Jedro

Trditvi tožeče stranke, da je K. d.o.o. najel pri pravni prednici tožeče stranke dva kredita dne 18.2.1992 in sicer po pogodbi 1 in po pogodbi 2, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala, trdila je le, da je vtoževano terjatev z njeno privolitvijo v celoti plačala Z. d.d. na podlagi cesije. Pritožnik šele v pritožbi trdi, da je bila dne 18.2.1992 sklenjena le ena kreditna pogodba in opravljena le ena transakcija, vendar ta navedba predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnik ni navajal v skladu z 286. členom ZPP, zato ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.139.161,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2000 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 243.764,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Proti sodbi se pritožuje toženec. Pritožnik navaja, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je K. d.o.o. s pravno prednico sklenila dve pogodbi in sicer 1 z dne 18.2.1992 in 2 z dne 18.2.1992, pri čemer je bila pogodba 1 zavarovana pri Z., pogodba 2 pa ni bila zavarovana. Pritožnik trdi, da je bila na dan 18.2.1992 podpisana samo ena pogodba in je bila opravljena samo ena transakcija. Če je drugače, mora tožeča stranka dokazati, da obstajata dve pogodbi in dva nakazila, kar pa v resnici nikdar ni bilo storjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Trditvi tožeče stranke, da je K. d.o.o. najel pri pravni prednici tožeče stranke dva kredita dne 18.2.1992 in sicer po pogodbi 1 in po pogodbi 2, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala, trdila je le, da je vtoževano terjatev z njeno privolitvijo v celoti plačala Z. d.d. na podlagi cesije. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, vendar je sodišče prve stopnje, na podlagi delne sodbe na podlagi pripoznave Temeljnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. Pg 1 z dne 19.1.1994, ki je postala pravnomočna dne 19.2.1994, ugotovilo, da je K. d.o.o. pripoznal zahtevek, ki se nanaša na kreditno pogodbo 2, pogodba 1 pa je bila predmet sodbe na podlagi pripoznave Temeljnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. Pg 1 z dne 24.1.1994 in kredit po tej pogodbi je bil zavarovan pri Z. d.d., slednja je zaradi neizpolnitve obveznosti s strani tožene stranke (K. d.o.o.) plačala B. d.d. znesek glavnice in obresti. Iz obeh zgoraj navedenih sodb torej nedvomno izhaja, da je K. d.o.o. s pravno prednico tožeče stranke sklenila dve kreditni pogodbi, to je 1 z dne 18.2.1992 in 2 z dne 18.2.1992, pri tem je bil pri Z. d.d., le kredit po pogodbi 1 z dne 18.2.1992. Kot je bilo že zgoraj povedano, pritožnik šele v pritožbi trdi, da je bila dne 18.2.1992 sklenjena le ena kreditna pogodba in opravljena le ena transakcija, vendar ta navedba predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnik ni navajal v skladu z 286. členom ZPP, zato ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni zahtevala (1. odstavek 193. člena ZPP).