Jedro

Dejansko stanje za zavrnitev vloge zaradi obstoja nevarnosti za javni red se ugotavlja po pravilih splošnega upravnega postopka (ZUP): - odločba mora imeti obrazložitev, skladno z 2. in 3. odstavkom 209. člena ZUP; - dejanska podlaga za tako odločbo je lahko tudi protipravno ravnanje osebe v obdobju pred sprejemom zakona.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 10.8.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), vendar obstoji, po oceni tožene stranke, dejanska podlaga za zavrnitev njegove vloge po 3. odstavku 40. člena navedenega zakona, ker je bil tožnik od leta 1968 dalje večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj in tudi večkrat obravnavan pri sodniku za prekrške zaradi storjenih prekrškov zoper javni red in mir in bi tako njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, ker odmerjene kazni očitno niso prinesle željenih prevzgojnih učinkov.

V tožbi tožnik navaja, da se mu nezakonito očita, da je bil od leta 1968 dalje, torej pred 26.6.1991, večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj. Meni, da zakon o državljanstvu Republike Slovenije ne predvideva kontinuitete z zakonodajo bivše Jugoslavije. Tudi sicer so ugotovitve v odločbi preveč splošne in nekonkretizirane, zato na taki podlagi ni mogoče delati zaključkov, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red. Kolikor gre za prekrške po uveljavitvi zakona o državljanstvu, so to le prekrški, storjeni v lastnem stanovanju, zato ne pomenijo nevarnost za javni red. Pred izdajo odločbe tožena stranka tudi ni ravnala po pravilih postopka, saj kot stranka v postopku niti zaslišan ni bil. Meni, da pri ugotavljanju nevarnosti za javni red ni diskrecijske pravice, ampak mora biti ta ugotovljena in konkretizirana v odločbi. Navaja še, da so tako žena kot tudi oba njuna otroka slovenski državljani, živi v Sloveniji že od leta 1964 dalje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je izpodbijano odločbo izdala na podlagi dokumentacije v upravnem spisu, iz katere izhaja, da je bil tožnik že večkrat obravnavan za razna kazniva dejanja (posilstvo, nasilništvo, umor) in za prekrške zoper javni red in mir, zaradi česar mu je bila predčasno odvzeta tudi potna listina. Vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena, kolikor uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravil postopka.

Po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Ko tožena stranka ugotavlja, da v tožnikovem primeru obstoji razlog nevarnosti za javni red navaja, da je tožnik od leta 1968 dalje storil več kaznivih dejanj in več prekrškov zoper javni red in mir, ne pove pa, kakšna so bila ta dejanja in ne, na podlagi česa tako ugotavlja. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da v izpodbijani odločbi dejansko stanje ni konkretizirano. Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu navedenega zakona nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, o sodelovanju stranke v postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, veljajo glede tega določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar med drugim pomeni, da bi morala tožena stranka, preden je odločila po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red. V odločbi, ki se izda po prostem preudarku, je treba navesti tudi razloge, zakaj je po prostem preudarku tako odločeno (2. in 3. odstavek 209. člena ZUP). V tem primeru pa izpodbijana odločba take vsebine nima. Tudi sicer iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi bili v ugotovitvenem postopku pridobljeni dokazi o odločilnih okoliščinah, kot bi bil n. pr. izpisek iz uradne kazenske evidence; druga poročila organov za notranje zadeve, ki so celo označena kot zaupna, niso javne listine, ki bi same zase dokazale tisto, kar je v njih navedeno (164. člen ZUP).

Nima pa tožnik prav, ko trdi, da dejansko stanje, ki izhaja iz protipravnega ravnanja pred sprejemom zakona o državljanstvu Republike Slovenije, sploh ne more biti podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Bistveno tudi ni, če prekrški zoper javni red in mir niso bili storjeni na javnem kraju, ampak v njegovem stanovanju. Nevarnost za javni red se v večini primerov niti ne more ugotavljati drugače kot po preteklem ravnanju osebe, ki prosi za slovensko državljanstvo.

Ker torej v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.