Jedro

Prvi odstavek 110. člena ZD, ki določa, da če se kakšen dedič (v obravnavanem primeru tožnik kot zapustničin sin) ni strinjal z izročitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem (v obravnavanem primeru tožencu kot vnuku) za darila in se po prednikovi smrti ravna z njimi kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (in abstracto). Pomeni, da se takšna darila upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti zapuščine ne glede na to, ali bi prevzemnik prišel v poštev kot dedič (in concreto) ali ne. Skratka v tem pogledu ne velja določba 3. alineje 28. člena ZD.

Izročilna pogodba sicer velja, nima pa dednopravnega učinka, s tem pa tudi ne velja v razmerju do dediča, ki ni dal soglasja. Takrat dobi izročeno premoženje status darila.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da pripada tožniku kot nujnemu dediču po umrli materi nujni delež ¬ in da mora toženec izstaviti tožniku listino za vknjižno njegove lastninske pravice do ¬ na nepremičnini vl. št. 504 k.o... Ugotovilo je, da sta dediča po zapustnici sin - tožnik in hči - toženčeva mati. Zapustnica je z izročilno pogodbo z dne 26.5.1988 zapustila nepremičnini vl. št. 160 k.o... in 691 k.o... tožencu. Vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni možno, dokler se ne ugotovi, ali sploh in za kakšno prikrajšanje nujnega deleža gre. Toženec je druga oseba v smislu petega odstavka 28. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 67/2001 - ZD) in ker je nepremičnine dobil več kot leto pred zapustničino smrtjo, mu jih ni treba vračati.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pri tem je pojasnilo, da tudi če bi se izročeno premoženje štelo kot darilo, se ne vračuna v vrednost zapuščine in se ne vrača. Sicer pa bi bilo šteti izročilno pogodbo za odplačen pravni posel, ker je toženec prejel premoženje na račun že opravljenega dela in obveznosti do izročevalke.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Trdi, da izrek sodbe nasprotuje razlogom, ti pa so sami s seboj v nasprotju, ko sodišče govori enkrat o darilu, drugič pa o odplačnem pravnem poslu. Tožnik se z izročilno pogodbo ni strinjal, zato je nična, ker nasprotuje 107. členu ZD. Na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Razpolaganje zapustnice ni bilo zakonito in tožnik je upravičen ne le do nujnega deleža, ampak lahko uveljavlja celo dedovanje do polovice. Sodišče bi moralo upoštevati določbe 34. do 41. člena ZD, saj je treba prejeta darila vrniti zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Izrek izpodbijane sodbe ne nasprotuje njenim razlogom, saj je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v obrazložitvi pa pojasnilo, zakaj pritožbeni razlogi niso podani. Sicer pa revizija ne opredeli konkretneje, v čem naj bi bilo nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

Slednji si tudi niso sami s seboj v nasprotju. Pritoženo sodišče je pravilnost odločitve o zavrnitvi zahtevka le utemeljevalo na dveh razlogih. Če naj bi šlo pri izročenem premoženju za darilo, se to ne vračuna v vrednost zapuščine in se ne vrne, ker je bilo dano več kot leto dni pred zapustničino smrtjo tožencu, ki se ne šteje za dediča. Sicer pa bi se štela izročilna pogodba za odplačen praven posel (in torej ne pride v poštev pravilo o vračanju daril), ker je toženec prevzel obveznosti do izročevalke, v ostalem pa je bilo premoženje dano na račun že opravljenega dela zanjo. Nasprotij v razlogih torej ni, le dve situaciji sta hipotetično opisani, izmed katerih pa po mnenju pritožbenega sodišča nobena ne vodi k utemeljenosti zahtevka.

Stališču revizije, da je obravnavana izročilna pogodba nična, ni mogoče pritrditi. Tudi kar zadeva izročilno pogodbo, je treba v tej zadevi uporabiti določbe Zakona o dedovanju, čeprav zdaj to pogodbo ureja Obligacijski zakonik v svojem V. poglavju posebnega dela.

Določbe tega zakonika se namreč po njegovem 1060. členu ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Ne po Zakonu o dedovanju ne po pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih ni mogoče sklepati, da bi bila izročilna pogodba nična, ker se tožnik ni strinjal z njo. Prvi odstavek 107. člena ZD določa le, da izročitev in razdelitev premoženja (ne pa pogodba sama) nista veljavni, če se s tem ne strinjajo vsi otroci...

Pomeni, da takšna pogodba sicer velja, nima pa dednopravnega učinka (drugi odstavek 109. člena ZD), s tem pa tudi ne velja v razmerju do dediča, ki ni dal soglasja. Takrat dobi izročeno premoženje status darila (prvi odstavek 110. člena ZD). Zakon o dedovanju sam torej ne govori o ničnosti, niti njegove zakonske določbe o pravnem položaju v primeru, kadar izročiteljevi potomci ne dajo soglasja k izročitvi in razdelitvi premoženja, ne utemeljujejo odločitve o ničnosti. Očitanih procesnih kršitev torej ni.

Pač pa sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava. Tu velja opozoriti na pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (na katerega je le to vezano, drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih), sprejeto na Občni seji tega sodišča 14.12.1995 (Pravna mnenja II/95, str. 8), po katerem se lahko pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja sklene tudi s potomcem, ki v konkretnem primeru ne bi bil poklican, da deduje (z vnukom, čeprav so njegovi starši živi). Omejitev na tiste dediče prvega dednega reda, ki bi v konkretnem primeru dedovali, velja le za soglasje po 107. členu ZD. Za soglasje zato, ker ti dediči ne dedujejo izročenega premoženja. Njihov pravni položaj varuje tudi 110. člen ZD. Če se z izročitvijo ne strinjajo, se šteje izročeno premoženje za darilo, dano dediču, in sicer ne glede na to, ali bi prevzemnik po Zakonu o dedovanju prišel v poštev kot dedič ali ne. Iz tega pravnega mnenja torej sledi, da je položaj vnuka kot izročiteljevega potomca urejen drugače, kot to določa v zvezi z ugotavljanjem vrednosti zapuščine po 28. členu ZD. Ali drugače povedano: prvi odstavek 110. člena ZD, ki določa, da če se kakšen dedič (v obravnavanem primeru tožnik kot zapustničin sin) ni strinjal z izročitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem (v obravnavanem primeru tožencu kot vnuku) za darila in se po prednikovi smrti ravna z njimi kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (in abstracto). Pomeni, da se takšna darila upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti zapuščine ne glede na to, ali bi prevzemnik prišel v poštev kot dedič (in concreto) ali ne. Skratka v tem pogledu ne velja določba 3. alineje 28. člena ZD.

Sodišči po povedanem nista pravilno uporabili določb Zakona o dedovanju, kar je povzročilo tudi, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev obeh sodb (drugi odstavek 380. člena ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. To bo moralo glede na toženčev ugovor najprej ugotoviti, ali ima obravnavana izročilna pogodba naravo odplačne (v celoti ali delno) pogodbe ali ne. Če bo ugotovilo, da gre za darilno pogodbo (delno ali v celoti), bo moralo, kot je že tudi samo zapisalo, ugotoviti vrednost zapuščine, upoštevaje prej povedano in pa tisto, kar je prejel tožnik s sklepom o delovanju, nato pa ugotoviti, ali je bil prikrajšan tožnikov nujni delež in v pozitivnem primeru odločiti o vrnitvi darila. V mejah pravic materialnega pravdnega vodstva bo moralo glede na razvoj postopka pozvati stranki, da dopolnita svoje navedbe in dokazne predloge. Po tako dopolnjenem postopku bo šele mogoče o stvari pravilno odločiti.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.