Jedro

Komisionar stopa v razmerje s tretjim (kupcem avtomobila) v svojem imenu in na račun komitenta (ki mu je avto zaupal v prodajo), zato je pasivno legitimiran v pravdi glede jamčevanja za stvarne napake na vozilu komisionar in ne komitent.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek

401.541,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1999 do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da je toženi dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 111.494,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2004 od plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj sta se tožeča in tožena stranka v vseh bistvenih sestavinah pravnega posla sami dogovorili. V skladu s 15. členom OZ je pogodba sklenjena v trenutku, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Komisijska pogodba je bila sklenjena samo zaradi izvedbe prepisa lastništva avtomobila. V skladu z 2. odst. 50. člena OZ velja, da v primeru, ko navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Ker je več kot očitno, da gre v tem primeru za navidezno pogodbo, velja torej prodajna pogodba, sklenjena med tožečo in toženo stranko. Tožeča stranka je v roku osem dni od ugotovitve napake obvestila prodajalca o skriti napaki na vozilu. Tudi sicer je pogodbeno določilo o omejitvi in izključitvi odgovornosti za napake nično, saj je bila napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca. Zato tudi ne moremo govoriti o izgubi pravice do sodnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka, saj 465. člen OZ določa, da v primerih, ko je bila prodajalcu napaka znana, kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi stvar nemudoma pregledal ali obveznost, da bi v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari. Glede na številne telefonske opomine v danem primeru ne moremo govoriti o izgubi pravice do uveljavljanja zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče ob obravnavanju pritožbe ugotavlja, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta prodajo (in nakup) osebnega vozila znamke Renault tip R 19, 1.4, letnik 1993, izvedli preko komisionarja podjetja M...d.o.o. iz K..., pri čemer je tožnik sam v spis predložil pogodbo o komisijski prodaji z dne 24.9.1999, overjeno pri notarju ter račun z istim datumom za sporno osebno vozilo, izdanim na kupca s strani komisionarja. Komisijsko pogodbo je v tem obdobju urejal Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ 29/78 z dopolnitvami) v 771. členu kot pogodbo, s katero se komisionar zavezuje, da bo za plačilo v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Prav to vsebino pa ima tudi pogodba o komisijski prodaji med tožencem in podjetjem M...d.o.o., s katero je toženec kot lastnik odstopil komisionarju za nadaljnjo prodajo rabljeno osebno vozilo R 19 za določeno ceno, na katero bo komisionar dodal še provizijo in davek, ta pa se je obvezal, da bo v svojem imenu in za račun komitenta prodal sporno vozilo. Res je sicer tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne

14.10.2004 navedla, da je pri komisionarju opravila zgolj prepis osebnega vozila, za kar je predlagala svoje zaslišanje in uradne poizvedbe. Vendar pa so te trditve v nasprotju z določbo prej opisane pogodbe o komisijski prodaji, s katero je bilo komisionarju vozilo odstopljeno v nadaljnjo prodajo. Pritožnik se sedaj v pritožbi smiselno sklicuje na določilo o navidezni pogodbi (66. člen ZOR oziroma v pritožbi citirani 50. člen OZ), ki nima učinka med pogodbenima strankama, velja pa med njima druga pogodba, ki jo navidezna pogodba prikriva, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Vendar pa gre pri navidezni pogodbi za zavestno razhajanje med voljo in izjavo, ko stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Pri tem se predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti (primerjaj M. Dolenc, Komentar OZ) in je pravno poslovna volja obeh strank le zaigrana. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka sklenila komisijsko pogodbo s tretjo osebo, komisionarjem, ki pa ni pravdna stranka tega postopka, pa tudi nobena od strank do sedaj ni izpodbijala komisijske pogodbe in je torej veljavna. Ker komisionar stopa v razmerje s tretjim (kupcem avtomobila) v svojem imenu in na račun komitenta, je v pravnem razmerju s tožnikom samo komisionar in ne toženec. Tako je tudi v obravnavani zadevi, ko je tožnik stopil v pravno razmerje glede nakupa rabljenega osebnega vozila le s podjetjem M...d.o.o. kot komisionarjem in ne s tožencem (primerjaj račun, priloga A5). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v omenjenem sporu in je tožniku kot prodajalec za stvarne napake odgovoren komisionar (primerjaj tudi sodbo II Ips 620/2000).

Glede na takšen zaključek je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna in se sodišče druge stopnje ni več ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na pravočasnost vložene tožbe in na to, ali je toženec vedel za napake prodanega vozila.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi v zvezi z obstojem pasivne legitimacije tožene stranke niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče ob preizkusu paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Prečiščeno besedilo Ur. l. RS 36/04).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 165. člena ZPP, ki v 1. odst. določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.