Jedro

Postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah je zaradi občutljivosti (posega v osebnostne pravice pridržanega) hiter. Načelo nujnosti in hitrosti postopka zavezuje vse, ki v njem sodelujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnice Begunje še do 10.7.2009. Proti sklepu vlagata pritožbo zagovornik po uradni dolžnosti in udeleženka. Zagovornik uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Navaja, da pridržanka v nasprotju z izvedeniškim mnenjem dr. M. K. in zaslišanjem njene hčerke meni, da ni bila pravilno razumljena, da ni nevarna drugim in da ni za v bolnišnico.

Udeleženka v laični pritožbi nasprotuje sklepu. Priznava, da sta se s hčerko sprli, a je njeno izjavo, da gre k svojemu Z. napačno razumela v smislu grožnje s samomorom in šla na urgenco. Hči ne bi smela dovoliti vstopa zdravniku in policistoma, ker bo šele 15.6.2009 postala polnoletna. Zdravila, ki jih pritožnica prejema, jo zastrupljajo, že dvakrat je bruhala. Kratene so njene osnovne človekove pravice. Doma bo prej kot 10.7.2009. Zdravila bo jemala tudi po hospitalizaciji. Potrebujeta jo hči in pes D.. Poskrbeti mora za svoje koleno. Zahteva še eno izvedeniško mnenje psihiatra. V postopku postavljeni psihiater je prišel prezgodaj, ni bila še urejena, rada bi kadila, pa zaradi zakonske prepovedi ni smela.

Pritožbi, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj, nista utemeljeni.

V postopku pridržanja oseb v psihiatričnih ustanovah odloča sodišče o pridržanju osebe v zdravstveni organizaciji na zaprtem oddelku, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim (70. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

Pritrditi je treba pritožnici, da je pridržanje osebe hud poseg v osebnostne pravice. Posega v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS – URS), v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen URS), ki poleg pravice do zdravljenja zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar z ustavo zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti (2. odstavek 19. člena URS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena URS). Ta je dovoljen z namenom odvrniti nevarnost, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča bodisi drugim bodisi sebi, in z namenom odpraviti razloge, zaradi katerih je bilo pridržanje odrejeno. Poseg v človekove pravice je lahko omejen le z enako močnimi pravicami drugih ljudi (3. odstavek 15. člena URS). Na tej osnovi je mogoče prisilno pridržanje v psihiatrični bolnišnici, kadar bolnik ogroža življenje drugih oseb ali jim povzroča hudo škodo. Kadar pa ogroža svoje življenje in povzroča škodo sebi, je treba ugotoviti, ali je zaradi narave svoje bolezni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju. Če jih ni, je treba zaščititi druge njegove pravice, in sicer z nadomestitvijo njegove odločitve z ustreznim ukrepom države. Pridržanje oseb v psihiatrični ustanovi in njeno zdravljenje je torej dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Če pa ga odklanja, je po določbah 70. do 81. člena ZNP v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-60/03-20 z dne 4.12.2003 (Ur. l. RS, št. 131/2003) predviden poseben postopek. Prav ta je bil v obravnavanem primeru tudi opravljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno. Udeleženki je bil za zagovornika po uradni dolžnosti postavljen pooblaščeni odvetnik, ki ves čas sodeluje v postopku. Sodišče je spoštovalo tudi načelo kontradiktornosti in skladno s 75. členom ZNP zaslišalo udeleženko, lečečo zdravnico v bolnišnici in postavilo izvedenca medicinske stroke iz druge zdravstvene ustanove. Pregledal je vso zdravstveno dokumentacijo in udeleženko ter podal izvedeniško mnenje o udeleženkinem stanju. Nanj se je v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi sodišče opravičeno naslonilo in svojo odločitev obrazložilo z jasnimi razlogi, ki jih kot pravilne in popolne pritožbeno sodišče sprejema. Procesnih kršitev v sklepu ne najde.

Odločitev pa je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je namreč za udeleženko pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove do 10.7.2009 utemeljeno.

Po ugotovitvah prvega sodišča, oprtih na izvedeniško mnenje dr. M. K., je udeleženka dolgoletni resni duševni bolnik z izraženo bipolarno afektivno motnjo - manično depresivno psihozo in možnostjo mešane shizoafektivne psihoze. Zaradi trenutnega psihotičnega stanja je povsem nesposobna, da bi ustrezno ovrednotila svoje reakcije in odnos okolice do sebe. Zaradi zavarovanja njene integritete, vključno z življenjem, in preusmeritve hiperaktivnosti – agresije – navzven, da ne bo več ogrožala sebe ali drugih je nujno zdravljenje, do katerega pa je še neuvidevna in te potrebe ne sprejema. Minimalni čas za ponovno sodelovanje v procesu zdravljenja je dva meseca.

Osnovo za navedene ugotovitve je imelo prvo sodišče v izvedenskem mnenju izvedenca dr. M. K.. Podal ga je po opravljenem pregledu udeleženke in proučitvi njene medicinske dokumentacije ter ga prepričljivo pojasnil s strokovnimi argumenti. Zato ga je prvo sodišče upravičeno upoštevalo. Pritožbeno sodišče ne najde razlogov za dvom v njegovo pravilnost (3. odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki jih tudi pritožnica ne ponudi. Zato je njena pritožba, ki se zavzema za novega izvedenca, neutemeljena. S pritožbenimi navedbami o neprimernem času, v katerem je bil opravljen pogovor z izvedencem, njegovih strokovnih ugotovitev ne more omajati. Tovrstni postopek je prav zaradi občutljivosti (posega v osebnostne pravice pridržanega) hiter. Načelo hitrosti in nujnosti postopka (74. člen ZNP) je zavezovalo tudi izvedenca (2. odstavek 75. člena ZNP). Njegovo ravnanje s takojšnjim pristopom k izdelavi mnenja, katerega sestavni del je tudi pogovor z udeleženko, je bilo torej povsem pravilno. Zatrjevano nerazpoloženje udeleženke za pogovor z izvedencem pa na njegovo pravilnost (ob dejstvu, da temelji tudi na pregledu medicinske dokumentacije in ne le na pogovoru z njo) ni moglo vplivati.

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvega, da je zdravljenje udeleženke nujno, da ga odklanja in da brez zdravljenja v s sklepom določenem obdobju (do 10.7.2009) ne bi bila sposobna ovrednotiti svojih reakcij, s čimer bi škodila sebi, s svojo agresivnostjo pa ogrožala tudi okolico. Osnovo za take ugotovitve je imelo ne le v izvedeniškem mnenju dr. K., pač pa tudi v izpovedi same udeleženke njene hčerke in zavodske psihiatrinje dr. D. T.. Pritožbeno prepričanje, da so jo vsi navedeni razumeli narobe, da zdravljenja v bolnišnici ne potrebuje in da ne ogroža drugih, je torej zmotno in ga je treba za zdaj zavrniti.

Odrejenega zdravljenja v ustanovi ne odtehtajo niti razlogi, ki jih navaja pritožnica (skrb za skoraj polnoletno hčerko, psa in zdravljenje poškodovane noge). Najprej je treba po pravilni ugotovitvi prvega sodišča poskrbeti, da se bo stabiliziralo njeno psihično zdravje. Zato so glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno predvsem zaradi zaščite njenih koristi, podani vsi potrebni pogoji iz 70. člena ZNP za začasno omejitev njene svobode gibanja zaradi potrebnega zdravljenja.

Z izdanim sklepom pa ni v ničemer okrnjena možnost predčasne premestitve ali odpustitve udeleženke iz zdravstvene ustanove po 3. odstavku 76. člena ZNP, na katerega se sklicuje v pritožbi. O njej bo tudi pred iztekom s sklepom določenega obdobja zdravljenja (10.7.2009) lahko odločila zdravstvena ustanova, če bo glede na potek zdravljenja in pritožničino v pritožbi izraženo pripravljenost za jemanje zdravil ugotovila izboljšanje njenega zdravstvenega stanja do te mere, da ne bo več razlogov za pridržanje.

Ker po povedanem pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.