Jedro

Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo začne teči, ko je bilo oškodovančevo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledice spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Določena stopnja skrbnosti pa se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji plača 53.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 in ji povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka (točka I. izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 2.269,20 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo negmotne škode zavrnilo, češ da je terjatev zastarana. V skladu s 1. odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Odločilni dejstvi pri presoji ali je terjatev zastarana sta kdaj je bilo zdravljenje zaključeno in kdaj se je zdravstveno stanje ustalilo. Sodišče prve stopnje poteka in obsega zdravljenja v razlogih izpodbijane sodbe niti ni povzelo. Tožnica je v postopku trdila, da zdravljenje ni bilo zaključeno niti v letu 2009, kar je dokazovala z mnenjem izvedenke klinične psihologije A.A.. Okoliščina, da je tožnica psihiatrično ambulanto prvič obiskala v letu 2006 in da jo je do 2. 8. 2007 obiskala desetkrat, ne daje odgovor na vprašanje kdaj je bilo zdravljenje zaključeno in kdaj se je njeno zdravstveno stanje stabiliziralo. Z mnenjem izvedenke je tožnica tudi dokazovala, da se je zdravljenje začelo šele v letu 2006. Po stališču sodišča prve stopnje bi tožnica že med leti 2004 in 2006 lahko vedela, da ji nastaja škoda. Takrat ni bilo mogoče predvideti, da bo psihiatrično zdravljenje trajalo več let. Za odpravo kršitev bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse dokaze z izvedenci medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre le za odškodninski zahtevek iz naslova šikaniranja, v smislu določbe 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). V resnici je tožnica kot škodna dejanja uveljavljala tudi neutemeljeno izredno odpoved delovnega razmerja, neutemeljeno kazensko ovadbo in kasnejše dogodke. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je zastarala tožničina terjatev iz naslova odškodnine za plačilo negmotne škode. Sodišče prve stopnje sicer pravilno citira določbo 1. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o tem, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Vendar pa izpodbijana sodba nima jasnih razlogov glede tega, kdaj je tožnica izvedela za škodo. Ne zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica za škodo nedvomno vedela najkasneje takrat, ko je zaradi zatrjevanih težav začela obiskovati psihiatrično ambulanto. Res je, da se je tožnica takrat že lahko zavedala, da ji škoda nastaja. Tožnica se je takrat lahko zavedala, da ji začenja nastajati škoda ter tudi tega, da je škodo povzročila tožena stranka, saj tožnica že od prvega obiska pri psihiatru svoje stanje povezuje z ravnanjem tožene stranke. Zastaranje terjatev za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo začne teči, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode oziroma, ko je oškodovančevo stanje stabilizirano. Tožbene navedbe glede tega vprašanja sicer niso povsem jasne, vendar pa se tožnica v tožbi sklicuje na zadnji izvid psihiatrične ambulante z dne 1. 7. 2010, iz katerega izhaja, da je tožnici še vedno predpisana terapija s Prozacom (antidepresiv) in Sanvalom (za spanje) ter da je v ambulantnem kartonu z dne 2. 10. 2009 navedeno, da ima tožnica ponovno reakcijo na hud stres, kar je povezano z obravnavo na sodišču, kjer so ji povedali, da je ne bodo vzeli v službo. Navedeno implicitno kaže na tožničino dojemanje, da zdravljenje ob navedenih datumih še ni bilo zaključeno. Za odgovor na vprašanje, kdaj je zdravljenje zaključeno, zlasti pa še za odgovor na vprašanje od kdaj naprej ni možno realno pričakovati spremembe oškodovančevega zdravljenja, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnica je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke in eno osnovnih vprašanj, ki se takšnemu izvedencu postavijo je tudi kdaj se je zdravljenje zaključilo. Pri tem je seveda potrebno ugotoviti, kdaj se je zaključilo tisto zdravljenje, po katerem ni več realno pričakovati, da se bo oškodovančevo stanje še spreminjalo. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da ni pomembno ali so že zaključeni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011).

Navedbo v izpodbijani sodbi, da je tožnica do vključno 2. 8. 2007 desetkrat obiskala psihiatrično ambulanto je možno razumeti tudi tako, da sodišče prve stopnje šteje, da se je z 2. 8. 2007 zdravljenje zaključilo. Vendar za takšno sklepanje (ki niti ni eksplicitno) sodišče prve stopnje ne navede nobenih razlogov. Tudi sicer bi bilo takšno zaključevanje povsem arbitrarno. Res je, da je tožnica v obdobju od 19. 10. 2006 do 2. 8. 2007 enajstkrat in ne le desetkrat obiskala psihiatrično ambulanto, vendar je tudi po tem datumu v enakomernih časovnih presledkih obiskovala psihiatrično ambulanto. Tako je v času od 15. 11. 2007 do 1. 7. 2010 desetkrat bila obravnavana v psihiatrični ambulanti UKC B.. Očitno je, da je sodišče prve stopnje povsem arbitrarno upoštevalo le preglede do 2. 8. 2007. Seveda je možno, da bo izvedenec ugotovil, da se je tožničino zdravstveno stanje stabiliziralo že prej, vendar za takšno ugotovitev sodišče prve stopnje v spisu ni imelo dovolj gradiva, predvsem pa ne strokovnega znanja.

V zvezi z zastaranjem je potrebno opozoriti tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v že citirani sodbi in sklepu II Ips 574/2008 o tem, da se določena stopnja skrbnosti zahteva tudi od oškodovanca samega. Če tudi oškodovanec morebiti ne ve za obseg škode, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek. Navedeno seveda velja tudi glede vprašanja, kdaj je bilo zaključeno tisto zdravljenje, od katerega je še realno možno pričakovati izboljšanje stanja oziroma, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno do te mere, da se zdravstveno stanje bistveno več ne spreminja.

Tožnica tudi utemeljeno opozarja, da je v psihološkem izvidu in mnenju A.A. s.p. z dne 21. 11. 2009, ki ga je sicer naročila tožnica sama, izrecno zapisano, da je tožnica v letu 2006 pričela s psihiatričnem zdravljenjem, ki še ni zaključeno. Seveda navedena ugotovitev še ne daje odgovora na vprašanje, ali pa je morebiti že bilo zaključeno zdravljenje, od katerega bi bilo realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode in ali nadaljnje psihiatrično obravnavanje tožnice sploh še lahko pripelje do kakšne spremembe tožničinega psihičnega počutja.

Povsem zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo o delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno v sporu, ki je med strankama potekal pod opr. št. Pd 381/2009. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje pri tem misli na delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 4. 11. 2009, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da tožnici izplača pogodbeno kazen, zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v bruto znesku 3.092,00 EUR ter sodbo z dne 16. 3. 2010, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 709/2010 z dne 11. 11. 2010, s katero je bil zavrnjen višji tožničin zahtevek za plačilo zneska 5.267,14 EUR iz istega naslova (plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Pogodbene kazni, ki je za primer pravnomočno ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi bila predvidena v 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 s spremembami) ni možno enačiti z odškodnino za duševne bolečine, pa čeprav tožnica zatrjuje, da te duševne bolečine izvirajo tudi iz nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogodbena kazen ne pomeni odškodnine za katero od pravno priznanih oblik negmotne škode, temveč gre za poseben institut dogovorjen v kolektivni pogodbi. Do pogodbene kazni je upravičen vsak delavec, za katerega je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Do odškodnine za negmotno škodo pa je delavec upravičen le, če dokaže vse elemente civilnega delikta, pri čemer za protipravnost, kot enega od elementov civilnega delikta ne zadošča že zgolj to, da je bilo s sodbo pravnomočno ugotovljeno, da je bilo prenehanje delovnega razmerje nezakonito.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka in na ta način odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, saj je predhodno potrebno izvesti dokaz z izvedencem, ki ga mora imenovati sodišče prve stopnje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje dopolnilo postopek tako, da bo najprej ugotovilo, kdaj se je zdravljenje zaključilo, pri čemer si bo glede tega vprašanja pomagalo z izvedencem medicinske stroke, saj samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem za odgovor na to vprašanje. Po takšni dopolnitvi postopka, bo sodišče prve stopnje lahko znova odločilo, ali je tožničin zahtevek zastaran in v kolikor bo ugotovilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, potem bo zadevo moralo obravnavati po vsebini.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.