Jedro

Prvostopno sodišče je kot nesporno ugotovilo, da tožena stranka svojih ustanovitvenih in drugih aktov ni uskladila z določbami ZGD, nato pa pravilno zaključilo, da je interna regulativa tožene stranke, v kolikor nasprotuje zakonskim.

Določbe 439. do 444. člena ZGD, ki urejajo upravljanje družbe, se namreč v skladu z določbo 2. odstavka 438. člena ZGD uporabljajo le, kolikor družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe, kar pa še ne pomeni, da so družbeniki svobodni tudi pri tem, katere organe bodo konstituirali. Pri tem so omejeni z možnostmi, ki jim jih daje ZGD.

Po statutu tožene stranke pa je bil kot organ, ki postavlja in razrešuje glavnega direktorja, določen upravni odbor, ki po ZGD ni predviden organ d.o.o.. Zato je za vprašanja imenovanja direktorja potrebno neposredno uporabiti določbe ZGD. Ta v 5.alineji 439. člena določa, da družbeniki odločajo o postavitvi in odpoklicu poslovodij, svoje sklepe pa sprejemajo na skupščini (1. odstavek 441. člena ZGD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta nična sklepa skupščine tožene stranke z dne

2.12.2002 o razrešitvi direktorja M.K. in o imenovanju direktorja V.M. (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa skupščine tožene stranke z dne 2.12.2002 o razrešitvi direktorja M.K. in o imenovanju direktorja V.M. (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 130.500,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (3. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS št.30/93, v nadaljevanju ZGD), ki je začel veljati 10.7.1993, je naložil takrat obstoječim družbam in drugim organizacijskim oblikam podjetij in organizacij, da so dolžne uskladiti ustanovitvene in druge akte z določbami ZGD do

31.5.1994 (oziroma z novelo ZGD-A do 31.12.1994) in v nadaljnjih 90 dneh izvoliti oziroma imenovati organe družbe (1. odstavek 580. člena ZGD). Obstoječi subjekti, navedeni v 1. odstavku 580. člena ZGD so bili torej dolžni med drugim uskladiti tudi poimenovanje in funkcijo organov z določbami ZGD ter te organe tudi imenovati.

Prvostopno sodišče je kot nesporno ugotovilo, da tožena stranka svojih ustanovitvenih in drugih aktov ni uskladila z določbami ZGD, nato pa pravilno zaključilo, da je interna regulativa tožene stranke, v kolikor nasprotuje zakonskim določbam, neveljavna. Pritrditi je sicer pritožniku, da določbe ZGD, ki se nanašajo na upravljanje družbe, niso kogentne narave, saj družbeniki lahko sami z družbeno pogodbo določijo pravice, ki jih imajo pri upravljanju družbe, če zakon ne določa drugače. Določbe 439. do 444. člena ZGD, ki urejajo upravljanje družbe, se namreč v skladu z določbo 2. odstavka 438. člena ZGD uporabljajo le, kolikor družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe, kar pa še ne pomeni, da so družbeniki svobodni tudi pri tem, katere organe bodo konstituirali. Pri tem so omejeni z možnostmi, ki jim jih daje ZGD. Le-ta pa za družbo z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d.o.o.) predvideva kot obvezna organa skupščino in poslovodjo, kot neobvezen organ pa nadzorni svet. Po statutu tožene stranke pa je bil kot organ, ki postavlja in razrešuje glavnega direktorja, določen upravni odbor, ki po ZGD ni predviden organ d.o.o.. Zato je za vprašanja imenovanja direktorja potrebno neposredno uporabiti določbe ZGD. Ta v 5.alineji 439. člena določa, da družbeniki odločajo o postavitvi in odpoklicu poslovodij, svoje sklepe pa sprejemajo na skupščini (1. odstavek 441. člena ZGD).

Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je odločitev o odstavitvi poslovodje in odločitev o imenovanju novega poslovodje, sprejeta na skupščini družbenikov tožene stranke skladna z zakonsko ureditvijo.

Pravilni so tudi nadaljnji zaključki prvostopnega sodišča, da so obstajali tudi statutarni razlogi za sprejem sklepa o razrešitvi tožnika kot direktorja in posledično sklepa o imenovanju novega direktorja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trdila, prvostopno sodišče pa je to tudi ugotovilo, da je v času poslovodenja tožnika (leta 2002) tožena stranka poslovala z izgubo v višini 39.158.000,00 SIT. Tožena je nadalje trdila, da dotlej nikoli ni poslovala z izgubo, da navedeni podatki kažejo na dejstvo, da tožena stranka pod poslovodstvom nasprotnega udeleženca ni dosegala zadovoljivih rezultatov in da nasprotni udeleženec ni ustrezno usposobljen za opravljanje funkcije direktorja, kar po statutarnih določbah družbe predstavlja razlog za njegovo razrešitev. Tožena je nadalje trdila, da tožnik v času poslovodenja ni izpolnjeval svojih z zakonom predpisanih dolžnosti in ni sklical skupščine družbenikov, niti ni družbenikom posredoval letnega poročila za leto 2000 in 2001. Tožeča stranka zatrjevane izgube ni zanikala. Trdila je le, da je bilo odločanje na skupščini skrčeno na vprašanje razrešitve tožnika, ne da bi bili obravnavani vsebinski razlogi za tako razrešitev razen formalne izgube v prvih osmih mesecih in v dokaz te svoje trditve predlagala zaslišanje J.G. in tožnika. Trdila je, da je J.G. prisostvoval skupščini in bi lahko izpovedal glede tega, kako je seja skupščine potekala. Trdila tudi je, da je I. d.d. pred navedeno sejo ugotovila popolnona nesporno poslovanje tožene stranke. Takšne trdite tožeče stranke pa so prepavšalne, da bi se z njimi lahko uspešno branila trditvam tožene stranke, da je odgovorna za slabe poslovne rezultate tožene stranke, kar je razlog za razrešitev direktorja po 25. členu Statuta tožene stranke (ki je v skladu z določbo 3. odstavka 449. člena ZGD-f). Tožeča stranka namreč ni niti trdila, da ni odgovorna za slabe poslovne rezultate tožene stranke, niti, zakaj ni odgovorna za izgubo in iz katerih razlogov je le-ta nastala. Ker je dokazovanje namenjeno potrjevanju zatrjevanih dejstev, tožeča stranka pa konkretnih trditev, ki bi jo razbremenili zatrjevane odgovornosti za nastalo izgubo ni podala, izvajanje predlaganih dokazov ni bilo potrebno. Zato so tudi trditve pritožnika, da bi zaslišanje strank in prič zagotovo pripomoglo k razjasnitvi zadeve in odpoklicnih razlogov ter tožbenih razlogov, neutemeljene, saj dokazi ne morejo služiti dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Dejstvo, da tožnik ni sklical skupščine za obravnavanje letnega poročila, sicer res ni statutarni razlog za razrešitev direktorja, vendar pa ni res, da je bilo navedeno dejstvo edini razrešitveni razlog, ki naj bi ga poiskalo in utemeljilo prvostopno sodišče. Le-to je namreč ugotovilo, da je tožena stranka poslovala z izgubo in da je tožeča stranka zanjo odgovorna. Ker torej že trditvena podlaga tožeče stranke ne daje zadostne opore za zaključek, da tožeča stranka ni odgovorna za slabo poslovanje tožene stranke (oziroma za nedoseganje njenih ciljev), tožeča stranka s svojim zahtevkom ne more uspeti. Ker tožeča stranka slabih poslovnih rezultatov ni zanikala in ni trdila, zakaj zanje ni odgovorna, tudi niso relevantne njene trditve, da se dejanski razlogi za odpoklic tožnika, navedeni ob sklicu skupščine in v zapisniku le-te, ki naj bi bili v samih rezultatih poslovanja družbe, niso resno obravnavali na skupščini družbe.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj niso podani niti ničnostni razlogi niti zatrjevani razlogi za izpodbojnost sklepov skupščine tožene stranke z dne 2.12.2002 (359.člen in 364.člen ZGD v zvezi s 456.členom ZGD). Prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti očitanih bistvenih kršitev, odločilno dejansko stanje pa je popolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.