Jedro

Posebno zavarovanje dokazov po 1. odstavku 204. člena ZUP ni potrebno, če so bili le-ti bodisi že izvedeni ali se bodo na podlagi zahtev iz Uredbe o lokacijskem načrtu, ki so kot pogoj navedene v enotnem dovoljenju, izvedli v času gradnje ali v času obratovanja avtoceste.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep tožene stranke z dne 12.11.2002, s katerim je zavrnila predlog tožnikov za zavarovanje dokazov v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo avtoceste A2 Karavanke - Obrežje, odsek ..., investitorja DARS d.d.. Tožena stranka je v obrazložitvi svojega sklepa med drugim navedla, da posebno zavarovanje predlaganih dokazov ni potrebno.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev, ki jih povzema v obrazložitvi sodbe, ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da je imela tožena stranka pravno podlago za odločitev o zahtevi tožnikov v določbi 204. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000, ZUP). Po vpogledu v izpodbijano odločbo in v predložene upravne spise sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnika v postopku pred izdajo spornega sklepa niti v tožbi nista navedla, razen tega, da sta le naštela, kateri dokazi naj se v postopku zavarujejo, nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da se dokazi, katerih zavarovanje zahtevata, kasneje ne bi mogli izvesti oziroma bi bila izvedba vsaj otežena. Tožnika sta v spornem primeru upravičena uveljavljati le tiste ugovore in opozarjati na tiste kršitve predpisov, ki pri predvideni gradnji niso bili upoštevani oziroma bi objekt sam po sebi ali promet po izgradnji ceste vplival na bivalne in druge pogoje pri nepremičninah v lasti tožnikov. Nedvomno pa tožnika v postopku, v katerem nastopata kot stranska udeleženca, ne moreta varovati javnega interesa. Tega pa so dolžni varovati upravni organi in soglasodajalci po uradni dolžnosti. Med ugovore, ki jih je treba varovati v javnem interesu, zagotovo štejejo ugovori tožnikov, ki se nanašajo na hrup, emisije plinov in na prometno ureditev. Ugovor tožnikov glede osončenja je utemeljeno zavrnila tožena stranka in se pri tem sklicevala na študijo osončenja. Tudi pri zavarovanju dokazov velja pravilo, da ga lahko predlagajo le osebe, ki imajo od tega pravno korist (2. odstavek 204. člena ZUP). Neupoštevni so ugovori, ki se nanašajo na upravno dovoljenje za gradnjo, saj enotno dovoljenje za gradnjo spornega odseka avtoceste ni predmet tega spora. Prav tako tožnika ne moreta uspešno uveljavljati ugovora, da je investitor že pričel z gradnjo, čeprav je gradnjo šele napovedal. Nadzor pri izvajanju Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) namreč ni stvar postopka, v katerem se odloča o dovolitvi posega v prostor oziroma o zavarovanju dokazov. Tožnika v tem postopku tudi ne moreta uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na kršitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), kot tudi ne morebitnih odškodninskih zahtevkov po obligacijskih predpisih, saj so za uveljavljanje pravic po navedenih predpisih pristojna odločati sodišča splošne pristojnosti.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da Vrhovno sodišče njuni pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek in odločanje. V pritožbi navajata, da sodišče prve stopnje ni proučilo njune vloge v upravnem postopku, v kateri sta poleg natančne opredelitve predlaganih dokazov, ki naj se izvedejo v postopku zavarovanja, navedla take okoliščine, iz katerih izhaja, da bo dokazovanje kasneje onemogočeno oziroma vsaj oteženo, kakor vsa dejstva, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji po določbi člena 204 ZUP. Iz citirane in tudi iz vseh ostalih vlog v upravnem postopku tožnikov izhaja dejstvo, da gre za nepremičnino v njuni lasti s stanovanjem in poslovnim objektom, ki bo z gradnjo prizadeta, tako v gradbenem smislu z nastankom poškodb na objektu, kakor tudi s povečanimi emisijami v obliki hrupa, plinov, zmanjšanja osončenja. Predvsem se bo škoda odražala v drastičnem zmanjšanju prometa in zmanjšanju prihodkov od dejavnosti tožnikov med samo gradnjo, kakor tudi kasneje. Investitor je začel z gradnjo predčasno. Predlog za zavarovanje dokazov tožnikov je bil upravičen in tudi nujen. Investitor bi moral predhodno pred pričetkom gradnje ustrezno zavarovati dokaze. K temu ga zavezuje sprejeta in veljavna Uredba o lokacijskem načrtu (13., 37. člen). Uredba o lokacijskem načrtu predstavlja tudi pravno podlago za njun predlog. Ne gre za dejanski interes, kot to navaja sodišče prve stopnje, temveč tudi za pravni interes, določen v zakonu in citirani uredbi. Ustava Republike Slovenije določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode (26. člen). Ustava varuje lastnino tako, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji le izjemoma. Tožnika sta v podrejenem položaju, šibkejša stranka. Predlagana začasna odredba bi jima zagotovila minimum za zaščito njunih pravnih koristi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka predlog tožnikov za zavarovanje dokazov, vložen na podlagi določbe 204. člena ZUP v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo avtoceste A2 Karavanke - Obrežje, odsek ..., investitorja DARS d.d., utemeljeno zavrnila. Po določbi 1. odstavka 204. člena ZUP, ki določa, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje otežena, se lahko izvede ta dokaz za zavarovanje kadarkoli med postopkom, pa tudi še pred začetkom postopka. Zavarovanje dokazov se opravi po uradni dolžnosti ali na predlog stranke oziroma tistega, ki ima od tega pravno korist (2. odstavek 204. člena ZUP).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil predlog tožnikov za zavarovanje dokazov v postopku izdaje navedenega enotnega dovoljenja za gradnjo avtoceste pravilno zavrnjen. Tožena stranka je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da posebno zavarovanje predlaganih dokazov ni potrebno, ker so le-ti bodisi že izvedeni ali se bodo na podlagi zahtev iz Uredbe o lokacijskem načrtu, ki so kot pogoj navedene v enotnem dovoljenju, izvedli v času gradnje ali v času obratovanja avtoceste. S takšno odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje s tem, ko se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na 2. odstavek 67. člena ZUS. Po tej zakonski določbi sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da imata tožnika možnost uveljavljati odškodnino iz naslova varovanja lastninske pravice in zasebnih interesov, če so le-ti prizadeti z izdajo navedenega enotnega dovoljenja za gradnjo, v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Uredbe o lokacijskem načrtu, ki vsebuje pogoje, navedene že v konkretnem enotnem dovoljenju, pa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Pritožbeni ugovori, ki pa se po vsebini nanašajo na navedeno enotno dovoljenje za gradnjo, niso pravno pomembni za odločitev o zadevi, saj to dovoljenje ni predmet tega spora. Sodišče prve stopnje se je sicer po nepotrebnem spuščalo v presojo dejanskega in pravnega interesa strank, vendar to ni vplivalo na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.