Jedro

V primeru prevzema delavcev se avtomatično prenesejo na novega delodajalca vse pravice in obveznosti prejšnjega delodajalca, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali iz delovnega razmerja in obstajajo na dan prevzema (VIII Ips 208/98). Razlogi za prevzem so lahko različni, prav tako pa so različni lahko tudi načini prevzema delavcev in dogovori delodajalcev glede zagotavljanja pravic delavcem iz delovnega razmerja. V nobenem primeru pa jih ni mogoče razlagati v škodo delavcem (VIII Ips 101/2001). Delavec lahko pri novem delodajalcu obdrži delovno razmerje pod enakimi pogoji kot jih je imel pri prvem delodajalcu (VIII Ips 104/2002). Mednje nedvomno sodi tudi možnost uporabe stanovanja, ki je zvezana z opravljanjem službene dejavnosti. Odločilno je, da t.i. prevzem delavca na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu ne pomeni prenehanja opravljanja službene dolžnosti v pomenu določbe drugega odstavka 63. člena ZSR oziroma prenehanje delovnega razmerja v pomenu določbe šestega odstavka 53. člena SZ, ki bi imelo za posledico tudi prenehanje pravice do uporabe službenega stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za izpraznitev stanovanja v hiši v ... ter tudi podrejen zahtevek za ugotovitev, da je tožencu prenehalo stanovanjsko razmerje iz pogodbe o začasni uporabi službenega stanovanja v tej hiši, sklenjeni med pravdnima strankama 1.11.1989 ter da mora toženec to stanovanje izprazniti in ga izročiti tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec po določbi 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR) pridobil pravico do začasne uporabe stanovanja, namenjenega osebi, ki opravlja službeno dolžnost. Prenehanje pravice do začasne uporabe stanovanja je urejal drugi odstavek 63. člena ZSR, vendar te določbe ni bilo mogoče uporabiti, ker so se pogoji prenehanja opravljanja dela pri tožeči stranki izpolnili šele v letu 1995, ko je že veljal Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ). Ta zakon nima posebnih določb glede imetnikov pravice do začasne uporabe stanovanja po prvem odstavku 40. člena ZSR, temveč le glede uporabnikov hišniških stanovanj. Za te pa je v 157. členu SZ določeno, da jim mora biti ob izselitvi preskrbljen najem drugega primernega stanovanja, če razlogi za izselitev niso nastali po njegovi krivdi. Ker tožencu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi krivdi in ker tožeča stranka ni ponudila oziroma preskrbela drugega primernega stanovanja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V pravni neurejenosti položaja imetnika pravice do začasne uporabe po prvem odstavku 40. člena ZSR v SZ (temveč le položaja uporabnika hišniškega stanovanja v 157. členu SZ) je sodišče druge stopnje videlo pravno praznino, ki jo je treba reševati z zakonsko analogijo. Tudi za toženca, ki je imetnik pravice do začasne uporabe po prvem odstavku 40. člena ZSR, je treba uporabiti določbe 157. člena SZ. Tako kot za hišnika velja tudi zanj, da mu mora biti ob izselitvi zagotovljen najem drugega primernega stanovanja, saj razlogi za izselitev niso nastali po njegovi krivdi.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v izpodbijani sodbi ni odgovora na v pritožbi izpostavljeno sporno vprašanje, ali med pravdnima strankama sploh obstaja zakonito stanovanjsko razmerje, kakšno stanovanjsko razmerje je to in na kateri pravni podlagi temelji. Meni, da bi uporaba stanovanja po uveljavitvi SZ morala biti urejena z (novo) najemno pogodbo, ki med pravdnima strankama nikoli ni bila sklenjena. Ker take pogodbe ni, je toženčeva uporaba stanovanja po prvem odstavku 58. člena SZ nezakonita. Nadalje revidentka graja uporabo zakonske analogije, saj vidi vsebinsko razliko med službenim in hišniškim stanovanjem. Ta je v tem, da je začasna uporaba službenega stanovanja vezana na zaposlitev oziroma delovno razmerje uporabnika stanovanja pri lastniku stanovanja, medtem ko je uporaba hišniškega stanovanja vezana na osebo, ki opravlja hišniška dela, ne glede na zaposlitev. Sodišče druge stopnje je po mnenju revidentke tudi sicer zmotno uporabilo 157. člen SZ, saj spada ta med prehodne določbe in velja le v primerih, ko hišnik na dan uveljavitve SZ ni več opravljal hišniških del, ne pa tudi za primere, ko je do prenehanja opravljanja hišniških del (iz krivdnih ali nekrivdnih razlogov) prišlo po uveljavitvi SZ in kot je to v obravnavanem primeru, ko je tožencu prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki leta 1995. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Iz razlogov sodišča druge stopnje namreč jasno izhaja, da je toženec imetnik pravice do začasne uporabe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da sta pravdni stranki v letu 1989, ko je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki kot delavec na odvozu in pobiranju odpadkov, sklenili pogodbo o začasni uporabi stanovanja. Z njo sta se dogovorili, da toženec opravlja dela in naloge pobiranja odpadkov, tožeča stranka pa mu da v začasno uporabo sporno stanovanje, ki je po sklepu delavskega sveta namenjeno za delavce na odvozu odpadkov. Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas. Glede prenehanja pogodbe je bilo dogovorjeno, da le-ta lahko preneha po sporazumu obeh pogodbenih strank, zaradi prenehanja delovnega razmerja začasnega uporabnika v delovni organizaciji po lastni želji ali njegovi krivdi, ali z odstopom pogodbe, ki je podan v pisni obliki. Dne 31.12.1995 je tožencu zaradi organizacijskih sprememb, na katere ni imel nobenega vpliva, pri tožeči stranki prenehalo delovno razmerje. Dejavnosti tržnega značaja, med katerimi je tudi vzdrževanje javnih površin, so se izločile iz dejavnosti tožeče stranke in se organizirale v družbi N. d.d. Na podlagi sporazuma o prehodu delavca iz podjetja v podjetje je toženec sklenil delovno razmerje z družbo N. d.d., pozneje pa na enak način z družbo T. d.o.o. Analogna uporaba določb 157. člena SZ (ki ureja položaj uporabnikov hišniških stanovanj) tudi za imetnike pravice do začasne uporabe po prvem odstavku 40. člena ZSR (uporabniki t.i. funkcijskih stanovanj) je iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje, sicer pravilna (v tem smislu tudi Odločba VS RS II Ips 603/93). Vendar pa je v predmetni pravdi potrebno upoštevati, da se določbi 157. člena SZ nanašata le na tiste primere, ko ni le dejstvo prebivanja v hišniškem stanovanju (oziroma analogno v funkcijskem stanovanju) obstajalo že pred uveljavitvijo zakona, marveč da je tudi takrat nastopilo dejstvo prenehanja opravljanja dela (Odločba VS RS II Ips 22/2002). Ob uveljavitvi SZ je tožnik še vedno opravljal delo, zaradi česar določb 157. člena SZ ni mogoče uporabiti.

Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje utemeljujejo materialnopravni sklep, da je bil delavec prevzet na delo k drugemu delodajalcu (najprej N., d.d., kasneje pa še T., d.o.o.). Prevzem delavca na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu je delovnopravni institut, v okviru katerega delodajalci reorganizirajo delovni proces z namenom racionalnejšega in fleksibilnejšega upravljanja s kadrovskimi viri. V času, ko je bil tožnik razporejen na delo k podjetju N. in kasneje še k podjetju T., je bil ta institut predviden v 15. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR), urejale pa so ga kolektivne pogodbe (11. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - Ur. l. RS, št. 39/93, 15. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - Ur. l. RS, št. 40/97, 12. člen Kolektivne pogodbe za gospodarske javne službe na področju komunalnih dejavnosti in vodnega gospodarstva - Ur. l. RS, št. 50/94, 40/97, 39/99 in 4/04). Delavca je bilo možno razporediti k drugemu delodajalcu, če se je v organizaciji ukinila določena dejavnost in je zato prenehala potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila, druga organizacija pa je te delavce potrebovala in jih je zaposlila na delovnih mestih, ki so ustrezala strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev. Prevzem je temeljil na sporazumu med delodajalcema.

Kaj v teoriji pomeni institut prevzema v drugo organizacijo ni povsem jasno. Predvsem ni jasno, ali gre za nadaljevanje istega delovnega razmerja, na kar kaže terminologija, ali za sklenitev novega delovnega razmerja, na kar kaže tehnika razporeditve; vendar se v delovnem pravu nejasni pojmi ne smejo razlagati v škodo delavcu (Odločba VS RS, VIII Ips 9/97). Da gre za delovnopravno kontinuiteto, potrjuje določba 4. alinee 12. člena Kolektivne pogodbe za gospodarske javne službe na področju komunalnih dejavnosti in vodnega gospodarstva, po kateri se delovna doba (kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja) delavcu, ki je bil prevzet na delo k drugemu delodajalcu, upošteva, kot da delavec ne bi spremenil zaposlitve. V primeru prevzema delavcev se avtomatično prenesejo na novega delodajalca vse pravice in obveznosti prejšnjega delodajalca, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali iz delovnega razmerja in obstajajo na dan prevzema (Odločba VS RS, VIII Ips 208/98). Razlogi za prevzem so lahko različni, prav tako pa so različni lahko tudi načini prevzema delavcev in dogovori delodajalcev glede zagotavljanja pravic delavcem iz delovnega razmerja. V nobenem primeru pa jih ni mogoče razlagati v škodo delavcem (Odločba VS RS, VIII Ips 101/2001). Delavec lahko pri novem delodajalcu obdrži delovno razmerje pod enakimi pogoji kot jih je imel pri prvem delodajalcu (Odločba VS RS, VIII Ips 104/2002). Mednje nedvomno sodi tudi možnost uporabe stanovanja, ki je zvezana z opravljanjem službene dejavnosti.

Odločilno je, da t.i. prevzem delavca na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu ne pomeni prenehanja opravljanja službene dolžnosti v pomenu določbe drugega odstavka 63. člena ZSR oziroma prenehanja delovnega razmerja v pomenu določbe šestega odstavka 53. člena SZ, ki bi imelo za posledico tudi prenehanje pravice do uporabe službenega stanovanja. Problem v tem postopku sporne pravice uporabe službenega stanovanja je imela tožeča stranka možnost razrešiti v "Sporazumu o prehodu delavca iz podjetja v podjetje", sklenjenem dne 31.12.1995 med njo in družbo N. d.d.. Če tega ni storila ob usklajevanju izključno tržno motiviranih interesov, ne more sedaj željene koristi doseči v tej pravdi na škodo pravic nekrivega toženca. Drugačno razlogovanje bi končno odprlo možnost sodnega varstva tudi v primerih morebitnih zlorab pravic lastnikov službenih stanovanj. Ker toženec po obrazloženem torej ni izgubil s pogodbo o začasni uporabi pridobljene pravice do uporabe službenega stanovanja in ker tudi ni podan noben od razlogov za njeno odpoved, je izpodbijana pravnomočna odločitev materialnopravno pravilna. Zato je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.