Jedro

Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino le če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa tožnica, ki je bila zaradi udarnine le enkrat pri zdravniku, ni trpela tako intenzivnih in dolgotrajnih bolečin in nevšečnosti, ki bi utemeljevale zaključek o pravno priznani škodi iz tega naslova, prav tako pa posledično prestani strah zaradi poškodbe, tako primarni kot sekundarni, ni dosegel nivoja pravno priznane škode. Neznatne škode niso pravno priznane in niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, saj oškodovanca ne upravičujejo do zadoščenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije nastale ji stroške v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvi in drugi toženec dolžna plačati tožnici 600,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila in tožnici naložilo, da je v 15 dneh od vročitve sodbe dolžna prvemu tožencu in drugemu tožencu plačati povzročene pravdne stroške v višini 713,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do plačila ter višji stroškovni zahtevek prvega in drugega toženca zavrnilo.

2. Zoper takšno prvostopenjsko odločitev se po pooblaščenki pritožuje tožnica. Sodbo prvostopenjskega sodišča izpodbija v celoti, in sicer iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožnica v pritožbi navaja, da je bil prvostopenjski postopek kršen iz razloga, ker so bile priče v neposredni bližini kraja, kjer so bile sprva zaslišane stranke, tako da so lahko slišale določene stavke in temu primerno oblikovale svoje izpovedbe.

Prvostopenjsko sodišče je sicer v obrazložitvi sodbe navedlo, da je po skrbni in natančni presoji tožbenih navedb in vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je zahtevek neutemeljen, vendar po oceni pritožnice dokazi resnično, natančno in skrbno niso bili pretreseni. Prvostopenjsko sodišče se do določenih dokazov sploh ni opredelilo in ni navedeno, ali so v čem pripomogli k odločitvi sodišča, tako kot na primer do dokazov z zaslišanjem prič V.J. in J.M., ki dogodka sploh nista videli, a sta s svojimi neresničnimi in lažnimi izjavami vplivali na sodišče. Pritožnica pojasnjuje, da se lahko ob nenadnem in nepričakovanem padcu na kovinski jašek in na trda tla močno udariš in je splošno izkustveno znano, da modrice nikoli ne nastopijo takoj po dogodku. Smiselno navaja, da ni šla k zdravniku zato, ker bi ji padec zapustil sled, ampak zaradi bolečin in glede na to ji je zdravnik tudi svetoval počitek in protibolečinske tablete.

Sodišče tudi navaja, da ni relevantno, na kakšen način je bila tožnica udeležena v škodnem dogodku, po mnenju pritožnice pa je to še kako relevantno, saj bolečine niso bile zanemarljive. Prav tako je relevanten tudi strah. Prvostopenjsko sodišče pa se je opredelilo le do posrednega strahu, ni pa se opredelilo do neposrednega strahu, katerega je tožnica doživela ob tem, ko jo je iznenada potisnil sosed s takšno silo, da se je opotekla po tleh na jašek in se pri tem močno udarila. Po mnenju pritožbe ne gre za zanemarljive okoliščine.

Prvostopenjsko sodišče kljub dejstvu, da je tožnica padla na jašek in to nazorno pokazala sodišču, v tem delu tožnici ni verjelo, čeprav nihče ni oporekal temu, da je bila tožnica udeležena v samem škodnem dogodku. Pa tudi sicer se sodišče ni vprašalo, zakaj bi tožnica hodila k zdravniku, v kolikor ji škoda ne bi nastala oziroma ne bi čutila bolečin. Modrice hčerka ni videla, saj je po dogodku šla v Ljubljano in je pred sodiščem izpovedovala po spominu in pripovedovanju matere.

Tožnici se tudi ni zdelo smiselno, da povečuje stroške postopka z angažiranjem izvedenca medicinske stroke, ko pa je izkustveno sodišču poznano in v skladu s sodno prakso znano, kolikšna je lahko višina odškodnine za lažje poškodbe in bolečine.

Sodišče je laično ocenilo, da bi pri padcu na jašek in trdo podlago morala nastati odrgnina in oteklina, s čemer se tožnica ne strinja, saj jašek nima tako ostrih delov, kateri bi odrgnino povzročili. Šlo je za top udarec, ki izkustveno eventualno povzroči le oteklino in ne odrgnine. Zaradi udarca ob tla in predvsem ob jašek je šele po nekaj dneh nastala ogromna modrica.

Zaradi vsega navedenega pritožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter odloči o stroških, kot so priglašeni.

3. Prvi in drugi toženec na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pravdni stranki pa sta bili v pravnem pouku prvostopenjske sodbe tudi poučeni in opozorjeni, da se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati le iz pritožbenih razlogov skladnih s 458. členom ZPP. Navedena omejitev pritožbenih razlogov pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je ob presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP) vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6. Tožnica od prvega toženca in drugega toženca zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela v škodnem dogodku dne 14. 6. 2016 v M., ko je tožnica želela pomagati svojemu možu, ki je bil udeležen v pretepu s prvim tožencem in drugim tožencem, a jo je prvi toženec grobo odrinil, da je padla na kanal in utrpela udarnino. Tožnica je za nastalo ji nepremoženjsko škodo zahtevala iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in iz naslova prestanega strahu odškodnino v skupni višini 600,00 EUR, prvostopenjsko sodišče pa je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnica v škodnem dogodku ni utrpela pravno priznane nepremoženjske škode.

7. Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne bo opredeljevalo.

8. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo pravdni stranki in s strani pravdnih strank predlagane priče, pri tem pa se je v dokazni oceni izpodbijane sodbe opredelilo do vseh za odločitev v obravnavani zadevi relevantnih izpovedb v dokaznem postopku zaslišanih prič. Res je, da se prvostopenjsko sodišče do izpovedb v postopku zaslišanih prič V.J. in J.M. ni opredelilo, vendar pa njuni izpovedbi glede vprašanja ali je tožnica v škodnem dogodku utrpela takšno nepremoženjsko škodo, da je v skladu z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mogoč zaključek, da gre za pravno priznano škodo, nista relevantni.

Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi navaja razloge o tem, zakaj ocenjuje, da tožnica ni utrpela primarnega strahu, ki ga je po zatrjevanju pritožbe tožnica doživela ob tem, ko jo je iznenada potisnil sosed s takšno silo, da se je opotekla po tleh na jašek in se pri tem močno udarila. V točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče namreč navaja, da primarni strah ni bil podan, saj zatrjevani odriv prvotoženca ni bil tako silovit in v takšnih okoliščinah, da bi se tožnica lahko upravičeno zbala za svoje življenje, ni potrebovala takojšnje zdravniške pomoči, razgovor s policisti pa je po dogodku opravila brez težav.

Zaradi vsega navedenega zato v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Pritožbeno sodišče glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je v obravnavani zadevi vezano, prav tako ocenjuje, da je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da v škodnem dogodku tožnici nastala nematerialna škoda ni pravno priznana škoda. Razloge za takšen zaključek prvostopenjsko sodišče pojasnjuje v točkah 13, 14 in 15 razlogov izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče povzema.

10. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino le če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa tožnica, ki je bila zaradi udarnine le enkrat pri zdravniku, ni trpela tako intenzivnih in dolgotrajnih bolečin in nevšečnosti, ki bi utemeljevale zaključek o pravno priznani škodi iz tega naslova, prav tako pa posledično prestani strah zaradi poškodbe, tako primarni kot sekundarni, ni dosegel nivoja pravno priznane škode. Neznatne škode niso pravno priznane in niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine,1 saj oškodovanca ne upravičujejo do zadoščenja2

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni bila uspešna, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, stran 1024, komentar k 179. členu D. Jadek Pensa. 2 Tako sodba in sklep VS RS II Ips 564/2008