Jedro

Ker pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, kot invalid III. kategorije pa ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je njegov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 23. 11. 2006 in z dne 15. 5. 2007, s katerima ga je dokončno razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu od 6. 6. 2006 dalje priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, na lažje fizično delo, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 10 kg, v ugodnih klimatskih pogojih, s polnim delovnim časom. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter prizna pravica do invalidske pokojnine. Sklenilo je, da sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu v novo sojenje. Trdi, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, ker iz tožnikove izpovedi in listinske dokumentacije o njegovem zdravstvenem stanju izhaja, da za delo ni zmožen. Je onkološki bolnik, večkrat je bil operiran, bolezenske spremembe ima na vseh notranjih organih. Izvedensko mnenje komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter izpoved specialista otorinolaringologa sta v nasprotju z zbrano medicinsko dokumentacijo. Upoštevati bi bilo potrebno, da gre za starejšega zavarovanca, posledica dolgoletnih delovnih obremenitev je njegova nezmožnost za delo, zlasti nezmožnost fizičnega dela v gradbeništvu. Tudi sicer izpolnjuje pogoje za invalidsko upokojitev. V postopku bi sodišče moralo zaslišati osebno zdravnico, tega ni storilo, niti ni navedlo razlogov za opustitev dokaza. Predlaga več dodatnih dokazov in sicer postavitev novega izvedenca, zaslišanje izvedencev, članov komisije za fakultetna izvedenska mnenja, dodatno zaslišanje tožnika ter posebej zaslišanje osebne zdravnice.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo definicijo invalidnosti, kot jo določa 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V I. kategorijo invalidnosti se po 1. alinei 2. odstavka omenjenega člena razvrstijo zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku je zaradi nedvomno hudih bolezni podana poklicna invalidnost in to je tožena stranka z izpodbijanima odločbama tudi ugotovila ter mu na tej podlagi, kot invalidu III. kategorije invalidnosti, priznala pravico do premestitve in tudi pravico do nadomestila za invalidnost (odločba z dne 11. 2. 2010, priložena v upravnem spisu) kot določata 91. in 94. člen ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je izvedlo poglobljen postopek dokazovanja, upoštevalo je, da je invalidnost poleg pravnega tudi medicinsko strokovno vprašanje in zato, skladno z 243. členom ZPP, postavilo izvedenski organ, ki je v ustrezni strokovni sestavi specialistov otorinolaringologa in onkologa podrobno pregledal zbrano medicinsko dokumentacijo, tožnikov osebni zdravstveni karton in osebno zdravniško pregledal tožnika ter podal mnenje, ki je skladno z ugotovitvami invalidskih komisij tožene stranke, da pri tožniku ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti. Tesarskih del, kot so opisana v delovni anamnezi delodajalca in delovni dokumentaciji, priloženi v upravnem spisu, tožnik, ki je po podatkih iz fotokopije delovne knjižice usposobljen za KV tesarja, nedvomno ne more opravljati, saj gre za dela, ki se opravljajo ob večjih fizičnih obremenitvah, od izvajalca se zahtevajo posebne psihofizične zahteve in gre za zdravju škodljivo delo zaradi fizičnih naporov, vremenskih neugodnosti, povezano pa je tudi z večjim tveganjem zaradi nevarnosti padcev z višine. V medicinski dokumentaciji, ki sta jo izvedenca natančno pregledala in se do nje opredelila, ni ugotovitev o popolni nezmožnosti za delo. Izvid onkološkega inštituta z dne 14. 12. 2005, priložen predlogu osebne zdravnice, sicer predlaga tožnikovo upokojitev, specialistka radioterapije in onkologije ugotavlja, da dela kot tesar pod splošnimi pogoji ne bo več zmožen opravljati. Ugotovitev, da za delo KV tesarja brez omejitev ni zmožen ni sporna, saj jo potrjuje tudi ostala dokumentacija, mnenje osebne zdravnice in tudi ugotovitev izvedencev otorinolaringologa in onkologa. Soglašata, da so zaradi sorazmerno agresivnega zdravljenja z operacijo, obsevanjem in citostatiki tožniku ostale težave, ki se kažejo kot bolečine v področju čeljusti in vratu, ki je hkrati tudi nekoliko slabše gibljiv, ter suha usta zaradi pomanjkanja sline, kar otežuje nemoteno hranjenje. Jasno pa sta izvedenca v mnenju zapisala, naknadno je ta dejstva ob zaslišanju potrdil specialist otorinolaringolog, da pri tožniku ni tolikšne spremembe v zdravstvenem stanju, da bi bil za delo popolnoma nezmožen. Opredelil se je do tožnikovih navedb, da ima težave s hranjenjem in ob tem poudaril, da lažje delo „receptor-čuvaj v samskem domu“ ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti, kot je bila mnenja že invalidska komisija v ... v dopolnilnem mnenju z dne 4. 9. 2007. Pri navedenem delu mu bo omogočeno, da si zagotovi prehrano, ki bo ustrezna glede na njegove zdravstvene težave z uživanjem hrane. Izvedenec se je opredelil tudi do ortopedskih težav, za katere je mnenja, da niso takšne narave, da onemogočajo tožnikovo vključitev v delovni proces, glede onkoloških težav, karcinoma ustnega žrela s področnimi zasevki, pa sta izvedenca ugotovila, da z rednimi kontrolnimi pregledi ni bilo ugotovljenih znakov za ponovitev bolezni.

Glede na takšna skladna mnenja, podprta z diagnostičnim podatki in medicinskimi izvidi v dokumentaciji, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi v zakonitost odločitve tožene stranke. Tožnik je s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne bo poslabšalo njegove invalidnosti zmožen za delo na drugem, ustrezno lažjem delovnem mestu, pri čemer je potrebno upoštevati, da so tudi v okviru tesarskega poklica možna lažja, pripravljalna dela, ki se tudi opravljajo v zaprtih prostorih, torej v ugodnih klimatskih pogojih. Zagotovitev primernega dela delovnemu invalidu je po 2. odstavku 91. člena in po 1. odstavku 101. člena ZPIZ-1 obveznost tožnikovega delodajalca. O ustreznosti ponujenega delovnega mesta lahko zavarovanec in delodajalec po 5. odstavku 101. člena ZPIZ-1 zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije.

Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zaradi katerih ni zaslišalo osebne zdravnice. Po izvedbi dokaza z izvedenskim mnenjem tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni bilo potrebno izvesti še tega dokaza.

Že sodišče prve stopnje in temu se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, je tožnika v obrazložitvi izpodbijane sodbe poučilo, da lahko kot zavarovanec v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja oz. novih trajnih sprememb, nastalih po izdaji dokončne odločbe, ponovno predlaga uvedbo postopka za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Doslej ugotovljeno zdravstveno stanje tožniku ne onemogoča povsem opravljanja pridobitnega dela, neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.