Jedro

Med strankama je nesporno za zadevo pravno odločilno dejstvo, da tožnikov edini prihodek predstavlja pokojnina v povprečni višini 991,42 EUR mesečno. Tožnik vezano na navedeno ne prereka ugotovitve toženke, da je njegov povprečni lastni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke.

Izrek

I. Predlog tožnika za prenos pristojnosti se zavrže. II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru P 302/2019, zaradi plačila odškodnine 25.000.000,00 SIT (104.323,15 EUR). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 25. 2. 2021 vložil prošnjo za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi. Toženka se sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP ter navaja, da dohodkovni cenzus za dodelitev redne BPP od 1. 3. 2022 znaša 421,89 EUR mesečno na osebo (oz. dvakratnik 843,78 EUR). Na podlagi vpogleda v prošnjo tožnika ter uradne evidence je toženka ugotovila, da je upoštevni povprečni mesečni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP, to je od novembra 2021 do januarja 2022, znašal 991,42 EUR. Toženka je tožnika z ugotovitvami seznanila in ga pozvala k izjavi glede okoliščin prejetega dohodka. V odgovoru na poziv je tožnik pojasnil svoje premoženjsko stanje, toženka pa je ob upoštevanju, da je tožnik samska oseba, ugotovila, da povprečni mesečni dohodek tožnika znaša 991,42 EUR in presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ker tožnik že z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev BPP, se toženka ni spuščala v presojo vrednosti drugega premoženja tožnika in v presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP. V izpodbijani odločbi je bilo še pojasnjeno, da ZBPP v 36. členu glede nujne BPP določa, da se ta uporabi, če bi zaradi odločanja o prošnji prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Ker je bil narok preložen na 5. 4. 2022, toženka pa razpolaga z vsemi potrebnimi podatki za odločanje, bi bilo nerazumno odločati na podlagi 36. člena ZBPP. Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in po skrbnici vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zaradi dolgoletnega psihičnega in ekonomskega nasilja izgubil vse premoženje, uspešno podjetje, delovno sposobnost, duševno zdravje, dostojanstvo in pričakovano brezskrbno prihodnost. Od izgube poslovne sposobnosti izpolnjuje pogoje za nujno in izjemno BPP, sodišče pa napačno ugotavlja, da je tožnik opravilno sposobnost izgubil zaradi prepogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog. Tožniku ni bila odvzeta sposobnost zaradi prepogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, ampak mu je bila opravilna sposobnost odvzeta z namenom, da se mu v sodnih postopkih zagotovi zastopanje po skrbniku, ki bi moral biti odvetnik. Tožnik s strani organov za BPP prejema nerazumne in protizakonite odločbe, naslovno sodišče pa s protizakonitimi, pristranskimi in protiustavnimi sodbami potrjuje nepravilne odločitve organov za BPP. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo odstopi v reševanje poštenemu in nepristranskemu sodišču. Meni, da je utemeljenost tožbe podana že na podlagi navedb podanih v predlogu za delegacijo Upravnega sodišča, in mu ničesar ni potrebno dokazovati. Pred izdajo izpodbijane odločbe toženka ni upoštevala postopkov, v katerih je tožnik trenutno udeležen, in sicer postopkov III P 18/2020, II P 414/2021, II P 1603/2019 in II P 1609/2019. Gre za spore v vrednosti milijon EUR, zato bi tožnik v teh sporih za zastopanje potreboval več deset tisoč EUR. Meni, da je določba ZBPP, po kateri organ presoja upravičenost do BPP na podlagi dveh zneskov minimalnega dohodka, očitno neprimerna in sramotna za Ustavo RS. Tožnik se je zaradi svojega zdravstvenega stanja in posledično protizakonitih in pristranskih sodb sodišč znašel v stanju nevzdržne materialne in zdravstvene ogroženosti, na kar nakazuje tudi protizakonita in protiustavna izvršba Okrajnega sodišča v Domžalah In 91/2000, v kateri je bila delavnica tožnika, skupaj s stroji in opremo, že od leta 2006 dalje sodno zapečatena. Tožnik je že od leta 1995 procesno in pravdno nesposoben, vendar sodišča njegove pravdne nesposobnosti niso upoštevala, odvetnik mu ni bil zagotovljen, zato se je moral pred sodišči braniti sam. Sodišču predlaga izvedbo dokazov z zaslišanjem višje sodnice A. A. in izvedenca psihiatra B. B., po opravljeni glavni obravnavi pa naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, op. sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP.

3. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da vročevalec izpodbijane odločbe dne 30. 3. 2020 ni mogel vročiti skrbnici tožnika, zato je bila skrbnica o pošiljki obveščena v skladu s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Skrbnica pisma ni prevzela v 15-dnevnem roku, zato je bilo pismo puščeno v hišnem predalčniku dne 15. 4. 2020. Trideset dnevni rok za vložitev tožbe se je iztekel dne 16. 5. 2020, tožnik pa je tožbo vložil dne 18. 5. 2022, zato naj jo naslovno sodišče zavrže kot prepozno.

4. Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo pojasnjuje, da je tožba vložena pravočasno. Ker sodišče ne upošteva dokazov tožnika, po katerih izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne in nujne BPP, prosi, da sodišče opravi glavno obravnavo, na kateri naj se zasliši njegovo skrbnico, psihiatrinjo C. C., psihiatra D. D. ter sodnico A. A. Očitke organov za BPP in naslovnega sodišča o kverulanstvu šteje za neprimerne in žaljive.

**K I. točki izreka:**

5. Tožnik v tožbi predlaga prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče. 6. V skladu z določbo 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je ZUS-1, ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

7. Po določbi 6. točke 106. člena Vrhovno sodišče odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je ZPP, ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče predlog tožnika zavrglo. Enako stališče je Vrhovno sodišče (že) zavzelo v sklepu I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 20121. **K II. točki izreka:**

8. Tožba ni utemeljena.

9. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je treba po določbi prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo vložiti v 30-ih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. V obravnavani zadevi je bil postopek končan z odločbo št. Bpp 572/2022 z dne 23. 3. 2022. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bila navedena odločba skrbnici tožnika s fikcijo vročitve vročena dne 14. 4. 2022. Rok 30 dni za vložitev tožbe v upravnem sporu je tako potekel 14. 5. 2022, ker pa je bila na ta dan sobota, ko sodišče ne dela, je v skladu z določbo četrtega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 rok iztekel s potekom prvega prihodnjega delovnika, torej v ponedeljek 16. 5. 2022. Tožnik je tožbo po skrbnici vložil priporočeno dne 16. 5. 2022, torej pravočasno, zato predlog toženke, da naj sodišče tožbo kot prepozno zavrže, ni utemeljen.

10. V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev plačila stroškov v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru P 302/2019, zaradi plačila odškodnine.

11. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP).

12. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Ne glede na navedeno, se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP).

13. Med strankama je nesporno za zadevo pravno odločilno dejstvo, ugotovljeno tudi v izpodbijani odločbi, da tožnikov edini prihodek predstavlja pokojnina v povprečni višini 991,42 EUR mesečno. Tožnik vezano na navedeno ne prereka ugotovitve toženke, da je njegov povprečni lastni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, in ki je v času, za katerega se je ugotavljala upravičenost do BPP, znašal 843,78 EUR. Na navedeni nesporni dejanski podlagi je toženka po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, kot je določen v 13. členu ZBPP.

14. Res je, da je tožnik zaprosil za dodelitev nujne BPP, ki se, upoštevaje 36. člen ZBPP, lahko dodeli ne glede na materialni položaj prosilca, če bi zaradi odločanja o prošnji za dodelitev BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Ker pa je tožnik dne 25. 2. 2021 (pravilno 25. 2. 2022, op. sodišča) vložil prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje na naroku dne 5. 4. 2022, hkrati pa je toženka tudi že pridobila dokazila v zvezi s premoženjskim in finančnim stanjem prosilca, bi bilo nerazumno odločati na podlagi 36. člena ZBPP. Že na podlagi predloženih dokazil je bilo namreč mogoče ugotoviti, da tožnik presega cenzus za dodelitev BPP in bi bila dodelitev nujne BPP v nasprotju s prepovedjo dodatnega finančnega obremenjevanja tožnika, kar je bilo tožniku z izpodbijano odločbo tudi že pojasnjeno.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

16. Sodišče je odločilo na seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika, njegove zakonite zastopnice, psihiatrov in višjih sodnic, saj so, upoštevaje vsebino tožbenih ugovorov, pravno relevantne dejanske okoliščine nesporne, dokazni predlogi pa zato nerelevantni. Tožnik s predlaganimi zaslišanji želi dokazati dejstva, ki jih zatrjuje v zvezi s tožnikovo poslovno nesposobnostjo, kar pa za odločitev v zadevi ni relevantno. Iz enakega razloga sodišče zavrača tudi predlog za vpogled v določene listine in sodne spise.

1 Ob takem stališču je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je Upravno sodišče zavrglo predlog za prenos pristojnosti (sklep I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018).