Jedro

Tožnik je kot delavec prejel pisno opozorilo zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti in opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve po prvem odstavku 85. člena ZDR-1, zoper katero ni dopustnega sodnega varstva. Tega zaključka ne spremeni dejstvo, da je tožnik tudi delavski predstavnik oziroma član sveta delavcev in da se opozorilo nanaša na njegova ravnanja v zvezi z opravljanjem te funkcije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V obsežni pritožbi v bistvenem navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka, kar predstavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev pravil postopka, ker niti ni poskušalo ugotoviti protipravnih posledic neutemeljene pisne obtožbe delodajalca na obdolženega delavca. Poudarja, da pred vročitvijo obtožbe ni imel možnosti zagovora ne predlaganja nasprotnih dokazov; pri delodajalcu ni bil izveden noben postopek obravnavanja kršitve. S tem mu je bila kršena pravica do obrambe in načelo kontradiktornosti postopka. Meni, da za široko uporabljeno stališče sodne prakse glede nedopustnosti pravice do sodnega varstva v tovrstnih zadevah ni nobene podlage v zakonu. Izpodbijana odločitev pa tudi sicer ni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-45/07 in Vrhovnega sodišča VIII Ips 227/2005, saj iz njiju ne izhaja, da sodno varstvo zoper pisno obtožbo ni dopustno. Trdi, da mu je bila odvzeta pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Vztraja na stališču, da ima sporno pisanje dve različni in ločljivi pravni vsebini, in sicer obtožbo in opozorilo, ki imata vsaka zase različne samostojne pravne učinke in posledice. Razlogovanje sodišča, da je obtožba zgolj del opozorila po 85. členu ZDR-1, je nesprejemljiv pravni konstrukt. Sodišče je tožbo neutemeljeno obravnavalo kot tožbo zoper pisno opozorilo, ne pa kot tožbo zoper pisno obtožbo. Poudarja, da izpodbija zgolj obtožni del pisanja, ki mora uživati samostojno pravno varstvo. Neutemeljena obtožba predstavlja poseg v pravice tožnika kot človeka, državljana, delavca in delavskega predstavnika. Če pa je sodišče menilo, da zadeva ne sodi pod 200. člen ZDR-1, pa bi moralo tožbo odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču. V zvezi z ničnostnim zahtevkom pa še navaja, da se ta nanaša tudi na opozorilo (in ne zgolj na obtožbo) in da ga uveljavlja v vlogi delavskega predstavnika – člana sveta delavcev. Meni, da stališča VSRS in USRS o nedopustnosti samostojnega sodnega varstva zoper opozorilo ni mogoče uporabiti tudi za opozorilo podano delavcu v vlogi delavskega predstavnika. Še zlasti ne, če se opozorilo nanaša na njegova ravnanja v zvezi z opravljanjem te funkcije, za katera je lahko toženki odgovoren le odškodninsko in ne delovnopravno. Meni, da pisanje opozoril delavskim predstavnikom ne bi smel biti pravno dopusten ukrep. Ne strinja se s stališčem, da takšno opozorilo nima nobenih negativnih pravnih posledic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik je dne 3. 4. 2023, to je že po poteku roka za vložitev pritožbe (ki se je iztekel dne 31. 3. 2022), vložil - kot sam navaja - korigirano verzijo pritožbe z novo točko povzetka obrazložitve pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče kot prepozne pri odločanju ni upoštevalo (drugi odstavek 363. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo tožbo za odpravo oziroma razveljavitev pisne obtožbe toženke o domnevno storjeni tožnikovi kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zapisani v pisnem opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in za ugotovitev ničnosti opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki ga je toženka podala tožniku 20. 12. 2022. Prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

6. Sodno uveljavljanje pravic delavca ureja 200. člen ZDR-1, ki predvideva sodno varstvo v primeru delodajalčevega neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršenja pravic delavca (drugi odstavek), v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja delovnega razmerja ali odločitve o disciplinski odgovornosti (tretji odstavek), v primeru uveljavljanja denarnih terjatev (četrti odstavek) in v primeru kršitve varstva pred prepovedjo diskriminacije neizbranega kandidata (peti odstavek).

7. Zakon torej ne predvideva samostojnega sodnega varstva zoper opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak je sodno varstvo predvideno le zoper morebitno kasneje podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (tretji odstavek 200. člena ZDR). Opozorilo je namreč opredeljeno zgolj kot pogoj za morebitno kasnejšo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če bo delavec ponavljal kršitve, in za delavca nima drugih samostojnih pravnih posledic. V sodnem sporu, v katerem sodišče odloča o (ne)zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pa odloča sodišče tudi o (ne)utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila; če to ni utemeljeno, je tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita. Sama izdaja pisnega opozorila ne spremeni delovnopravnega položaja delavca in nima nobenih samostojnih pravnih posledic, zato zoper tako opozorilo tudi ni predvideno sodno varstvo. Pisno opozorilo torej ne pomeni posega v pravice delavca in vsebinsko ni obtožba, zoper katero bi bilo dovoljeno sodno varstvo. Zato delavec po prejemu pisnega opozorila nima pravice do samostojnega sodnega varstva niti glede na določbe 274. člena ZPP (saj ni podana pravna korist delavca za vložitev tožbe) niti glede na določbe 200. člena ZDR-1. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah VIII Ips 227/2005 in VIII Ips 294/2005. Da s tem ni bilo poseženo v ustavno pravico delavca do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), pa se je izreklo tudi že Ustavno sodišče RS v zadevi U‑I‑45/07, Up‑249/06 (16. točka obrazložitve).

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni posebej opredelilo do tožnikovega ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka (za ugotovitev ničnosti opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Iz izreka in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbo v celoti zavrglo, torej tudi v delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kot rečeno, delavec zoper pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nima pravice do samostojnega pravnega varstva, ne glede na to, ali zahteva razveljavitev oziroma odpravo takšnega opozorila ali pa ugotovitev njegove ničnosti.

9. V zvezi z navedenim delom tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da je v tem delu tožbe dopustno samostojno sodno varstvo, ker je bilo opozorilo podano tožniku kot delavskemu predstavniku. Tožnik je kot delavec prejel pisno opozorilo zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti in opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve po prvem odstavku 85. člena ZDR-1, zoper katero, kot že obrazloženo, ni dopustnega sodnega varstva. Tega zaključka ne spremeni dejstvo, da je tožnik tudi delavski predstavnik oziroma član sveta delavcev in da se opozorilo nanaša na njegova ravnanja v zvezi z opravljanjem te funkcije. Pritožbene navedbe o neutemeljenosti in nedopustnosti podaje opozorila tožniku kot delavskemu predstavniku pa sodijo že v vsebinsko presojo utemeljenosti opozorila. Zato pritožbeno sodišče v zvezi z njimi zgolj dodaja, da ne drži tožnikovo stališče, da veljavni predpisi ne dopuščajo opozoril pred odpovedjo delavskemu predstavniku. Ti imajo namreč posebno varstvo pred odpovedjo le, če ravnajo v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi (112. člen ZDR-1), medtem ko iz spornega opozorila izhaja, da je tožnik ravnal ravno v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in ZDR-1. 10. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo učinkov in posledic opozorila na delavca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da pisno opozorilo, razen pogoja za podajo odpovedi v primeru ponovne kršitve, za delavca nima negativnih učinkov. Tožnik pa tudi sicer zgolj pavšalno našteva možne negativne posledice opozorila.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojem stališču ločevanja pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na obtožbo, zoper katero bi bilo po njegovem mnenju možno sodno varstvo, in na samo opozorilo kot tako. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pisno opozorilo, ki ga je toženka podala tožniku dne 20. 12. 2022, vsebuje vse sestavine pisnega opozorila po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Kot že rečeno, takšno pisno opozorilo vsebinsko ni obtožba, zoper katero bi bilo dovoljeno sodno varstvo. Tako stališče je izrecno zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah VIII Ips 227/2005 in VIII Ips 294/2005, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep v nasprotju s stališči v že navedenih zadevah Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS.

12. Ker torej tožnik nima samostojnega sodnega varstva zoper opozorilo pred odpovedjo, so brezpredmetne obširne pritožbene navedbe o tem, da mu toženka pred izdajo opozorila ni omogočila zagovora in predlaganja nasprotnih dokazov ter da toženka ni izvedla postopka obravnave kršitve. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da so te navedbe tudi sicer neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da je delodajalec skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 dolžan delavcu zagovor omogočiti šele v primeru nadaljnje kršitve, na podlagi katere namerava delavcu redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in da zakon ne zahteva, da bi delodajalec pred podajo opozorila (ali odpovedi) izvajal kontradiktorni dokazni postopek. Do slednjega pride – v primeru izpodbijanja odpovedi – v kasnejšem sodnem postopku.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da zadeva ne sodi pod 200. člen ZDR-1, bi moralo tožbo odstopiti v odločanje pristojnemu sodišču. Kot rečeno, delavec po prejemu pisnega opozorila pred odpovedjo nima pravice do samostojnega sodnega varstva zoper opozorilo delodajalca niti glede na določbe 274. člena ZPP (saj ni podana pravna korist delavca za vložitev tožbe) niti glede na določbe 200. člena ZDR-1. Ker delavec zoper opozorilo tako sploh nima sodnega varstva, vprašanje pristojnosti sodišča ne more biti relevantno.

14. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).