec uprave" z dne 19. 3. 2014. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 29. 12. 2017.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila tožena stranka glede na veljavna pogodbena določila, ki se nanašajo na pravico tožnika do kontinuitete delovnega razmerja, dolžna izpolniti svojo obveznost in tožniku po tem, ko mu je sicer na podlagi odpoklica zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi za poslovodenje družbe, zagotoviti nadaljnjo zaposlitev. Ker te obveznosti ni izpolnila, je pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje dne 29. 12. 2017 nezakonito prenehalo.

12.Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje odločitev oprlo na navedbe, ki naj bi jih tožnik podal prepozno, zaradi česar naj bi bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik je vlogo z dne 12. 1. 2024 vložil kot odgovor na navedbe tožene stranke in stranskih intervenientov v vlogah, ki sta mu bili izročeni na prvem naroku dne 13. 12. 2023 in v roku, ki mu ga je na naroku dodelilo sodišče. Poleg tega je tožnik v tej vlogi v pretežnem delu zgolj konkretiziral trditve, ki jih je podal že v predhodnih vlogah, saj je kandidacijski postopek ter postopek sklepanja pogodbe o poslovodenju, vključno z vsebino sklepa nadzornega sveta tožene stranke ter oblikovanjem klavzule o nadaljevanju delovnega razmerja opisal že v tožbi ter pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2022. Tudi v kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da je tožnik v vlogi z dne 12. 1. 2024 navajal kakšna nova dejstva, pa slednje še nima za posledico njihovega neupoštevanja. Po njegovi vlogi z dne 12. 1. 2024 so bili namreč opravljeni še trije naroki, na dveh narokih so se izvajali dokazi (pri čemer vsebina predmetne vloge ni terjala dodatnega naroka ali izvedbe časovno zahtevnejših dokazov), zato upoštevanje dejstev iz vloge z dne 12. 1. 2024 v ničemer ni zavleklo reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Neutemeljeno zatrjevana kršitev pa tudi sicer v nobenem primeru ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se očitek nanaša na upoštevanje zatrjevano prepoznih navedb tožnika, ki niti niso bistvene za odločitev, kot bo še pojasnjeno.

13.Glede pritožbene trditve tožene stranke, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, ker tožnik tožene stranke ni pozval k odpravi kršitev na način, da mu zagotovi delo skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pritožbeno sodišče odgovarja, da med strankama ni bilo sporno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 29. 12. 2017. Takrat mu je bil s strani tožene stranke vročen sklep o odpoklicu ter obvestilo, da mu zaradi ničnosti določb pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, ki se nanašajo na nadaljevanje delovnega razmerja, tožena stranka ni dolžna zagotoviti nadaljnje zaposlitve, tožnik pa je bil navedenega dne tudi odjavljen iz socialnih zavarovanj. Glede na takšno dejansko stanje tožnik ni bil dolžan ravnati po prvem in drugem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), temveč je skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 sodno varstvo zaradi (ne)zakonitega prenehanja delovnega razmerja lahko uveljavljal neposredno pred sodiščem v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic (to je 29. 12. 2017). Tožnik je s tožbo, vloženo dne 26. 1. 2018, med drugim zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dne izdaje sodbe ter reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pravilna je zato odločitev sodišča, da je tožba pravočasna ter da je tožnik s tožbo, v kateri je zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, zadostil procesnim zahtevam za odločanje o njegovem nazadnje postavljenem tožbenem zahtevku.

14.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, ki tožniku podeljuje pravico do nadaljevanja delovnega razmerja v družbi tudi v primeru prenehanja pogodbe o poslovodenju iz krivdnih razlogov (pri čemer se ti krivdni razlogi nanašajo izključno na obveznosti iz naslova poslovodenja), ni nična. Sodišče prve stopnje je za ta materialnopravni zaključek v obrazložitvi podalo jasne in razumljive razloge, ki jih je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, s tem v zvezi se je opredelilo tudi do odločilnih stališč tožene stranke, zato glede navedenega ni podana niti zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP niti smiselno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15.Kot določa prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

16.Tožnik je pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe sklenil s predsednico nadzornega sveta tožene stranke. Slednja, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, svojih pooblastil ni prekoračila, saj je bila vsebina sporne določbe pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe povzeta po sklepu nadzornega sveta (sklep št. 136). Nadzorni svet je organ, ki je po zakonu izrecno pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodni osebi oziroma članom uprave (tretji odstavek 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 283. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Nastopanje v imenu delodajalca po naravi stvari predstavlja tipičen akt poslovodenja, ki je s tretjim odstavkom 20. člena ZDR-1 ter 283. členom ZGD-1 v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo podeljen nadzornemu svetu. Zastopanje ni z ničemer omejeno, prav tako ni nikjer določeno, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene član uprave, ne bi smela urejati morebitnega nadaljevanja delovnega razmerja po prenehanju funkcije. Glede na navedeno sta stranki v pogodbi o zaposlitvi za poslovodenje družbe lahko dogovorili pravice tudi za čas po prenehanju mandata. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da zakon nadaljevanja delovnega razmerja z nekdanjo poslovodno osebo ne prepoveduje, sodna praksa pa ga dopušča.2 Tožena stranka niti v pritožbi ne ponudi nobene konkretne (prisilne) določbe, s katero bi bilo dogovorjeno nadaljevanje delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije člana uprave (tudi iz krivdnih razlogov) v nasprotju. Neuspešno ponavlja zgolj svoje dosedanje navedbe, ki se nanašajo na primerjavo z omejitvijo odpravnin in pristojnostmi nadzornega sveta in uprave družbe.

17.Analogija z zakonsko ureditvijo odpravnine v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) in Zakonu o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti RS in samoupravnih lokalnih skupnostih (ZPPOGD), ki jo ponuja tožena stranka, je neutemeljena, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki se je v 6. točki in četrtem odstavku 7. točke obrazložitve opredelilo do toženkine primerjave z odpravnino, ki ne more biti izplačana, če se direktor po prekinitvi pogodbe ponovno zaposli v družbi, in pravilno razlikovalo med pravico do odpravnine in možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja po odpoklicu oziroma po prenehanju mandata. Tako ne drži niti pritožbena trditev, da se prvostopno sodišče do vprašanja analogije z odpravnino ni opredelilo. Enačenje odpravnine in dogovora o kontinuiteti delovnega razmerja, pri katerem vztraja pritožba tožene stranke, ni ustrezno, saj je namen in narava obeh pravic drugačna. Pravica do kontinuitete delovnega razmerja zagotavlja delovnopravno varstvo in preprečuje, da bi oseba po odpoklicu ostala brez vsakršne zaposlitve, pri čemer pa ta pravica ne predstavlja odmene, ker v delovnem razmerju delavec opravlja delo za plačilo. Odpravnina, ki v določenih primerih pripada članom poslovodstva, pa je le ena od pravic iz pogodbe in predstavlja odmeno za prenehanje dela. Ravno iz tega razloga je v 7. alineji prvega odstavka 4. člena ZPPOGD določeno, da direktorju, ki se po prekinitvi pogodbe (ponovno) zaposli v družbi, odpravnina ne more biti izplačana. Pravico do odpravnine in pravico do nadaljevanja delovnega razmerja, v katerem delavec opravlja delo in zanj prejema plačilo, torej ni mogoče primerjati, saj gre za vsebinsko drugačni pravici. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z analogijo glede odpravnine, ter tudi, da prisilnih predpisov ni mogoče uporabljati po analogiji za drugačne primere dejanskih stanj.

18.V drugem odstavku 270. člena ZGD-1 je določeno, da odpravnina ne more biti izplačana, če je član uprave odpoklican iz razlogov, določenih v prvi, drugi ali tretji alineji drugega odstavka 268. člena tega zakona, tudi zaradi hujše kršitve obveznosti. Takšna ureditev pa ne pomeni, da v primeru odpoklica zaradi (hujše) kršitve (poslovodnih) obveznosti (ki pri tožniku niti ni bil ugotovljen3), ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja, če bi se tako dogovoril (kot se je tožnik).

19.V nasprotju z zavzetim stališčem sodišča prve stopnje glede veljavnosti sporne določbe je pritožbena navedba tožene stranke, da naj bi obrazložitev izpodbijane sodbe na strani 12 pomenila, da je sodišče zaključilo, da je sporna določba pogodbe o poslovodenju v nasprotju z moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje ni nikjer v izpodbijani sodbi navedlo, da je sporna določba v nasprotju z moralnimi načeli, nasprotno, iz obrazložitve je jasno razvidno stališče sodišča prve stopnje, da sporno določbo šteje za veljavno in zavezujočo (6. točka obrazložitve). Pogodbena ureditev, po kateri poslovodni delavec po (tudi krivdnem) odpoklicu s funkcije nadaljuje z delovnim razmerjem, tudi sicer ni v ničemer v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Pogodbena določba o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja pa tudi ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje tožena stranka v pritožbi, da bi član uprave funkcijo opravljal brez zahtevane skrbnosti.

20.Še posebej takšno pogodbeno določilo ni pravno problematično v primeru, kot je konkretni, ko je bil član uprave pred nastopom mandata v družbi že zaposlen za nedoločen čas. Krivdna razrešitev pomeni izgubo zaupanja za funkcijo upravljanja družbe, ne pa nujno za opravljanje dela na drugem delovnem mestu. Pravico do nadaljnje zaposlitve je imel tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas neprekinjeno že od 15. 5. 1996 dalje, zagotovljeno ne le na podlagi citirane pogodbene določbe, temveč na podlagi že prej obstoječega delovnega razmerja za nedoločen čas. Skladno s četrtim odstavkom 49. člena ZDR-1 namreč velja, da kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas s poslovodno osebo ali vodilnim delavcem, ki je že zaposlen pri delodajalcu za nedoločen čas, v času opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas spet "oživijo".

21.V določenih primerih (kar velja prav za konkretnega) je tako potrebno razlikovati med prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, vezane na mandat, in prenehanjem delovnega razmerja, saj v nekaterih primerih po prenehanju mandata preneha veljati zgolj pogodba o zaposlitvi za poslovodno funkcijo, ne preneha pa tudi delovno razmerje. Zato ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da ni mogoča situacija, ko kljub prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ne preneha tudi delovno razmerje.

22.Dogovor strank o kontinuiteti delovnega razmerja po prenehanju mandata, ki v konkretnem primeru zaradi dejstva predhodno sklenjenega delovnega razmerja za nedoločen čas dejansko sledi izrecni zakonski ureditvi, je skladen tudi z določilom šeste alineje prvega odstavka 73. člena ZDR-1, po kateri sta stranki lahko drugače uredili pravice in obveznosti tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dogovor dolžna spoštovati tako, kot se glasi. Z dogovorom o kontinuiteti delovnega razmerja tožnik ni pridobil pravic, ki jih ne bi imel že pred vstopom v upravo tožene stranke. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno tako niti niso relevantne obširne pritožbene navedbe tožene stranke, ki ničnost navedenega pogodbenega določila utemeljujejo z navedbami o analogni uporabi določb ZPPOGD in ZGD-1, ki se nanašajo na odpravnino ter z navedbami o kršenju splošnih načel pravičnosti, vestnosti in poštenja ter morale, pa tudi navedbe, ki tožniku pri sklepanju pogodbe očitajo neskrbnost.

23.Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved prič C. C. in D. D., s čimer je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je sporno določilo pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe izpodbijala le v okviru instituta ničnosti, ne pa tudi zaradi napak volje, niti ni zatrjevala, da je pogodbena določba veljavna, vendar nejasna. Ko je v odgovoru na tožbo oporekala zaslišanju priče C. C., je izrecno navedla celo, da ni relevantno, kakšen je bil namen strank pri sklepanju pogodbe, saj je namen, če je določba v nasprotju s prisilnimi predpisi, nedopusten in ga ni mogoče upoštevati (list. št. 19). Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), saj jasna pogodbena določila niso podvržena interpretaciji. Glede na navedeno in ker gre v obravnavani zadevi izključno za pravno vprašanje ničnosti sporne pogodbene določbe, se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem, kako so potekala pogajanja glede pogodbe, kaj so med pogajanji ugotovili glede veljavnosti sporne določbe, kdo je koga na kaj opozoril, ter kako in zakaj je prišlo do tega, da je bila določba vključena v pogodbo. Posledično ni bistveno, kaj sta v zvezi z navedenim pojasnili priči C. C., ki je bila v spornem času predsednica nadzornega sveta in sekretar D. D., niti kako je sodišče prve stopnje povzelo njuni izpovedi. Bistveno je, da so pogodbena določila jasna, niso nična, na njihovi podlagi pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki nezakonito. Kot je sicer razvidno iz obrazložitve sodbe, pa je sodišče prve stopnje izpovedi strank in prič dokazno ocenilo, kot mu to nalaga 8. člen ZPP, zato tudi kršitev te določbe ni podana.

24.Ker okoliščine sklepanja pogodbe o poslovodenju niso relevantne in ker je bilo za odločitev o temelju zahtevka bistveno vprašanje veljavnosti sporne določbe pogodbe o poslovodenju, kar je presoja, ki je v domeni sodišča4 in na katerega mnenje nekdanjih članov nadzornega sveta tožene stranke ne more vplivati, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje E. E. in preostalih članov nadzornega sveta tožene stranke v času sklepanja pogodbe o poslovodenju. Posledično tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja kršitev procesnih pravil zaradi neizvedbe teh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje tožene stranke ni neenako obravnavalo, njegov zaključek o tem, da je delovno razmerje med strankama prenehalo nezakonito temelji na pravni presoji spornega pogodbenega določila in ne na dejstvu, da je tožena stranka gospodarska družba, ki je imela pri oblikovanju pogodbe strokovno pravno pomoč. Z materialnopravnim stališčem, ki ga je zavzelo, pa toženi stranki ni odvzelo možnosti učinkovitega sodnega varstva, niti ni kršilo 22. člena Ustave RS.

25.Tožena stranka v pritožbi kršitev procesnih pravil utemeljuje tudi s tem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh ostalih predlaganih dokazov (vpogled v spis Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I Pg 16/2021, zaslišalo odvetnika F. F., stranskega intervenienta G. G., priče H. H., vpogledalo v predložen USB ključek in članek dr. Luigija Varanellija). Na podlagi 287. člena ZPP sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje ne na naroku ne v sodbi ni pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov, ki jih tožena stranka izrecno izpostavlja v pritožbi, ni izvedlo. Kljub temu ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti, niti za kršitev (drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejstva, ki jih je tožena stranka dokazovala, za odločitev niso bila relevantna.

26.Priča G. G. je bila predlagana za potrditev dejstva, da takšne klavzule, kot jo je imel v pogodbi o zaposlitvi tožnik, niso bile določene v pogodbah o poslovodenju z novimi člani uprave. Kakšna določila so bila vsebovana v pogodbah z novimi člani uprave, za odločitev v tem sporu ni relevantno, saj sodišče nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki presoja na podlagi določb zakona ter določil njegove pogodbe o zaposlitvi. Kot že zgoraj pojasnjeno prav tako ni odločilno, kako so potekala pogajanja glede spornih določb ter kakšne so bile povezave med predsednico nadzornega sveta in člani uprave, zato sodišče utemeljeno ni zaslišalo odvetnika F. F., ki je bil predlagan s tem v zvezi. Vpogled v spis Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Pg 16/2021 je tožena stranka predlagala iz razloga, ker naj bi bile navedbe tožnika v navedenem sporu v nasprotju z navedbami, ki jih je podal v tem sporu. Tožena stranka teh navedb ni konkretizirala, dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran, zato ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti. Ker sodišče tožniku ni priznalo pravic na podlagi pogodbe za vodilno delovno mesto "Svetovalec uprave", upravičeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče H. H., ki bi lahko pojasnila izračun simulacije plače in kakšna je bila običajna višina dodatka k plači v primeru t.i. "individualnih pogodb" z vodji področij. Iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku dne 22. 11. 2024, je razvidno, da je sodišče v prilogo B 26 - USB ključek - vpogledalo, zato nasprotno ne drži. Sodišče prve stopnje pa članka dr. Luigija Varanellija ni prebralo, ker ni bil vložen v spis.

27.Med strankama ni bilo sporno, da je pogodba o zaposlitvi za poslovodenje družbe tožniku zaradi (zakonitega) odpoklica prenehala zakonito. Sporno je bilo, ali je bila tožena stranka glede na določbe 17. člena pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe dolžna po (krivdnem) odpoklicu tožniku zagotoviti nadaljnjo zaposlitev in na katerem delovnem mestu. Tožena stranka v konkretnem primeru, glede na pojasnila v predhodnih točkah, tožniku delovnega razmerja po odpoklicu ni bila dolžna ohraniti le na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, temveč že na podlagi določb samega zakona. Delovno razmerje bi tožniku hkrati s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, glede na pogodbena določila (sedmi odstavek 17. člena pogodbe v zvezi z drugim odstavkom 20. člena, devetim in desetim odstavkom 17. člena pogodbe), lahko prenehalo le v primeru krivdnih kršitev, ki se ne nanašajo izključno na obveznosti iz naslova poslovodenja družbe, so podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ali za izredno odpoved po določilih ZDR-1, ter je v zvezi z njimi izveden ustrezen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR-1 (z izjemo predhodnega pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1). Med strankama ni bilo sporno niti, da tožena stranka takšnega postopka ni izvedla, zato v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da krivdni razlog po ZGD-1, po katerem lahko poslovodni osebi predčasno preneha mandat, po naravi stvari pomeni tudi krivdni razlog po ZDR-1, s čimer je podana podlaga za postopek v zvezi z redno odpovedjo iz krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter s tem za prenehanje delovnega razmerja. Tudi če bi sledili njenemu stališču, postopka ugotavljanja kršitev po določbah ZDR-1, v katerem bi se imel tožnik možnost zoperstaviti očitkom o kršitvi (poslovodnih) obveznosti, in je bil predviden v drugem odstavku 20. člena pogodbe (v zvezi s sedmim, devetim in desetim odstavkom 17. člena), ter je predstavljal pogodbeno (ne pa nujno tudi zakonito5) podlago za prenehanje delovnega razmerja, ni izpeljala. Tožniku pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe ni odpovedala skladno z določbo sedmega odstavka 17. člena pogodbe v zvezi z drugim odstavkom 20. člena pogodbe, temveč mu je pogodba o zaposlitvi za poslovodenje družbe in hkrati delovno razmerje, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, prenehalo z dnem odpoklica, brez posebnega postopka, torej na podlagi prvega odstavka 20. člena. Kot izhaja iz pogodbenih določil, pa je bilo zgolj za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe po drugem odstavku 20. člena pogodbe v devetem in desetem odstavku 17. člena pogodbe predvideno, da z dnem prenehanja funkcije člana uprave in pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe preneha veljati tudi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Samostojni strokovni sodelavec s področja trženja" ter da se glede pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "Svetovalec uprave" šteje, da ni stopila v veljavo, pri čemer ima dogovor o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "Samostojni strokovni sodelavec s področja trženja" naravo sporazuma o prenehanju te pogodbe o zaposlitvi. Glede na obrazloženo, se tožena stranka neutemeljeno protivi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje dne 29. 12. 2017 prenehalo nezakonito in se glede svoje obveznosti, da s tožnikom tudi po odpoklicu ohrani delovno razmerje, v pritožbi neutemeljeno smiselno sklicuje na določila devetega in desetega odstavka 17. člena pogodbe.

28.Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je delovno razmerje med strankama dne 29. 12. 2017 prenehalo nezakonito (353. člen ZPP). Na utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke pa je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "Svetovalec uprave" z dne 19. 3. 2014 ter pogodbe o zaposliti za delovno mesto "Samostojni strokovni delavec (področje trženja)" z dne 19. 3. 2014, saj zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč gre le za ugotovitev dejstva, kar pa ni v skladu s 181. členom ZPP.

29.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da delovno razmerje med strankama ugotovi od njegovega (nezakonitega) prenehanja dne 29. 12. 2017 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da sodišče glede odločitve, da trajanje delovnega razmerja ugotovi le do dne 29. 12. 2017, ni podalo razlogov oziroma so ti razlogi nejasni. Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe glede odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja ni moglo vsebinsko preizkusiti, saj ni jasno, katere relevantne okoliščine je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo. Izpodbijana sodba je v tem delu konfuzna in torej obremenjena z absolutno bistveno postopkovno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru odločanja po določbi 118. člena ZDR-1, sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer "najdalj" pomeni, da določi datum trajanja delovnega razmerja glede na okoliščine primera. Sodišče sicer lahko ugotovi obstoj delovnega razmerja le do dneva, ko je delovno razmerje dejansko (nezakonito) prenehalo, pa tudi od tega dne dalje do vključno dneva odločitve sodišča prve stopnje. Odločitev o datumu prenehanja delovnega razmerja pa mora razumljivo in nedvoumno obrazložiti, pri čemer lahko kot okoliščine, od katerih bo odvisen ta datum, smiselno upošteva tudi različne dejavnike in interese pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja tudi sicer ne bi bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je v zvezi z višino prisojenega denarnega povračila pojasnilo, da se je tožnik dne 1. 1. 2018 za kratek čas zaposlil pri drugem delodajalcu, vendar iz obrazložitve ni jasno razvidno, ali je to okoliščino upoštevalo tudi pri odločitvi glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede navedenega sicer izhaja, da krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale še pred odločitvijo sodišča, same po sebi ne vplivajo na datum sodne razveze,7 zato so pri odločitvi pomembne še morebitne druge okoliščine. Ali je pri tej odločitvi sodišče prve stopnje upoštevalo še kakšne druge dejavnike iz obrazložitve ni jasno razvidno. Ker so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z datumom sodne razveze oziroma datumom prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča nejasni, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in sodbo sodišča v II. točki izreka na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

30.Sodišče prve stopnje je iz razloga, ker je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama do vključno 29. 12. 2017, v celoti zavrnilo reparacijski zahtevek. Vendar pa je tožnik podredno, v kolikor bi sodišče ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ne bi pa mu priznalo obstoja delovnega razmerja po 29. 12. 2017, zaradi protipravnosti ravnanja tožene stranke pravočasno in obrazloženo uveljavljal tudi odškodninski zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo. Tudi glede zavrnitve odškodninskega zahtevka sodba sodišča prve stopnje ni v ničemer obrazložena, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik sicer izrecno v tem delu ne uveljavlja, vendar pa na to kršitev skladno z drugim odstavkom 350. člena pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

31.Ker sta tako zahtevek v zvezi z denarnim povračilom, kot zahtevek za reparacijo (podredno odškodnino), vključno z regresi za letni dopust (kot del reparacije), neločljivo vezana na odločitev o datumu prenehanja delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče posledično na pritožbi obeh strank razveljavilo tudi celotno III. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo denarno povračilo v znesku 150.106,00 EUR, na pritožbo tožnika nadalje tudi odločitev glede reparacije (podredno: odškodnine), o kateri je odločeno v IV. točki izreka, odločitev glede regresov za letni dopust za čas od 29. 12. 2017 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (prva alineja V. točke izreka), pa tudi odločitev v stroških postopka ter sodne takse (3. in 4. točka izreka sklepa), ker je ta odločitev vezana na odločitev o glavni stvari, ter tudi v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje (354. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da sta reparacija in zahtevek za plačilo denarnega povračila del spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja in se uspeh v zvezi s tema zahtevkoma ne ugotavlja ločeno, kot se tudi stroški zanju ločeno ne priznavajo.

32.Ugotovljeno kršitev postopkovnih določb glede na njeno naravo lahko odpravi samo sodišče prve stopnje z novo izdelavo sodbe, pri čemer pa lahko, glede na morebitno drugačno odločitev sodišča prve stopnje glede datuma prenehanja delovnega razmerja, postane aktualen celoten sklop dejstev, ki se nanašajo na reparacijski zahtevek (podredno: odškodnino) in jih sodišče prve stopnje zaradi sprejete odločitve še ni ugotavljalo. Ta sklop dejstev pa bo relevanten tudi ob morebitni enaki odločitvi glede datuma sodne razveze in določitvi višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. S tem v zvezi pritožbeno sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzetega v zadevi VIII Ips 190/2018, v kateri je VSRS poudarilo, da je treba pravilo o odmeri denarnega povračila in obračunske osnove, od katere se povračilo odmeri, ustrezno oziroma smiselno razlagati. Tako ni možno vedno zaključiti, da delavcu pripada denarno povračilo, ki se izračuna od plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred datumom nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar velja še posebej v specifičnih primerih, kot je konkretni, ko je tožniku pogodba o zaposlitvi za poslovodenje družbe prenehala zakonito. Denarno povračilo je odmena za reintegracijo, pri čemer tožnik, v primeru reintegracije ne bi bil upravičen do pravic po zakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi za poslovodenje družbe.

33.V obravnavani zadevi se tako v nadaljevanju glede pravic in obveznosti, ki jih je bila dolžna tožena stranka zagotoviti tožniku po odpoklicu, kot bistveno zastavlja vprašanje, na katerem delovnem mestu je bila tožena stranka dolžna tožniku po odpoklicu zagotoviti zaposlitev. To je zagotovo na tistem delovnem mestu, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi zakonito sklenjena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer zapisalo, da bi morala tožena stranka glede na sklenjene pogodbe o zaposlitvi tožniku zagotoviti nadaljevanje delovnega razmerja na delovnem mestu "Svetovalec uprave" in nato na delovnem mestu "Samostojni strokovni sodelavec za področje trženja", ob tem pa se ni opredelilo do nosilnih materialnopravnih stališč tožene stranke, ki je zatrjevala, da sta predmetni pogodbi nezakoniti, kar tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja.

34.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 13. 1. 2014 nastopil funkcijo člana uprave, dne 19. 3. 2014 pa istočasno sklenil tri pogodbe o zaposlitvi. Poleg pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, ki jo je sklenil s toženo stranko, katero je zastopala predsednica uprave, je sklenil še dve pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko, ki sta jo zastopala predsednik uprave in član uprave (pogodbo o zaposlitvi za vodilno delovno mesto "Svetovalec uprave" za določen čas štirih let in pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Samostojni strokovni sodelavec za področje trženja"). Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je nezakonito, da člani uprave med seboj sklepajo pogodbe o zaposlitvi ter si tako med trajanjem mandata uprave zagotavljajo zaposlitev po prenehanju mandata. Zagovarjala je stališče, da sta pogodba o zaposlitvi za vodilno delovno mesto "Svetovalec uprave" in pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "Samostojni strokovni sodelavec za področje trženja", sklenjeni dne 19. 3. 2014, torej v času, ko je tožnik že opravljal funkcijo člana uprave, neveljavni, ker jih na strani tožene stranke ni sklenil za to upravičen podpisnik. Trdila je, da takšen manever članov uprave predstavlja zlorabo upravičenja za zastopanje, zato po odpoklicu tožnik ni mogel pridobiti pravic na podlagi pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto "Svetovalec uprave" in pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "Samostojni strokovni sodelavec za področje trženja".

35.Tožena stranka je torej trdila, da pogodbi nista bili podpisani s strani ustreznih zakonitih zastopnikov. Zastopanje družbe v razmerju do članov uprave je kot pojasnjeno v izrecni zakonski pristojnosti nadzornega sveta, ki je edini pooblaščen, da s članom uprave sklene pogodbo o zaposlitvi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik v času, ko je že opravljal funkcijo člana uprave, s toženo stranko, ki jo zastopata predsednik uprave in član uprave, ni mogel zakonito skleniti (nobene) pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru gre tako za pogodbi, ki ju je na strani tožene stranke sklenila neupravičena oseba (73. člen OZ, ki se skladno s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 smiselno uporablja tudi v individualnih delovnih sporih). Ti sopogodbenika zavezujeta, če ju neupravičeno zastopani pozneje odobri (v konkretnem primeru nadzorni svet). Ali je prišlo do takšne situacije, sodišče prve stopnje zaradi sprejete odločitve ni ugotavljalo oziroma spora v tem pogledu ni presojalo. Vseh teh dejstev, ki so ali se lahko izkažejo za relevantna, pa sodišče druge stopnje samo prvič ne more ugotavljati, saj bi s tem pravdni stranki prikrajšalo za ustavno zagotovljeno pravico do dvostopenjskega sojenja. Razveljavitev dela sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek po presoji pritožbenega sodišča ne bo pomenila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

36.Tožnik se pritožuje zoper celotni zavrnilni del sodbe, torej tudi zoper odločitev sodišča o plačilu 1.500,00 EUR letno iz naslova pravice do letnega menedžerskega zdravniškega pregleda ter 7.000,00 EUR letno iz naslova pravice do dodatnega izobraževanja (druga alineja V. točke izreka). Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka zavrnilo iz razloga, ker je pogodba o zaposlitvi za poslovodenje družbe tožniku prenehala zakonito z dnem odpoklica, zato tožnik na podlagi te pogodbe nima več pravice do plače in drugih prejemkov ter bonitet, kar velja tudi za v tem delu vtoževane terjatve. Pritožbeno sodišče konkretnih navedb, ki bi se nanašale na ta del odločitve sodišča prve stopnje v pritožbi tožnika ne zasledi. Pritožba je v tem delu neobrazložena. Kadar pritožba ni obrazložena preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo le glede kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti. V okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ni zasledilo niti bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, niti napačne uporabe materialnega prava, zato je v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo in ta del odločitve sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

37.Ker je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo že iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb strank ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v novi odločbi odpravi ugotovljene procesne pomanjkljivosti, ponovno pa naj zadevo presodi tudi z vidika v tej odločbi predstavljenih materialnopravnih izhodišč.

38.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo, ker je odvisna od končnega uspeha strank v postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Pogodba se aktivira prvi dan po prenehanju mandata člana uprave pod pogojem, da je podpisana s strani obeh pogodbenih strank in pod nadaljnjim pogojem, da delavcu ne preneha mandat člana uprave iz takšnih krivdnih razlogov, ki imajo skladno s pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 19. 3. 2014 za posledico tudi prenehanje delovnega razmerja delavca oziroma člana uprave pri družbi.

2Primerjaj npr. VSRS, opr. št. VIII Ips 11/2023, VIII Ips 298/2015.

3V zadevi I Pg 350/2021, kjer je Okrožno sodišče v Kopru presojalo veljavnost odpoklicnega sklepa, ni bilo nikoli ugotovljeno, da naj bi bile na strani tožnika podane kršitve obveznosti člana uprave iz naslova poslovodenja, niti ni tega ugotavljalo pritožbeno sodišče, tega pa ni ugotavljalo niti sodišče v tem postopku. Iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Pg 350/2021 (B6) izhaja, da se sodišče sploh ni ukvarjalo s presojo obstoja s strani tožene stranke zatrjevanih kršitev poslovodnih obveznosti, temveč se je omejilo na ugotavljanje, ali je skupščina tožene stranke tožniku izrekla nezaupnico iz očitno neutemeljenih razlogov. Ostalih odpoklicnih razlogov, navedenih v sklepu z dne 29. 12. 2017, pa sodišče vsebinsko ni presojalo.

4To presojo je sodišče tudi opravilo, zato ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da se je sodišče zaneslo na presojo ministrstva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pretehtalo obstoj ničnostnih razlogov ter ugotovilo, da le-ti niso podani.

5Določba 73. člena ZDR-1 omogoča drugačno ureditev prenehanja pogodbe o zaposlitvi le glede poslovodnih pogodb, prenehanje drugih pogodb o zaposlitvi pa je zakonito le v primeru, če do prenehanja pride skladno z določili ZDR-1.

6Tako tudi VSRS, opr. št. VIII Ips 163/2018 in druge.

7VSRS, opr. št. VIII Ips 148/2015, VIII Ips 220/2014, VIII Ips 61/2014.

8Ne držijo navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da pritožbeno novoto predstavljajo navedbe tožnika o tem, da je tožena stranka s tem, ko tožniku ni omogočila nadaljevanja delovnega razmerja, ravnala protipravno, saj je slednje tožnik povsem jasno zatrjeval že v vlogi z dne 27. 11. 2023, kjer je opredelil tudi višino škode in sicer v znesku razlike med prihodki, ki jih je pridobival drugje, in prihodki do dne 30. 12. 2021, ki bi jih pridobival pri toženi stranki, če bi izvršila svojo pogodbeno obveznost.