Jedro

Če je sodišče o zaslišanju obremenilne priče obvestilo odvetnico, ki je v predhodnem postopku na podlagi splošnega substitucijskega pooblastila že nadomeščala zagovornika, s tem ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal s tem pravnim sredstvom, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo opr. št. K 116/99 z dne 22.10.2001, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sodbo opr. št. I Kp 1598/2001 z dne 26.2.2002, obsojenega J.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. členu Kazenskega zakonika (KZ). Ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče s sodbo št. I Ips 189/2002, z dne 9.1.2003, ti odločbi razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V ponovljenem sojenju je bil obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. K 123/2003 z dne 23.1.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1058/2006 z dne 7.12.2007, tudi v ponovljenem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. členu KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, s katero je bil določena kazen zapora enega leta in preizkusna doba treh let. 2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da se obsojenega oprosti obtožbe, oziroma naj razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugim stvarno pristojnim sodiščem.

3. V odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vrhovni državni tožilec F.M. meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, ker izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Vložnik namreč zatrjuje, da bi moral biti obsojenec oproščen obtožbe zaradi pomanjkanja dokazov in pri tem analizira izvedene dokaze, zlasti mnenja izvedencev in izpovedi prič.

4. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja: a) da sta sodišči prekoračili obtožbo, zaradi česar naj bi bila podana kršitev po 9. tč. prvega odstavka. 371. člena ZKP, kar utemeljuje s tem, da je bilo obsojencu v sklepu o priporu in v sklepu o uvedbi preiskave očitano, da je od oškodovanke zahteval, "da mu prijema, poljublja in da v usta njegovo spolovilo", kasneje pa je državni tožilec te izraze nadomestil z izrazom "ščiplje"; b) da sodišči nista upoštevali napotkov Vrhovnega sodišča, ki jih je to podalo v sodbi opr. št. I Ips 189/2002, z dne 9.1.2003; c) da je sodišče v ponovljenem postopku postavilo nekompetentno izvedenko B.M., ki ob zaslišanju ni znala pojasniti, zakaj ni stopila v stik s strankama, ni znala argumentirati svojih stališč ob soočenju z mnenji izvedenca T.P., sodišče pa je kljub temu zavrnilo dokazne predloge obrambe glede rekonstrukcije in postavitve novega izvedenca; d) da je ostalo nerazjasnjeno, ali je mogoče dejanje, kot je opisano v obtožbi, sploh izvršiti; e) da obramba ni bila obveščena o zaslišanju oškodovanke K.P. in zato ni imela možnosti soočenja s pričo; f) da delo policije ni bilo strokovno opravljeno;g) da sodba Višjega sodišča nima razlogov o zavrnitvi navedb obrambe, ko je ta opozarjala na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-34/93 in na neuporabo 257. in 258. člena ZKP; h) da so zaključki Višjega sodišča v nasprotju z ugotovitvijo, da je A.B. ravnala nedopustno, pa kljub temu opre odločbo na njeno izpovedbo in na izpovedbo S.P. in i) da obstaja utemeljen dvom o resničnosti očitkov, pri čemer zagovornik opozarja na nasprotja med izvedenskimi mnenji.

5. Vrhovno sodišče uvodoma najprej opozarja, da z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na vsebino vložnikovih navedb Vrhovno sodišče ocenjuje, da iz navedb, povzetimi pod tč. c), d), f), h) in i), izhaja zgolj nestrinjanje vložnika z dejanskimi zaključki okrožnega in višjega sodišča. 6. Podobno velja tudi za očitek pod tč. b), v zvezi s katerim se zagovornik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 189/2002 z dne 9.1.2003. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi ugotovilo, da zagovor obsojenca ni bil do te mere ovržen, da bi lahko govorili o gotovosti. Vrhovno sodišče je opozorilo, da sta se okrožno in višje sodišče premalo ukvarjalo (i) z vprašanjem medosebne nenaklonjenosti med A.B. in obsojencem, (ii) z željo S.P. po razvezi in z možnostjo odtujitve K.P. obsojencu, (iii) z vprašanjem, ali je dejanje sploh mogoče storiti na opisan način, in (iv) z vprašanjem vplivanja na oškodovanko, (v) pri čemer bi morali sodišči predvsem ustrezno presoditi mnenji izvedencev dr. P. in dr. T., ki sta ugotavljala veliko navezanost oškodovanke na obsojenca ter odsotnost sledi travmatiziranosti, dr. P. pa je še opozoril, da je mogoče odločilno izjavo oškodovanke razlagati tudi kot odziv na prepoved dopustiti ravnanje, kot se očita obsojencu.

7. V izpodbijani sodbi se je okrožno sodišče do izvedenskega mnenja opredelilo na straneh 8-9, ga soočilo z mnenjem dr. T. in mnenjem Inštituta za klinično psihologijo, ki ga je v ponovljenem postopku zanj izdelala dr. B.M. Mnenje slednje je okrožno sodišče v celoti sprejelo. Nanj je oprlo tudi svoje ugotovitve o vprašanju sugestibilnosti oškodovanke in o vplivu S.P. ter A.B. nanjo, o čemer obširno razpravlja na straneh 10 in 11 izpodbijane sodbe. Na tem mestu se je opredelilo tudi do vprašanja odnosa med obsojencem, A.B. ter S.P. in pri tem argumentirano zavrnilo tudi relevantne obdolženčeve navedbe. O vprašanju, ali je mogoče opisano dejanje fizično izvesti, se je sodišče opredelilo na straneh 11-12. Navedbe vložnika pod tč. b) zato v celoti izražajo zgolj nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami v izpodbijani sodbi, s katerimi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uspeti.

8. Glede presoje kršitev pravil kazenskega postopka Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je zlasti očitek pomanjkanja razlogov v sodbi višjega sodišča (tč. g) naveden le pavšalno. Vložnik ne pojasni, na katere pritožbene navedbe se Višje sodišče ni odzvalo. Prav tako vložnik ne konkretizira, v čem naj bi sodišči kršili pravila o odločanju o dokaznih predlogih obrambe (tč. c). Iz izpodbijanih sodb je sicer razvidno, da je prvostopenjsko sodišče obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov na straneh 3 in 4, na pritožbene navedbe pa se je višje sodišče odzvalo na strani 3 drugostopenjske sodbe, pri čemer se je oprlo na ustaljene kriterije odločanja o dokaznih predlogih, ki jih je oblikovala sodna praksa.

9. Glede preostalih navedb Vrhovno sodišče ugotavlja, da jih je treba zavrniti. Prvič, kršitev postopka s prekoračitvijo pritožbe po 9. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP (tč. a) stori sodišče takrat, kadar se sodba ne nanaša na osebo, ki je obtožena, ali na dejanje, ki je predmet obtožbe. Ne enega ne drugega vložnik ne zatrjuje. Domnevno kršitev utemeljuje s tem, da se je opis dejanja spreminjal tekom postopka. Za presojo te kršitve pa je odločilna primerjava opisa, kot ga vsebuje sodba, in opisa v obtožnem aktu - ne pa opis dejanja v sklepu o priporu ali v sklepu o uvedbi preiskave.

10. Enako je treba odločiti tudi glede očitka kršitve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče, ki smiselno izhaja iz navedb povzetih pod tč. e). K.P. je bila zaslišana dne 10.12.1999 pred preiskovalnim sodnikom. V postopku je obsojenca zagovarjal vložnik zahteve, kar je razvidno iz pooblastila z dne 3.9.1999 (priloga B1). V spisu se nahaja tudi substitucijsko pooblastilo odvetnici T.A. z dne 7.9.1999, s katerim zagovornik odvetnico pooblašča, da ga v zadevi zoper obsojenega nadomešča pri vseh procesnih dejanjih in za vlaganje potrebnih pravnih sredstev (priloga B2). Odvetnica T.A. je v postopku nadomeščala zagovornika že pred zaslišanjem K.P., na primer pri zaslišanjih dne 4.10.1999 in bila dne 7.12.1999 obveščena tudi o kraju in času zaslišanja K.P. (vročilnica, list. 166). Iz zapisnika o zaslišanju je razbrati, da je bil pri zaslišanju navzoč odvetniški kandidat J.G. 11. Navedbe obrambe, da o zaslišanju K.P. ni bila obveščena, ne držijo. Sodišče je o zaslišanju obvestilo odvetnico, ki je v predhodnem postopku na podlagi splošnega substitucijskega pooblastila že nadomeščala zagovornika. Glede na to, da je zagovornika obsojenec pooblastil sam, je mogoče domnevati, da je med njima ves čas obstajala potrebna stopnja zaupanja, ki naj zagotovi učinkovito formalno obrambo (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-345/98, obrazložitev para. 5), hkrati pa je s tem obdolženec prevzel tudi odgovornost za zagovornikovo ravnanje v postopku. Zato ob dejstvu, da je bila o zaslišanju obveščena odvetnica, ki jo je pooblaščeni zagovornik obdolženca pooblastil za nadomeščanje, Vrhovno sodišče ne more pritrditi očitkom, da je bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe.

12. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo v celoti zavrnilo. Pri tem je na podlagi 98.a člena ZKP še odločilo, da mora obsojenec plačati sodno takso.