Jedro

Postopek o prekršku je mogoče ustaviti po 5. tč. 1. odst. 136. čl. ZP-1 le tedaj, ko so izčrpani vsi razpoložljivi in znani dokazi in ko kakšna dopolnitev postopka ni več možna ter izvedeni dokazi ne dajejo opore za ugotovitev, da je obd. storil prekršek.

Izrek

Obdolženkina pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje potrdi.

Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – povprečnino v višini 250,00 (dvesto petdeset 00/100) EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje spoznalo obd. T. K. za odgovorno storitve prekrška po čl. 130/IV D ZVCP-1 in ji je izreklo globo v višini 501,00 EUR, deset kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B in stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju en mesec, naložilo pa je tudi plačilo stroškov postopka – povprečnine v višini 63,00 EUR.

Proti takšni sodbi se je pritožila obdolženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka, vendar v obrazložitvi pritožbe navaja le razloge, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Ob reševanju obdolženkine pritožbe je pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbo o prekršku v skladu s čl. 159 Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila podana kršitev določb postopka o prekršku in tudi ne kršitev materialnega prava na škodo obdolženke.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede ugotovljenega dejanskega stanja pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je le to bilo na prvi stopnji ob oceni obdolženkinega zagovora in v dokaznem postopku izvedenih dokazov, pravilno in popolno ugotovljeno. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe o prekršku je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ter kot pričo zaslišalo policista M. S. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 14.5.2006, ki ga je obdolženka, kot je to iz samega zapisnika razvidno, brez pripomb podpisala (priloga A ...), je bil sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku in ima značaj javne listine ter je dokaz o poteku postopka postopka preizkusa alkoholiziranosti. Kot takšnega ga je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo v povezavi z drugimi dokazi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so absurdne navedbe sodišča prve stopnje, ki je navedeni zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti uporabilo kot dokaz. Navajanje pritožbe, da ni razumljivo, da sodišče ni zahtevalo slikovnega ali filmskega zapisa omenjene naprave o meritvi stopnje alkoholiziranosti, torej elektronskega alkotesta so povsem brez stvarne podlage, saj pri uporabi elektronskega alkotesta znamke D. ne nastaja niti slikovni niti filmski zapis, zato takšnega dokaza seveda ni mogoče pridobiti. Res je, da je elektronski alkotest le indikator in ne merilna naprava, vendar se v primeru, ko se preizkušanec z rezultatom, ki ga pokaže elektronski alkotest strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranost brez pripomb podpiše, kar je v obravnavani zadevi tudi bilo storjeno, v skladu z določili ZVCP-1 postopek preizkusa oz. ugotavljanje alkoholiziranosti s tem tudi konča. Glede podpisa zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, kar v pritožbi izpostavlja obdolženka, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost izvedenega postopka preizkusa alkoholiziranosti, ki ga obdolženka v pritožbi ugovarja glede potrebnih dokazil, ki se nanašajo na izpravnost elektronskega alkotesta, kakor tudi na izpolnjevanje pogojev za upravljanje takšnega preizkusa s strani policista, ki je vodil postopek ugotavljanja preizkusa alkoholiziranosti, saj je prepričano, da bi obdolženka, če bi imela resne pomisleke v pravilnost postopka preizkusa alkoholiziranosti ali v njegov rezultat, te pomisleke izrazila že na kraju samem in tako dosegla, da bi v primeru nestrinjanja z rezultatom, ki ga je pokazal elektronski alkotest, policist moral ravnati v skladu s V. odst. 132.čl. ZVCP-1 in bi ji moral odrediti preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, pa nedvomno ni tako ravnala. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so policisti obdolženko ustavili kljub temu, da ni napravila nobenega cestno prometnega prekrška, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se je o tem vprašanju izjasnilo že Ustavno sodišče v odločbi U-I-370/98 z dne 18.12.2002, v kateri je med ostalim zavzelo stališče, da glede na naravo preverjanja izpolnjevanja pogojev za vožnjo med katere sodi tudi npr. stopnja alkoholiziranosti, tega nadzora ni mogoče vezati na noben zunanji v naprej viden znak ali na katere razloge za sum in da pri izvajanju pooblastil znotraj določb ZVCP-1 gre praviloma za nadzor nad izpolnjevanjem takšnih obveznosti, kjer tako imenovana sprožilna situacija ne obstaja, zaradi česar je tak nadzor lahko učinkovit, če je preventiven. Po stališču Ustavnega sodišča je ustavljanje vozila zaradi nadzora prometa ter pregled vozila, vozniku in drugim udeležencem v cestnem prometu poseg v splošno svobodo ravnanja kot eno od človekovih osebnih pravic, vendar je dopusten in je lahko učinkovit samo, če je preventiven, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do njega šele potem, ko bi posledice že nastopile in jih ne bi bilo mogoče preprečiti. Tako je po oceni pritožbenega sodišča obdolženka s svojimi pritožbenimi navajanja glede ugotovljenega dejanskega stanja neprepričljiva in je po oceni pritožbenega sodišča bila utemeljeno spoznana za odgovorno storitve prekrška po D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP-1 pri čemer je sodišče prve stopnje pri določitvi stopnje alkoholiziranosti obdolženki v korist pravilno upoštevalo odstopanje, ki ga predvideva proizvajalec aparata in znaša + - 0,05 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ter ji tako očitalo, da je vozila osebni avtomobil pod vplivom najmanj 0,60 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Utemeljeno je sodišče prve stopnje obdolženki tudi očitalo, da je ravnala naklepno in za takšno ugotovitev navedlo ustrezne razloge.

Ob preizkusu obdolženki izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile obdolženki glavna in stranski sankciji izrečene v z zakonom predpisanih mejah, saj za prekršek kot ga je storila obdolženka po čl. 130/IV D ZVCP-1 predpisana globa najmanj 500,75 EUR, ki se po 1. alineji II. odst. 17. čl. ZP-1 lahko izreče do 1.200,00 EUR in tudi stranska sankcija najmanj deset kazenskih točk, ki se na podlagi čl. 59 ZP-1C lahko izreče le v najnižjem številu ter stranska sankcija prepovedi vožnje motornih vozil, ki jo lahko v skladu z II. odst. 23. čl. ZP-1 sodišče izreče v trajanju od enega meseca do enega leta. Pri odmeri sankcij je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo okoliščine, ki po čl. 26 ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja in to tudi ustrezno obrazložilo ter tako obdolženki ob upoštevanju delnega priznanja prekrška ter dosedanje nekaznovanosti in v odsotnosti posebnih obteževalnih okoliščin, izreklo globo le nekaj centov nad spodnjo mejo predpisane globe, deset kazenskih točk in tudi prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca, torej za najkrajši možni čas.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče obdolženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je sodbo o prekršku sodišča prve stopnje potrdilo (III. odst. 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka o katerih je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi čl. 147 ZP-1, povprečnino kot edini strošek pritožbenega postopka pa določilo glede na trajanje in zamotanost postopka in glede na obdolženkine premoženjske razmere razvidne iz spisovnega gradiva (list. št. 7), ter v mejah določenih s Pravilnikom o stroških postopka o prekršku (od 39,65 EUR do 475,80 EUR).