Jedro

Tožnici sta s spremenjenim tožbenim zahtevkom zahtevali več kot s prvotno tožbo (prej odstranitev enega objekta, sedaj dveh nepremičnih objektov in treh provizorijev). Če pa gre za spremembo tožbe, ima takšna tožba pravno naravo nove tožbe, ki se tudi glede dovoljenosti revizije obravnava kot vsaka druga tožba.

Izrek

Revizija se zavrže. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki izročiti parceli št. 2627/4 in 2627/1, obe vpisani pri vložni številki 1953 k.o..., s tem, da mora pred izročitvijo parcele št. 2627/4 z nje odstraniti vse objekte in gradbeni material. Tožbeni zahtevek glede parcele št. 2627/2 iste k.o. je sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh pravdnih strank in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo odstopi v reševanje stvarno pristojnemu sodišču. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožeča stranka revizijskemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrže, podrejeno pa kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je bila prvostopenjska sodba v tej pravdni zadevi izdana 22.06.1999. Po prvem odstavku 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) se v primerih, ko je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo navedenega zakona (začel je veljati 14.7.1999), za odločanje še naprej uporablja Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po določbah ZPP iz leta 1977 pa revizija v tem pravdnem postopku ni dovoljena.

Tožeča stranka je v tožbi z dne 30.10.1985 postavila naslednji tožbeni zahtevek: "Ugotovi se, da sta tožnici D. P. in V. P. E. lastnici nepremičnine parc. št. 2627/1 travnik, vpisane pri vl.št. 1953 k.o... v celoti, tožena stranka pa je dolžna iz jugozapadnega dela te parcele odstraniti provizorij - hišo, odstraniti ves gradbeni material ter celotno parcelo 2627/1 travnik izročiti tožeči stranki...".

O ugotovitvenem zahtevku navedenega tožbenega zahtevka je bilo že pravnomočno razsojeno in ni predmet revizijske presoje (sodba z dne 1.12.1992, opr. št. 115/88).

V razlogih navedene tožbe je tožeča stranka v točki III. navajala, da sta toženca (A. C. je med postopkom umrla, njen pravni naslednik pa je drugi toženec) od J. B. dne 23.1.1964 kupila enosobno stanovanjsko hišo, sestavljeno iz cementnih kvadrov in kritih z opeko. Stavba naj bi bila del kopališča, ki ga je pravna prednica tožnic s pogodbo dne 22.10.1932 prepustila v zakup za pet let pravnemu predniku toženca.

Da je šlo za en objekt, je razvidno tudi iz nadaljnjih trditev tožeče stranke (pripravljalnega spisa z dne 17.2.1985) ter prve sodbe z dne 22.9.1987 - opr. št. P 395/85, ki je bila razveljavljena, in druge sodbe z dne 1.12.1992 - opr. št. 115/88. Z obema je sodišče odločalo o odstranitvi objekta (enega) in gradbenega materiala.

Tudi druga sodba je bila nato razveljavljena, vendar le v dajatvenem delu (v odločitvi o odstranitvi provizorija - hiše in o pravdnih stroških). Po tej razveljavitvi je tožeča stranka z vlogo dne 15.9.1998 postavila naslednji dajatveni tožbeni zahtevek: "Tožena stranka J. C. je dolžna tožečima stranka D. P. in V. P.-E., izročiti parcelo 2627/4 ... ter iz te parcele odstraniti vse ... objekte in sicer: objekt z oznako "bife" z zemljanko, objekt z oznako "čolnarna", leseno lopo ..., pesjak..., kokošnjak... ter greznico..., očiščeno vsega gradbenega materiala, ter parceli 2627/2 ... in 2627/1...".

Sodišče prve stopnje je nato odločalo o tem tožbenem zahtevku, in ne več o tožbenem zahtevku iz tožbe z dne 30.10.1985. Navedeni tožbeni zahtevek pomeni spremembo tožbe (190. in 191. člen ZPP). Tožnici sta s tem tožbenim zahtevkom zahtevali več kot s prvotno tožbo (prej odstranitev enega objekta, sedaj dveh nepremičnih objektov in treh provizorijev). Če pa gre za spremembo tožbe, ima takšna tožba pravno naravo nove tožbe, ki se tudi glede dovoljenosti revizije obravnava kot vsaka druga tožba.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno le pod pogoji in z omejitvami, ki so v zakonu posebej določene (382. in naslednji členi ZPP). Ustava Republike Slovenije v 25. členu jamči strankam le pritožbo oziroma dvostopenjsko sojenje. Zato morata obe stranki postopka, če si želita zagotoviti tudi to izredno pravno sredstvo, poskrbeti za to, da pogoje, ki jih zakon zahteva, izpolnita. Če gre za nedenarni premoženjskopravni zahtevek, dovoljenost revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, si mora tožeča stranka revizijo zagotoviti že v tožbi (drugi odstavek 186. člena ZPP). Če tožeča stranka ne označi ustrezne vrednosti spornega predmeta, mora ukrepati tožena stranka (primerjaj 40. člen ZPP).

Obravnavani tožbeni zahtevek je premoženjskopravni zahtevek, za katerega navedena zahteva velja. Tožeča stranka je v tožbi z dne 30.10.1985 navedla vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 500.000 din. Revizija je bila za to tožbo dovoljena, ker je mejna vrednost, ki jo je označena vrednost spornega predmeta morala presegati, znašala tedanjih 50.000 din (Ur. l. SFRJ, št. 69/82 - poznejša sprememba vrednosti na naroku dne 1.12.1992 na 100.000,00 SIT, ne da bi bil spremenjen zahtevek, na dovoljenost revizije ni vplivala).

Tožeča stranka pa v vlogi, s katero je spremenila tožbeni zahtevek, ni navedla vrednosti spornega predmeta, in sicer ne prejšnje ne kakšne druge. Tega tudi pozneje ni storila. Tudi tožena stranka tej pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala. Njen revizijski ugovor zoper stvarno pristojnost okrajnega sodišča (brez navedbe vrenosti) nima narave takšnega ugovora. Tudi v uvodu drugostopenjske sodbe navedena vrednost spornega predmeta v znesku 500.000,00 SIT, ni pravno odločilna. Za takšno oceno pritožbenega sodišča stranki nista dali povoda, navedba vrednosti v uvodu sodbe pa tudi nima narave odločitve (sklepa) po ZPP.

Ker si torej stranki ob spremembi tožbenega zahtevka nista zagotovili revizije, ta ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

Na podlagi 155. in 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 166. člena ZPP revizijsko sodišče ni imelo podlage za priznanje stroškov revizijskega odgovora tožeči stranki, tožena stranka pa revizijskih stroškov ni priglasila. Zato je revizijsko sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa.